Category: Blog

Zakaj sem se sploh odločila, da bom pisala o tej temi? Zdi se mi, da ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo itd., imamo večinoma ženske nekje v sebi, da nas bo moški osrečil. Morda iz pravljic, ki smo jih brale v ostroštvu in risank, ki smo jih gledale? Saj je vendar vedno od nekod prišel princ, nas rešil in odrešil vseh tegob. Pa je to v resničnem življenju res? Do neke mere morda je. Morda je to za nas tisti ‘push’, da se preselimo, morda dokončamo študij, morda začnemo telovaditi, morda kaj drugega … ali pa tudi ne. Zveze so zelo različne in njihova dinamika prav tako. Pa vseeno, začnimo pri dvojini.

Ne vem, kakšne so bile vaše pretekle zveze ali pa je morda to vaša prva… Moje so bile predvsem turbolentne. Veliko ljubosumja, kreganja, razhodov, pavz, pobotanj, dramatike, basicly ‘drama, drama, drama’… Zdelo se mi je, da drugače sploh ne znam živeti. Poleg tega mi je bila to prispodoba za ‘pravo ljubezen’. Brez tega vendar ni ljubezni, kajne? No, ja. Čisto vsaka izmed teh zvez se je končala še bolj dramatično kot se je začela. Jaz sem ves čas upala, da se bodo te moški (ali naj raje rečem fantje) spremenili, da se bova nekega dne zbudila in bo vse drugače. Zakaj torej ni bilo oz. je bilo vsak dan slabše in slabše? Ker sem jaz tekom teh zvez počasi vedno več in več svojega fokusa posvečala temu, kaj vse je bilo v tem zvezah narobe in kaj vse mi manjka, namesto, da bi se posvetila sebi in poskrbela zase. Med vsem tem procesom sem zgubljala sebe. Pač ni bil pravi trenutek oz. je bila to moja pot, da sem prišla do trenutne zveze.

Kaj pa se je zgodilo, ko sem začela z Mihom? Preden sva začela, sem šla ravno iz ene zelo, zelo turbolentne zveze. Ko sem odšla, sem se odločila, da se bom posvetila sebi in počela vse, kar imam rada. Bila sem odločena, da mi ta zveza ne bo odvzela niti sekunde mojega življenja več. Družila sem se s prijatelji, žurala, hodila v šoping, počivala, delala, gledala tv in se razvajala. Odločila pa sem se, da ne bom z nikomer, dokler ne bom pripravljena, torej no rebound oz. ‘zvezic za tolažbo’. In… takrat je prišel moj princ. Prišel je v moje življenje in me zadel kot strela z jasnega (poznala sva se že 4 leta prej). Ja, potem pa svizec zavije čokolado v folijo…

Res, da je bil moj dragi poosebljenje vsega, kar sem si kadarkoli želela, vednar sem bila jaz še vedno nezauljiva, ranjena, nesamozavestna in prav tako je bil on. Tako, da je bila prav tako ‘drama, drama, drama’, le veliko manjša, saj je bil Miha veliko bolj zrel od vseh mojih moških do sedaj in se ni nazaj odzival napadalno, ko si iz mene udarilo vse to, kar sem nosila v sebi.

Kdaj so se torej stvari obrnile? Ko sem začela posvečati več pozornosti SEBI, temu, kaj lahko NAREDIM, kaj si ŽELIM in kako lahko to DOSEŽEM. Kar ne pomeni, da si nisva stala ob strani, se pogovarjala ure in ure, se podpirala, oh, se tudi prekregala, vendar vedno manj. So stvari, ki jih delava/ustvarjava tudi skupaj, kot par, vendar pa, če ne bi vsak naredil svojega deleža, se ne bi zgodilo nič. In tukaj prihajam do bistva, za katerega sem jaz potrebovala kar veliko let – lahko si dream couple, lahko si passionate, lahko si power couple, lahko si karkoli, vendar boš moral vedno delat na sebi in rasti tudi vsak zase, da bosta lahko rastla skupaj.

Seveda je lažje oz. bi bilo lažje, da bi nekdo nekaj naredil namesto tebe, v bistvu tudi lahko, vendar te nihče ne more resnično osrečiti, če se ne boš sama. Lahko ti celo izpolni marsikatero željo, vendar, kaj ti bo to pomagalo, če boš prav hitro nazaj tam, kjer si bila? Kolikorat sem si želela, da bi se moj partner odločil namesto mene, ker se sama nisem mogla …. pa mi je vedno rekel: ‘To boš pa morala sama ugotoviti.’ Lahko me je usmeril, lahko se je pogovarjal z mano, lahko je tudi povedal svoje mnenje, vendar odločitev je na koncu še vedno TVOJA/MOJA. To je moč svobodne volje.

Na tem mestu bi povedala eno zanimivo prigodo, ko sem se veliko let nazaj pogovarjala s svojim bivšim partnerjem. In ne, to ni dramatična zgodba o tem, kako sva šla nazaj skupaj, ker nisva, bila sva le kratek čas prijatelja, pa še to sva se prav kmalu oddaljila. Takrat sva bila že oba v zvezah, v katerih sva še vedno. Enkrat sem si ga drznila vprašat. Recimo, da mu je ime Janez. Torej: ‘Janez, zakaj se ti pustiš vsaki ženski tako zelo kontrolirat/usmerjat?’ (enako je bilo že, ko sva bila midva skupaj). In Janez je odgovoril: ‘Ja, ker je fajn.’ ? Ok? ‘I feel you, bro’, ker meni bi bilo tudi velikokrat lažje, da bi se nekdo odločil namesto mene. ‘Ja, ampak Janez, zakaj tudi glede tako velikih odločitev kot je to, v katero smer bo šla tvoja kariera?’ ‘Zato, ker se morda drugače ne bom nikoli našel v življenju’. ‘Uff, ja… ‘ Lahko rečem, da sem Janeza takrat zelo razumela, tudi sama sem bila izgubljena v vesolju, le s to razliko, da se nihče ni odločil namesto mene in dejansko tudi nisem želela, da bi se. Kasneje mi je Janez povedal, da je tudi sam prišel do zaključka, da se bo moral sam najti, in da je spet na točki 1.

Zakaj sem dala ta primer? Ker sem velikokrat, kot lahko razberete iz zgodbe z Janezom, želela tudi sama spreminjati moškega, po drugi strani pa sem si želela tudi sama spremenit, vendar nisem vedela kako. A vam zaupam eno svojo ugotovitev? Lahko se strinjate z menoj, lahko pa tudi ne. Zdi se mi, da tudi, ČE SE MOŠKI SPREMNI in nam ustreže v vsem, nam potem ni več všeč, ker NI VEČ ON.

Na koncu se spet vračam do točke, kjer sem spoznala, da je vse to, kar si želim v meni in prav tako je vse, kar si Miha želi že v njem. Skupaj lahko rasteva drug ob drugem in skupaj kot par. Lahko se podpirava, pomagava, skupaj odkrijeva vse potenciale pa tudi rane, ki jih še imava in jih vsak zase pozdraviva. Le tako sva lahko srečnejša starša in bolj uspešna posameznika, na področjih, na katerih si želiva. ❤️

Na vprašanja odgovarjava Danaja in Katarina. Danaja ima dvomesečno dojenčico in štiriletno punčko, Katarina pa štirimesečna dvojčka. Danaja doji, Katarina hrani dvojčka po steklenički z adaptiranim mlekom. 

Z odgovori na enaka vprašanja želiva predstaviti dve različni izkušnji, ki se v marsičem razlikujeta, hkrati pa sta si v marsičem tudi zelo podobni. Obe sva morali premagati različne ovire, obe sva naleteli na pomanjkanje podpore in obe od začetka delava vse v svoji moči za svoje dojenčke. 

Spodbuditi želiva tudi boljše razumevanje doječih in nedoječih mamic ter več medsebojne podpore in sočutja. Čeprav se naše zgodbe razlikujejo, nam je vsem skupno to, da želimo najboljše za svojega dojenčka. <3 Spodaj je objavljen 2. del intervjuja. Prvi del lahko preberete na tej povezavi.

7. Ti kaj ni všeč pri dojenju / hranjenju po steklenički ? 

Katarina: Ni mi všeč to, da zaradi tega pogosto dvomim vase. Da se mi zdi, da svojima dojenčkoma ne nudim najboljšega, kar je. Še na sami embalaži mlečne formule mora pisati, da je materino mleko najboljša hrana za dojenčka. Česar seveda nikakor ne zanikam.  Materino mleko je resnično nekaj izjemnega. Ampak me to vseeno že pri pripravi mleka pogosto zaboli. Sem pa vseeno zelo hvaležna, da lahko kupimo tudi izjemno kakovostno adaptirano mleko in bosta moja dojenčka kljub vsemu dobro nahranjena.

Danaja: Težko mi rekla, da mi prav nekaj ni všeč, lahko pa naštejem marsikateri izziv, ki je povezan z dojenjem in jih ni malo. Na prvem mestu zagotovo to, da nikoli ne veš, koliko je dojenček pojedel, ne veš, kdaj bo ponovno jedel, v kolikor se z dojenjem odzivaš na vsako njegovo potrebo, kar prakticiram šele pri drugi hčerki (prva je imela dudico) dojiš res zelo pogosto; en velik izziv so zagotovo oblačila, ki so primerna za dojenje, saj jih je malo in so precej dražja od običajnih, v oblačilih, ki niso prilagojena dojenju pa razkriješ veliko več kot bi sicer. En izziv je tudi proizvodnja mleka oz. konstanta lakota in žeja, ker proizvajaš mleko – vsaj pri meni je tako in tudi nisem ena tistih, ki bi izgubljale kilograme zaradi dojenja, tudi prvič ni bilo tako – no, morda me pa še telo lahko preseneti, nikoli ne reci nikoli. 🙂 Zadnji, a zagotovo ne zanemarljiv izziv, je da v primeru, da si mleka ne moreš načrpati, si pravzaprav ne moreš vzeti časa zase – na način, da bi lahko dojenček ostal malo z očkom ali drugo zaupanja vredno osebo, prav tako ne more prevzeti skrbi, pomagati pri dojenčkovemu nelagodju, če le-ta za tolažbo potrebuje dojko, posledično je v tem obdobju za očka povezovanje z dojenčkom malce večji izziv, vendar se da, ne pravim, da ni mogoče.

No, za eno stvar pa lahko rečem popolnoma direktno, da mi ni všeč in to je mastitis. Ne doleti vsake, daleč od tega, vendar ja, lahko te doleti in je zelo neprijetna stvar, vendar v večini primerov rešljiva tudi brez antibiotika (vendar se tukaj posvetujte z babico ali drugo strokovno usposobljeno osebo).

8. Se ti zdi da je na splošno dovolj podpore za dojenje? Dovolj dostopnih informacij v zvezi z dojenjem?

Katarina: Ne. Zdi se mi, da je podpore absolutno premalo. Predvsem v ‘’preventivni’’ obliki. Torej širjenje realnih informacij, kako dojiti, kaj vse gre lahko narobe in kako premagati te težave, ko je to mogoče. Premalo podpore pa je tudi v porodnišnicah in kasneje pri pregledih, ko se mamicam pogosto svetuje dodajanje adaptiranega mleka, tudi kadar to ni zares potrebno. Zaradi tega ženske pogosto dvomijo vase in nehajo dojiti.

Pa tudi za hranjenje po steklenički ni dovolj informacij. Prepuščen si samemu sebi pri izbiri adaptiranega mleka, stekleničk, hranjenju, itd. Tudi stekleničko lahko dojenček zavrne. 

Danaja: Tukaj bi najprej zelo pohvalila marsikatero samostojno babico, doulo, nekatero osebje v porodnišnicah, svetovalke za dojenje, nekatere pediatre in ginekologe… marsikdo se je izobraževal ali pa se izobražuje na področju dojenja, gredo naprej, se držijo novih smernic, podpirajo mamice, jih spodbujajo. Je pa še veliko prostora za izboljšave. Na tem mestu bi predvsem poudarila razbijanje mitov in zastarelih smernic za dojenje. Marsikdo, ki mu nosečnice in kasneje mamice zaupajo še vedno svetujejo stvari, ki so jih svetovali pred 30 in več leti ter za katere so v vmesnem času že ugotovili, da dojenju niso podporne oz. mu celo škodujejo. Še vedno preveč mamic naleti na neodobravanje pri dojenju v javnosti (sama na srečo nisem bila nikoli med njimi). Izboljšave so potrebne tudi na področju svetovalk za dojenje oz. samostojnih babic, doul in ostalih, ki lahko mamicam nudijo res celostno podporo pri dojenju. Menim, da bi bilo potrebno najti način, da se poskrbi tudi za mamice študentke, mamice, ki so socialno ogrožene, torej za vse, ki si plačljive podpre enostavno ne morejo privoščiti. Na dolgi rok bi v bistvu te osebe tudi prihranile, saj tudi adaptirano mleko ni poceni, vendar si morda nekdo lažje ‘privošči’ kupovanje adaptiranega mleka, saj gre za manjši znesek večkrat, kot enkratni visok znesek, ki bi ga morali odšteti, če bi želeli plačati podporo pri dojenju. Morda je malce drzno, če bi rekla, da bi lahko bilo tudi to subvencionirano (kot na primer višina plačila vrtca) oz. v nekaterih primerih popolnoma krito s strani zavarovalnice.

Informacij na internetu je ogromno, obstajajo tudi odlične knjige o dojenju. Pri internetu velja biti ponovno prediven, saj ni vsaka informacija v skladu z najnovejšimi ugotovitvami, smernicami (kot sem omenila višje), poleg tega sama pravim, da je toliko zgodb kolikor je mamic in posledično nekaj, kar pomaga eni, ne pomaga nujno drugi in je potrebno zadevo pogledati individualno, celostno.

9. Kaj bi svetovala nosečnicam in mladim mamicam na začetku te poti? 

Katarina: Naj že pred porodom kontaktirajo kakšno verodostojno osebo, svetovalko za dojenje, in se z njo pogovori o tem, kaj lahko pričakuje, kaj lahko sama naredi, da bo dojenje lažje steklo. Ali na spletu skuša poiskati čim več prosto dostopnih dobrih informacij in nasvetov. Čeprav je težko prečesati vso spletno vsebino in najti resnično kakovostne članke. In pa naj se pripravi tudi na to, da ji dojenje morda ne bo šlo. Da je to zelo odvisno tudi od celotne situacije. In da ne bo zaradi tega nič slabša mamica. 

Danaja: Ustvarite si podporno okolje v svojem domačem okolju – pogovarjajte se o tem s partnerjem, pripravite se z branjem (kvalitetne) literature, pogovori s samostojnimi babicami, doulami, drugimi mamicami, preberite si na internetu, vendar imejte v mislih, da ste vi kot celota, kot družina, vidva z dojenčkom, individualni in nekaj, kar je velja za nekoga drugega, ne bo nujno za vas. V primeru izzivov si poiščite pomoč, v kolikor imate željo po dojenju. Pomnite, da je počutje velik faktor pri uspešnosti dojenja, zato berite podporne informacije, zgodbe, poskusite z različnimi tehnikami umirjanja, poskrbite zase, za svoje fizično in psihično počutje, obkrožite se s pozitivnimi ljudmi, ki vas podpirajo pri dojenju. Hidracija, počitek, prehrana in seveda, pristavljanje – to menim, da so ključne točke s katerimi pa ne morete zgrešiti, ne glede na specifiko vaše situacije.

Vedite pa, da bo vaš dojenček zdrav, ljubljen in vesel, tudi če se boste na neki točki odločile, da ga boste hranile samo z adaptiranim mlekom ali dodajale. Vaš dojenček bo najsrečnejši, če bo imel vašo ljubezen in vaše dobro počutje je zanj ravno toliko pomembno ali še bolj, kot to s čim ga hranite.

10. Te je partner podpiral pri dojenju oz. pri hranjenju po steklenički? 

Katarina: Zelo. Mož me je podpiral pri mojih poskusih dojenja, pri mučnem črpanju, najbolj pa seveda pri hranjenju po steklenički. Spodbujal me je, da naj se neham obremenjevati in kriviti, ker mi dojenje ni steklo in da je tudi hranjenje po steklenički dovolj dobro. Ves čas mi je zagotavljal, da sem dobra mamica.

Poleg tega tudi on hrani dvojčka, je v to enako vpleten kot jaz in me tudi na tak način podpira oz. podpirava en drugega. 

Danaja: Da, moram reči, da me je Miha že od začetka zelo podpiral, pripravljal mi je obroke, da sem bila sita, se spočila, ko sem to potrebovala, tudi Ino je velikokrat in veliko zibal… Vseeno pa se je, ko je prišlo do težav, kljub temu, da me je zelo spodbujal in podpiral, tudi on srečal z dvomi. Tudi on je vmes podvomil, ali ima dovolj, zato sva se tudi takrat odločila za dodajanje ene stekleničke na dan. Tudi kasneje je večinoma on pripravljal adaptirano mleko za Ino, saj je videl, da me to spravlja v sistko.

Pri Tiani me prav tako podpira, poskrbi za hrano, postori kaj po stanovanju, poskrbi za Ino, da lahko več počivam, Tiane sicer ni potrebno veliko zibati, poleg tega pa velikokrat to ne pomaga, saj je njena tolažba tudi dojka. Tudi pri njej včasih rabim kakšno spodbudno besedo, da ima dovolj, da ni lačna, pri čemer je sedaj že zelo trden in prepričan, da je in bo vse v redu ter, da se bova uspešno dojili, dokler se ne bo odstavila. Glede marsičesa v povezavi z otrokom, porodom, vsem kar spada zraven, se je Miha v tem času odkar imava Ino že odprl, mi prisluhnil in dojenje je ena stvar izmed teh stvari.

11. Kaj občuduješ pri mamicah, ki dojijo?

Katarina: Doječe mamice zelo občudujem. Ker zaupajo v svoje telo, tudi ko je to zelo težko in niso prepričane, koliko mleka je dojenček dobil. Ker delijo svoje telo ob vseh urah in jim pri tem nihče ne more pomagati. Ker pogosto vztrajajo kljub bolečim dojkam. Ker posvetijo toliko časa dojenju in delajo vse v svoji moči, da bo dojenček sit in zadovoljen. In ker morajo pri dojenju v javnosti včasih prenašati obsojajoče poglede. 

Danaja: Občudujem vse mamice, ne glede na to, ali dojijo ali hranijo po steklenički. Pri mamicah, ki dojijo občudujem to, da so toliko ur pripravljene nameniti temu, da se bo njihov dojenček hranil, potolažil… in z njim ves čas deliti svoje telo. Občudujem, da so pripravljene prilagoditi svojo prehrano, se odpovedati marsikateri navadi oz. razvadi, se odpovedati času zase v smislu odhoda kamorkoli za dlje časa. Občudujem to, da najdejo v sebi moč in zaupanje, da preslišijo marsikateri komentar drugih ali glas v svoji glavi, ki jim pravi, da jim ne bo uspelo, da se ne da.

12. Kaj občuduješ pri mamicah, ki dojenčka hranijo po steklenički? 

Katarina: Hranjenje po steklenički obstaja v več oblikah; hranjenje z mlečno formulo, hranjenje z načrpanim mlekom, kombinacija obojega, ali kombiniranje formule ali načrpanega mleka z dojenjem. Občudujem mamice, ki črpajo svoje mleko. Ker vem, kako naporno in dolgotrajno je to lahko. Občudujem mamice, ki kombinirajo dojenje s hranjenjem po steklenički. Ker se trudijo na vse načine. Občudujem tudi mamice, ki dojenčka hranijo izključno z adaptiranim mlekom. Ker vem, da je med njimi veliko takih, ki zaradi tega občutijo veliko krivde, razočaranja in nikjer ne najdejo podpore za to. Ker vem, kako je, ko moraš vsakič znova ljudem razlagati, zakaj ne dojiš. In kako je, ko se ti zdi, da povsod vidiš samo napise, kako je tvoja oblika hranjenja dojenčka slabša. Pa ni. Tudi hranjenje z adaptiranim mlekom vključuje ogromno ljubezni, skrbi, stiskanja, priprav, organizacije in dojenček dobi vse, kar potrebuje. Občudujem pa tudi tiste mamice, ki so se odločile, da ne bodo dojile, zaradi kateregakoli razloga že in so v svojo odločitev trdno prepričane. Vsem nam je skupno to, da želimo najboljše za svojega dojenčka in vsaka za to poskrbi na svoj način. <3

Danaja: Občudujem, da se zavedajo, da je najpomembneje, da je njihov dojenček nahranjen, in da so one mirne in to je bolj pomembno kot to, ali kdorkoli v njihovi okolici meni, da bi morale še vztrajati, še preizkusiti to in ono. Poslušale so sebe in se odločile, da je njihov mir in dobro počutje pomembnejše od mnenja drugih. Občudujem jih, ko povezave z dojenčkom ne enačijo z dojenjem, in je najdejo v cartanju, ljubkovanju, masaži, božanju, petju itd. Občudujem jih, da trenutke hranjenja delijo tudi s svojim partnerjem ali drugo zaupanja vredno osebo. Občudujem, da si, v kolikor imajo to željo, tudi vzamejo nekaj časa zase, na način, da gredo lahko tudi kam brez dojenčka, saj jim njihov način hranjenja to omogoča in vedo, da lahko to kvečjemu pozitivno vpliva na njihovo počutje in posledično kvaliteten čas z dojenčkom.

Katarino lahko spremljate na @kati_in_dvojcka ❤️

Waw, zakaj zdaj to? ? Torej, zato, ker sem mnenja, da je potrebno začeti na začetku. V štirih letih nisem svoje porodne zgodbe delila na blogu, niti v nobeni skupini na socialnih omrežjih in podobno. Sicer sem jo rada povedala, če je pogovor kakorkoli nanesel na to, vendar je veliko situacij, ko zgodbe nisem želela povedati ali je nisem želela povedati, tako kot se je zgodila, ker ni bil pravi trenutek za to… enostavno sem začutila, da ni primerno, da zgodbo povem tako kot se je zgodila, če je bila prisotna recimo noseča prijateljica/sorodnica, ki še ni rodila.
Večinoma sem od ostalih mamic dobila komentarje v smislu, da sem srečnica, ker sem hitro rodila. Po drugi strani pa sem rada doživeto razpravljala o njem s tistimi, ki so že rodile ali še rajši s kakšno medicinsko sestro, babico, doulo in podobno.

Ko sem rodila svojo prvorojenko Ino sem bila stara 24 let. Moje mnenje o porodu je bilo podobno kot o dojenju: ‘Manj vem, bolje mi bo’. Moja ‘samozavest’ v zvezi s porodom pa je nihala nekje med: ‘Toliko sem že dala skozi, seveda bom zmogla tudi ta porod, saj sem močna ženska,’ in med: ‘Strah me je, bolelo bo, ne vem, kako bom zmogla.’ Prebrala nisem o porodu kot takem nič, razen kakšne zgodbe na internetu. Vedela sem, kar so nam povedali v šoli za starše pa še takrat sem si tako pridno zapisovala, da si nisem nič zapomnila.

Na tem mestu eno vprašanje za vas, ki to berete (vabljeni tudi, da spodaj komentirate in poveste svoje mnenje): Kje ste si ustvarili takšno mnenje o porodu kot ste si ga (ne glede na to kakšno je)? Od mame, babice, prijateljic itd.? Iz interneta? Iz fimov, serij? Vsega po malem?

Sama sem si ustvarila iz vsega po malem. Morda pa še največ iz pripovedovanja sorodnic in sorodnikov – predvsem sorodnic, saj tisti moškega spola tukaj nimajo kaj dosti za povedat. ? Porod mi je najbolj realno in zanimivo opisala moja babica: ‘Kot da bi te zelo močno tiščalo kakat.’ Povedala mi je tudi, da je šla peš do ljubljanske porodnišnice, pri prvem in pri drugem porodu. ‘V redu,’ sem si mislila kot majhna deklica, ‘to bom pa ja zmogla.’ Po drugi strani se je moja mama svoje porodne zgodbe zelo slabo spomnila, verjamem da jo je potlačila nekam globoko vase, tudi sama bi verjetno storila enako. Sploh pa so jo vedno, ko smo govorili o tem, dopolnili vsi ostali, ki so presenetljivo vedeli več o tem, kaj se je dogajalo, kot ona sama. V ušesih so mi odzvanjale samo besede: ‘skoraj umrla, skoraj zadušila, skoraj te je izgubila’ in ‘na hitro se morala odločit za carski rez’. Druga babica mi je povedala, da je dedi pri tetinem rojstvu tekel do železniške postaje, da je poklical rešilca, in da je bil led, in da je pri tem padel … to je bilo to, kar sem si zapomnila.
Pozitivne stvari v povezavi s fiziološkim, naravnim porodom sem vse izvedela od moje dobre prijateljice, ki je bila v tisti fazi bolj znanka kot prav prijateljica. Poznali sva se namreč že dolgo, vendar se nisva nikoli družili, sva pa obe skoraj istočasno zanosili in imeli sva rok poroda 3 tedne narazen. Poleg tega sva ugotovili, po tem, ko sva se z Mihom preselila v Domžale, da sedaj živiva 10 minut narazen. Ona se je za razliko od mene precej poglobila v porod, nosečnost, dojenje … posledično je bila veliko bolje pripravljena in mi je lahko s kakšno infromacijo in nasvetom olajšala marsikateri trenutek.

Preden začnem bi rada poudarila, da moj namen nikakor ni kritika osebja, ki je zagotovo delalo po svojih najboljših močeh in zmožnostih in v skladu s tem, kar verjamejo, da je najbolje za porodnico in za dojenčka. Pravtako sva bili obe živi in zdravi. Sama sem se po tej izkušnji zgolj vprašala: Kaj lahko jaz naredim, da se bom naslednjič počutila bolje?

Začelo se je tako, da sem bila ‘čez rok’. Na prvem pregledu je sicer ginekolog rekel, da bi po velikosti ploda morala prestaviti datum za teden dni kasneje, vendar ga potem ni. Pred tem se mi ni sanjalo, da je to sploh možno. Vedela sem, da se dojenčki lahko rodijo prej, vednar kasneje? Človek sploh ne razmišlja o teh stvareh dokler se ne zgodijo. Sledil je standardni potek. CTG-ji pri ginekologu, kasneje v porodnišnici. Vsak dan me je Miha vozil v porodnišnico, vsak dan sem mislila, da se bo zgodil ‘čudez’ in bom spoznala svojo deklico. Ker se ‘čudež’ ni zgodil do 9. dne, so me takrat vprašali, ali želim ostati na porodnem oddelku. Bila sem odprta 1 cm in brez enega popadka. Mnenja osebja, ki sem ga tekom teh pregledov srečevala so bila različna, nekateri so mi govorili, da to res ni nič takšnega, da je to vse normlano, da so ovulacije različne, in da ne moremo vedeti, kdaj točno sem zanosila, nekateri pa bi mi porod sprožili že v tistem trenutku. Sama nisem imela nekega posebnega mnenja o tem, saj kot sem povedala, se s tem sploh nisem prej ukvarjala, dokler se ni začelo dogajati. So pa me iskreno, polno strahu, še dodatno ‘napsihirale’ besede sorodnikov, prijateljev, neznancev v skupinah na internetu itd. Tako sem privolila, da me 9. dan zadržijo v porodnišnici. To odločitev sem kmalu obžalovala, saj me dva dni niso niti pregledali. Tretji dan so mi ustavili vaginaleto za tanjšanje materničnega vratu. Ker sem precej komukativna in sem se večino časa pogovarjala s cimrami v sobi, ki je imela vsaka seveda svoj primer, sem vedela, da jih lahko vstavijo tudi do 4 (morda 5?) pa se ne zgodi nič. Zato sem bila mnenja, da se tudi pri meni ne bo, sploh ker sicer nisem čutila enega znaka. Ko je prišel čas za obiske, sem Mihu rekla, da bi rada šla na sladoled. Vedela sem, da ne bi smela iz oddelka, vendar sem bila prepričana, da se tako ali tako ne more nič zgoditi. Prišla je na obisk tudi mami (počakala je dol, saj na oddelek ne sme nihče razen partnerja). Takrat je bila Štorklja verjetno zaprta ali sploh še ni obstajala v tej obliki, v glavnem, sladoleda tam ni bilo, zato sem se odločila, da gremo do UKC-ja, saj sem imela v glavi, da je tam gospod, ki prodaja sadje in zelenjavo in morda ima tudi sladoled. Ko smo prišli do tja, mislim da je bilo tudi to zaprto. Kar naenkrat sem zaslišala ‘pok’, ki sem ga slišala samo jaz, voda mi ni odtekla. Takoj zatem so se začeli zelo intenzivni popadki. Vsak popadek sem se ustavila, naslonila na Miha in popadek predihala. Moja mami je zraven doživljala največjo paniko, kar sem jo kadarkoli videla. Mirila sem njo, Miha je bil popolnoma fokusiran in miren, mirila sem sebe. Ko smo se vrnili v porodnišnico, sem šla najprej že spodaj v triaži na stranišče. Nato sva z Mihom odšla gor na oddelek. Na oddelku me je medicinska sestra priklopila na CTG, kljub mojim prošnjam, da bi rada hodila. Mihu so tačas dali mojo večerjo, ki so jo ravno prinesli, sama pa sem se zvijala ob bolečin. Končno je bilo dvojnega CTG-ja (ker prvi ni bil pravilno nastavljen) konec in odšli smo na oddelek, kjer so porodne sobe. Miha so poslali v sprejemno pisarno, da je (predvidevam) pokazal potrdilo o plačilu in dobil nekaj od zaščitne opreme (kar se pa niti ne spomnim, kaj je to takrat vključevalo). Mene je medicinska sestra iz oddelka odpeljala v eno sobo, ki naj bi bila namenjena predihavanju popadkov, saj ni bilo še proste porodne sobe. Isti dan sem o tej sobi brala v reviji in naj bi bila čisto bela, z dizajnerskim, futurističnim pohištvom. Jaz se ne spomnim ničesar, razen stranišča in tega, da je bila poleg mene druga porodnica, ki je samo sedela in me prestrašeno opazovala. Jaz sem hodila gor in dol, se naslanjala na kljuko, predihavala popadke in hodila na stranišče. Nato je prišla babica, ki me je odpeljala v porodno sobo, me priključila na CTG in odšla. Spet me je začelo noro boleti, ker sem ležala. Začela sem klicati, če lahko nekdo prosim pride. Po nekem času me je slišala ena izmed babic in me prišla vprašat, kdaj je postalo tako hudo. Povedala sem, da že dolgo nazaj, ampak da je pa precej huje odkar ležim. Čez nekaj časa je prišla mlada babica ali študentka babištva, toliko se sicer ne spomnim. Začela mi je razlagati o protibolečinskih sredstvih, po čemer sem padla v jok in ji povedala, da ne želim ničesar, ker ne želim škoditi svojemu otroku. Začela je z dolgo razlago, kako to ni res, in da kje sem to slišala. Dala mi je masko, ki mi je pomagala zgolj ob prvem vdihu, kasneje je bilo tako, kot da je ne bi bilo. Nato sem podpisala papirje, za katere sploh nisem vedela, kaj podpisujem. Spraševala sem jo, kje je moj partner. Ni vedela in šla ga je iskat, ko sem jo tretjič prosila. Pred tem je poklicala zdravnico, da je pogledala, koliko sem odprta. Že ko je prišla skozi vrata je rekla: ‘Gospa bo pa potrebovala epiduralno, ker sigurno ne bo zdržala, če jo tako boli.’ Hotela me je pogledati med popadkom, jaz pa se nisem mogla obrnit na hrbet med popadkom in počakati, da me pogleda. Ko je popadek popustil, mi je uspelo in med pregledom je ugotovila, da sem odprta 10 cm, in dodala: ‘Zdaj pa razumem, zakaj je gospo tako dol tiščalo, ona je že za rodit.’ Poklicali so starejšo babico, ki si je najprej skritizirala mlajšo – verjetno ne zaradi mojega poroda, temveč zaradi nečesa, kar se je zgodilo pred tem. Mlajša je nato odšla po Miha. Vrnila se je in v smehu povedala: ‘Našla sem enega očka’. Miha me je v šoku vprašal, kaj je z mano. Popolnoma razumljivo, saj me je pred tem videl še na nogah, nato pa že popolnoma rdečo, prepoteno, objokano. Vprašala sem ga, kje je bil. Razlagal je, da ni vedel, kje sem, in da je potem prišel še nek zdravnik, ki mu je rekel, da še dolgo ne bom rodila, in da naj kar tam počaka. Za malo jasnosti: pri mojem porodu ni bil prisoten noben zdravnik moškega spola. Torej gospod sploh ni vedel, o kom govori. Mlajša babica je Mihu rekla, da jokam zaradi maske, in da naj ga nič ne skrbi. Prosila sem za nekaj proti bolečinam. Namestila mi je infuzijo, za katero sem v tistem trenutku mislila, da gre za protibolečinska sredstva in ponavaljala Mihu: ‘To nič ne pomaga.’ Stiskala sem ga za roko in mu govorila, da ne morem več…

Začel se je zadnji del oz. finish. Starejša babica je rekla, da naj se obrnem na hrbet, se primem pod koleni in začnem potiskati. V parih potiskih je bila Ina zunaj. Tudi posteljico sem porodila brez težav, šivana sem bila minimalno. Imela sem eno notranjo obdrgnino in mislim, da sem dobila 2 notranja šiva. Miha je poskušal prerezati popkovnico, vendar če se prav spomnim, nekako ni uspelo in jo je babica. Takoj so mi jo dali na prsi. Ponavljala sem: ‘Ne morem verjeti, ne morem verjeti …’ Tekle so solze sreče in olajšanja. Stiskali smo se in slikali. Ino so stehtali, umili in ostalo. Prvič sem jo pristavila in bila presenečena, kako lepo se je prisesala. Bili smo presrečni, dokler smo bili skupaj. Celoten porod skupaj je trajal manj kot dve uri, mislim, da je babica zapisala v zapisnik uro in pol.

Ko so me odpeljali na oddelek, me je zelo kmalu zajela poporodna otožnost. Bila sem prestrašena, nesigurna… kljub temu, da je Ina lepo napredovala in ji je teža padala minimalno, da se je lepo dojila, sem se počutila šibko, utrujeno, veliko sem jo prenosila v nekem prepričanju, da jo moram ves čas nositi. Bala sem se iti pod tuš, saj sem imela občutek, da bo takoj nekaj narobe, ko obrnem hrbet. Komaj sem čakala, da grem domov in za nas se je prava sreča začela šele, ko smo prišli domov.

Porodniška z Ino je bilo čudovito obdobje in vsak izziv smo skupaj zmogli, vendar sem porod še dolgo podoživljala, imela nočne more… Ravno zato sem začela raziskovati, ali je možno drugače, ali se da … saj sem od marsikatere mamice slišala, da je imela lepšo izkušnjo, zaradi katere je občutila moč.

Ki sem jo štiri leta za tem doživela tudi sama, o čemer si lahko preberete tukaj.

Zgodb z dojenjem je toliko kolikor je žensk, ki so ali so vsaj poskušale dojiti. Nobena ni napačna ali pravilna, so le zgodbe – lepe, težke, žalostne, ganljive, prestresljive, čarobne… Da bi vam malce približala, zakaj mi je tematika dojenja tako zanimiva in fascinantna, vam moram na kratko opisati svojo izkušnjo z dojenjem pri Ini.

Pred porodom pravzaprav o dojenju nisem vedela kaj dosti. Kar sem vedela je bil skupek nekih informacij iz interneta (ne knjig), in kar so mi povedale prijateljice, ki so že dojile oz. že imele otroke ali s strani tistih, ki so se o tem malce bolj pozanimale že pred porodom. Sebe ne morem šteti med njih, vsaj med prvo nosečnostjo ne. Moje prepričanje je bilo rahlo prežeto z egom, ki mi je govoril: “Seveda, tebi bo pa sigurno uspelo, zakaj ti ne bi?” Sicer je to prepričanje občasno zamajal strah, ko sem o dojenju prebrala kakšno konfuzno informacijo v kateri izmed Facebook skupin.

• 

Tako je prvo presenečenje prišlo že v porodnišnici, ko naval mleka ni prišel isto sekundo kot je na svet prišla Ina, temveč ‘po šolsko’ 3. dan. Teža kljub temu ni preveč padala oz. je padala zelo malo zato so naju v porodnišnici samo hvalili. Sicer sem nekaj poskušala z nastavki in se lovila s položaji, vendar doma je tudi to steklo. Prijetno presenečenje je sledilo tudi na prvem pregledu, do katerega je pridobila že 1,5 kg. Pri 2. mesecih pregleda v Domžalah ni bilo, pri 3. pa šok. Pridobila naj bi premalo. Številk se ne spomnim več, vendar verjamem, da je pediatrinja delala v najboljši veri, da je tako prav, zase pa pravtako verjamem, da sem naredila vse, kar sem v tistem trenutku vedela in znala. Zadeva se je razpletla tako, da sva od 3, 5 meseca naprej dodajala po 1 stekleničko na dan, vse ostalo je bila dojena. Kot zanimivost – teža je bila že pri 4, 5 mesecih podvojena (kar je potrebno doseči do 6. meseca). Najina zgodba je trajala do 14. meseca, ko se je gospodična odstavila sama. Bilo je veliko dvomov vase, v svoje telo, ugotavljanja ‘kaj sem naredila narobe’, joka, da ‘imam premalo’ in zato joka…

Pri Tiani se je zgodba šele dobro začela, tako da o njej ne morem še nič kaj dosti povedati, razen, da teče super (dobesedno) in naj tako le ostane. Veliko delam na zaupanju vase, v svoje telo, v Tiano in v življenje, da bo prinselo točno to, kar potrebujem (potrebujeva).

Preden nadaljujem bi rada povedala samo to, da je celotna objava napisana samo in zgolj kot doživljanje mamice in ne kot strokovni članek pediatra, zdravnika, svetovalke za dojenje, babice ali doule. Gre za zgolj moja laična spoznanja, ki bodo morda kateri mamici pomagala ali bo zaradi objave sama začela raziskovati v smeri, ki bo koristila njej.

Moja spoznanja tekom dojenja in tekom mojega dela z dojenčki ter lastnega raziskovanja, iskanja informacij in pogovora z doulami, babicami itd.

• 

1. VODA, POČITEK, HRANA: Zakaj v tem zaporedju? Zdi se mi, da je tekočina že na splošno najbolj pomembna. Lahko rečemo, da mi praktično SMO VODA, SMO OBDANI Z VODO IN VODA JE POVSOD OKOLI NAS (za zadnje smo mimogrede lahko zelo hvaležni, če je ta voda tudi pitna, saj za vse ljudi na tem svetu to ni samoumnevno). Obstajajo neka priporočila, koliko bi jo bilo dobro spiti že sicer in koliko med dojenjem. Moje mnenje? Po občutku, vendar kakšen opomnik ne škodi – recimo zdaj, popij malo vode.
   Za počitek po porodu tudi sicer, ne glede na to ali dojimo ali ne, vemo kako pomemben je, vendar to včasih, v nekaterih situacijah v življenju zahteva kar nekaj logistike, organizacije in dejansko tudi kakšno prošnjo za pomoč.
   Hrana – prazna vreča ne stoji pokonci, to je dejstvo. Vendar so tudi tukaj velike razlike, saj nekatere potrebujejo res veliko hrane med dojenjem, nekatere malo manj. Tudi tukaj obstajajo priporočila, koliko kalorij naj bi ženska zaužila med dojenjem, vendar menim, da večino mamic štetje kalorij še dodatno obremenjuje in ne spada med prioritetna opravila, sploh v času porodniškega dopusta. Ponovno bi rekla, da opazujte svoje telo in ga predvsem poslušajte.
2. RAZNOLIKA IN REDNA PREHRANA: Tukaj se lahko navežem na prejšnjo točko, vendar sem jo vseeno dala posebaj, saj sem bila pri Ini tudi jaz ena izmed tistih, ki je zaradi bojazni, da moja prehrana Ini povzroča krčke, izločala eno za drugim in kmalu in nato 14 dni jedla samo riž, piščanca in proseno kašo. Razlike glede krčkov ni bilo nobene, le jaz sem se počutila (še) slabše. Ne rečem, da ni potrebno paziti recimo pri uživanju citrusov in hrane, ki ljudi tudi na splošno napenja, ne bi pa izločala kar vsega povprek. Seveda, v primeru alergij, intoleranc in podobno, je zgodba drugačna. Tudi ni nič narobe, če nekaj izločite, če vam to ne predstavlja stresa in nehehnega občutka odpovedovanja.
3. PRISTAVLJANJE: Tukaj ni kaj dosti za dodat. Dotaknila bi se morda edino tega, kar se je zgodilo meni pa verjetno nisem edina. Gnezdenje sem pri Ini po tistem obisku pri pediatrinji, ko se začele težave, vzela zelo zares. Zelo dolgo nisem šla nikamor, se zaprla v stanovanje in poskušala 59309x na dan dojiti. To ni naredilo spet nič kaj preveč dobrega, saj sem bila zelo potrta, sama, brez svežega zraka, kakšnega prijetnega pogovora s komerkoli in tudi Ina je odločno kazala, da tokrat se pa spet ne rabi dojiti… Neka zdrava sredina po mojem mnenju velja tudi tukaj. Nekje je do mene prišla tudi informacija, da če odštejemo začetne dni, tedne po porodu, je kasneje gnezdenje smiselno nekje 48 ur. Torej, ni nujno, da se kar za teden dni izoliraš od okolice, razen spet, če ti to paše.
4. MIRNOST IN ZAUPANJE: Ta točka se mi zdi, da ni tako samoumnevna, je pa zelo pomembna. Zaupanje vase, v svoje telo, v sposobnosti svojega telesa, v svojega dojenčka in v življenje (Boga, energijo, vesolje, whatever does the magic for you). Sama vem, da sem po tistem pregledu, ko sem izvedela, da ‘nekaj ne štima’ izgubila vso razsodnost, padla v neko obsedeno-anksiozno stanje, kar zagotovo ni koristilo nikomur. Najdite stvari, ki vas sprostijo, napolnijo z radostjo, nasmejijo, napolnijo… Lahko je to glasba, ples, meditacija, aktivnost, ki združuje mamice, pogovor, sprehod s prijateljico, filimi, serije, pisanje, risanje itd.
5. DOBRA PODPORA/OPORA: Ja, ko smo prvič mame (lahko tudi drugič, tretjič pa prvič poskušamo dojiti) nas takšna situacija zamaje, in ker smo še posebaj v občutljivem obdobju (poporodno), je zelo dobro, da imamo nekakšno oporo oz. si jo v tistem danem trenutku poiščemo. Kdo bo to veste najbolje prav ve – doula, babica, svetovalka za dojenje, partner, prijateljica, mama, sestra… (možnih je več odgovorov).
6. DODATKI/HRANA/PODPORA ZA VEČ MLEKA: Na trgu najdete malo morje izdelkov. Tukaj vm lahko rečem zgolj to, da ne mešajte vsega, saj se lahko zgodi obratno. Dajte posameznemu izdelku čas, da sploh ugotovite, ali vam pomaga, ali ne. To je zgolj moja izkušnja, saj sem sama pri Ini preizkusila res ogromno različnih ‘pomagal’ pa vam še danes ne morem reči, da je katero izmed njih zares pomagalo (ali da ni).
7. RAZLIČNI POLOŽAJI ZA DOJENJE: Tudi meni se dogaja, da se trenutno Tiana najraje doji leže in zelo podobno se je dogajalo pri Ini. Očitno otroček bolj ve kot me same, da potrebujemo počitek. Obstaja pa jih še veliko in pomagali vam bodo tudi pri različnih izzivih (na primer – mastitisu; ki je zagotovo izziv, ki si zasluži popolnoma svojo objavo, v kolikor vas bo to zanimalo).
8. HAPPY, HAPPY, HAPPY ? Smej se, ne glede na vse, uživaj s svojo družino oz. s svojimi ljubimi osebami in večkrat na dan povej pozitivne afirmacije: ‘Lahko dojim. Imam dovolj mleka za svojega dojenčka. Moje telo je čudovito.’
9. STROKOVNA POMOČ: Obrni se na strokovno podkovano osebo, ki ji zaupaš. Tudi tukaj imaš veliko možnosti, od babic, doul, svetovalk za dojenje, pediatrinje, patronažne itd. Raziskuj in se pozanimaj, odloči pa se na podlagi svojega občutka, ne na podlagi prijateljičinega mnenja.
   
   
10. NIČ NI NAROBE, ČE NE GRE IN ZAČNEŠ DODAJATI, PRAV TAKO NI KONEC SVETA, ČE ODNEHAŠ IN SE ZATO BOLJE POČUTIŠ… TVOJ DOJENČEK POTREBUJE MIRNO, ZADOVOLJNO IN SREČNO MAMICO. PRESREČEN JE, DA TE IMA, IN DA ČUTI TVOJO LJUBEZEN. ?

Zdrav in nahranjen bo s kapljicami iz tvojih dojk ali s tistimi iz stekleničke. Vsak način hranjanja je pravilen, ni napačnega. ??

• 

Ta zapis bom začela z enim kontroverznim stavkom, ki so ga in ga še zelo rade uporabljajo predvsem naše babice: ‘Šest tednov po porodu smrt pod posteljo leži.’ Priznam, da mi ta rek nikoli ni bil všeč, saj ima zelo negativen prizvok. Zdel se mi je pretiran in kot nekako podcenjevanje ženskega telesa. Vendar sem se, ravno v tej nosečnosti zavedla, da morda ni podcenjevanje ženskega telesa, temveč njemu v prid. Včasih – kot verjetno vsi vemo – so ženske predvsem garale in garale in garale in to se ni ustavilo niti med nosečnostjo, niti po porodu. Verjetno je že vsak izmed vas slišal o zgodbah, kako so ženske delale na polju do zadnjega, rodile in pomožnosti delale naprej. Danes se nam zdi to popolnoma neverjetno. Sama pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mariskaj je bilo grozljivo, mariskaj je bilo kruto, vendar je marsikaj tudi še danes. Le zavito je v poliester in s tablico v roki. Če razumete prispodobo. Če kot primer vzamemo zdravstvo – v isti sapi ga hvalimo in pljuvamo. Kje je torej resnica? Je morda to, da ima vsak od nas svoje lekcije, vsako odbobje v zgodovini je prineslo s seboj določena spoznanja? Je morda eno izmed njih to, s čimer imamo ženske še danes težave, tudi ko že dolgo, dolgo ne rojevamo več med delom na polju – da je čas, da se začnemo ženske poslušati in se imeti rade? Za vsako to pomeni nekaj unikatnega, drugega, vendar eno nam je skupno – ko se imamo rade in se poslušamo, se dobro počutimo tako fizično kot psihično. Prihranila bom sebi in vam kakšen feministični vložek, saj se mi le-ti zdijo zelo dvorezen meč – nič ni narobe, če ženska rada peče, se ob tem dobro počuti in ustvarja čudovite umetnine v obliki tort, kolačev itd., vendar, da to počne zato, da jo bo končno nekdo pohvalil, ji rekel, da je nekaj dobro naredila, odlično, da je super takšna kot je, in da se lahko ustavi?; pravtako ni nič narobe, če ženska (ali moški) pospravi, počisti, se pa vprašam o smiselnosti tega, da ženska do pozne noči drgne in lošči v miselnosti, da če tega ne bo storila, pa ne bo več ženska, ne bo več vredna, dobra, ljubljena. To velja za vsa naša področja. Vsi nekaj ‘loščimo’ in upamo. da bomo potem dovolj. Pa sploh smo kdaj, če sebi tega ne znamo dati?

• 

Naredila sem malo daljši uvod v to objavo, saj je moje mnenje, da je ta rek, ki ga zgoraj omenjam, nastal zato, ker so ženske zaradi neprekinjenega dela, takoj po porodu, imele resne zdravstvene zaplete, ki so v nekaterih primerih vodile tudi do bolezni ali smrti. Danes tega skoraj da ne poznamo več, prav zaradi zdravstvenega sistema ter samostojnih dul in babic na drugi strani, ki ozaveščajo ženske. Kaj pa se zgodi, ko smo iz porodnišnice odpuščene domov? Včeraj sem vprašala na našem Ista storyju mamice dveh ali več otrok, ali so po drugem porodu počivale več ali manj kot po prvem. Odgovori (pa anketa ni še zaključena, še vedno ste vabljene, da odgovorite) so bili večinoma, da manj. To je po svoje popolnoma logično, saj imaš že enega otroka (ali kasneje tudi že dva in več). Po drugi strani je bilo vseeno nekaj odgovorov, da so počivale več. Tukaj sta lahko vsaj dve razlagi, če ne več. Ena je, da so imele takšen porod, da so nujno potrebovale več počitka in so bile v to na nek način prisiljene. Druga pa je, da so morda prvič spoznale, da je bilo počitka premalo in je to vplivalo na njhovo fizično in psihično počutje, zato so si tokrat vzele malo bolj ‘na izi’. Sama spadam v drugo kategorijo, zato bom napisala nekaj svojih spoznanj o poporodnem obdobju.

• 

1. NI POTREBNO TAKOJ SPREJETI VSEH, KI TO ŽELIJO, NA OBISK: Seveda bi vsi radi videli novorojenčka, morda celo vas, hehe (hecam se), radi bi ga cartali, slikali, mimogrede pa se še dobro najedli pri vas. Seveda ne vsi. Nekateri bodo prinesli s seboj kaj za jest, rekli: ‘Počivaj, bom jaz.’ itd. So ljudje, ki razumejo in so ljudje, ki ne. Vendar je že z vidika dobrobiti novorojenčka bolje, da si vzamete nekaj časa zase. Otroček potrebuje postopno privajanje na okolico, zvoke, vonj… Predvsem pa potrebuje mirno celico (predvsem mamo, očeta, sorojence), kjer bo počasi spoznaval svet, v katerega se je rodil. Tokrat sem se tega držala in vsi so to sprejeli z razumevanjem. Ko pa smo dali zeleno luč, pa so postopoma začeli prihajati. Tudi ne vsi naenkrat, in ko sem videla, da je bilo za vse nas preveč, sem s tem spet malo prenehala in počakala, da je minilo nekaj časa, preden so prišli naslednji.
2. NI MI VEČ NERODNO PROSITI ZA POMOČ: Tukaj govorim o najmanjših stvareh. Z Mihom sva tokrat izkoristila njegov očetovski dopust v celoti (prvič je bila situacija drugačna in mu ni pripadal, saj še ni bil redno zaposlen, z nama z Ino je bil 5 dni in vas dan je bil dragocen in čudovit) in pri nas se je to pokazalo za odlično odločitev. Ta mesec me je ‘stregel od spred’ in od uzad’, haha. Posledično se počutim neprimerljivo bolje kot sem se prvič v tem obdobju. Enako pa se nanaša tudi na vse ostale, s katerimi sem se v tem času že videla. Prosim jih, če mi pomagajo pri različnih stvareh, ki se jim morda zdijo malenkosti, morda ne, meni pa ogromno pomenijo, saj nisem v stresu ali v krču.
3. POČITEK BO PRIPOMOGEL K BOLJŠEMU POČUTJU: Prvič sem po spletu okoliščin že zelo hitro skalala okoli in delala vse. Sama sem imela zelo dolgo krvavitve in res dolgo sem se počutila šibko in izčrpano. Po drugi strani pa imamo lahko zelo hitro občutek, da smo super, in da lahko počnemo čisto vse, ne vemo pa, kaj se dogaja v našem telesu, ki se šele prilagaja na stanje, ko otročka ni več v maternici. O tem mi je veliko povedala izbrana babica, kar mi je pomagalo, da sem lažje počivala in ‘si dala mir’, tudi če bi lahko že 10. dan splezala na Šmarno Goro (tako sem se počutila).
4. DOBRO JEM: Ni vseeno, kdaj ješ in kaj ješ. Prilagodi hrano sebi in svojim potrebam, željam. Vem, da je kdaj velik izziv pripraviti hrano, ko imaš dojenčka, vendar se tukaj spet vračam na točko 2. – naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč.
5. STIK ‘KOŽA NA KOŽO’: Izrednega pomena je za vspostavitev dojenja, tudi če ne dojite, pa je dobro za pomirjanje in za boljše počutje obeh. Prav osvobujoče je bilo, ko sem se zavedla, da dojenček ne rabi biti ves čas oblečen, sploh pa ne takoj na začetku. Seveda sem jo oblekla, ko je bilo mrzlo, vendar sva veliko časa preživeli v plenički oz. sama v spodnjem perilu in pod odejo.
   
   Kaj pa ostalo, kar se nanaša tudi na kasnejše obdobje, ko ožje poporodno obdobje mine?
   
6. ČE PRIDE TEŽAK TRENUTEK, O TEM GOVORIM: Se zjokam, dam ven iz sebe, se pogovarjam, potem pa hitro najdem glasbo, ki me spravi v kateri uživam, se pocrkljam s kakšno okusno hrano, se hecam, igram, plešem, pojem … Prvič sem se na začetku po porodu vse preveč zapirala vase, nisem se upala nikamor (joj, kaj če bo jokala?), po eni strani sem si zelo želela družbe, po drugi strani mi je bilo vse druženje odveč, saj sem se bala kritike prijateljic in vse skupaj se mi je zdelo zelo zapleteno … Šele proti Ininemu enemu letu sem se vedno bolj sprostila in vse je postalo lažje.
7. OLAJŠAJ/POLEPŠAJ SI STVARI PO SVOJE: Karkoli to zate pomeni. Pomoč pri čiščenju, dostava hrane, hrana, ki si jo pripraviš vnaprej, frizer, kozmetičarka, gledanje serij, čas za rekareacijo, čas za prijateljico, čas za šoping, čas za šivanje, čas za stvarjanje … karkoli je tvoja točka, ki ti bo pomagala, da se boš počutila dobro.
8. NISEM VEČ TAKO ZAHTEVNA DO SEBE: Same od sebe pričakujemo največ. Ima vsaka mama stvari, ki jih želi opraviti v enem dnevu? Ja. Kaj se bo zgodilo, če jih ne? Svet se ne bo podrl. Veš kdo pa je pomemben? Ti in tvoje malo bitjece (v primeru sorojencev tudi oni) ter partner. Je življenjsko pomembno tisto perilo tam? Ne, bo preživelo do popoldneva ali do jutri. Verjami mi. 🙂
9. ČAS NA SVEŽEM ZRAKU JE ZDRAVILEN: Je tukaj potrebno še kaj dodati?
10. UŽIVAJ V TRENUTKU: Čas teče, in če ne želimo, da nam bodo ostale le lepe fotografije našega čudovitega dojenčka, ampak tudi čudoviti trenutki, se kdaj pa kdaj enostavno prepustimo. Prav nasmejim se ob spominih, koliko stvari sem nosila sabo, ko sem se kam odpravila z Ino, ampak, a veste kaj? Verjetno jih bom tudi drugič. A veste, kolikokrat sem vseeno kaj ‘nujnega’ pozabila dati v to torbo? Uff, neštetokrat. Skakali smo v Baby cetner po drug bodi pa v najmanjši Mercator v neki vasi po kašico, da smo nahranili Ino, ker pač ni šlo vse časovno ‘po planu’, pa iskali dudo pa vlažilne robčke pa plenice – tudi zavili smo jo že v tetro ‘na star način; ne priporočam, ker je bil moker cel sedež v avtu itd. Ampak, veste kaj? To so bili najlepši trenutki – smešni, spontani, kaotični, a najlepši. To vse sicer pride kasneje, a če boš v začetnem poporodnem obdobju se samo ustavila v času, opazovala dojenčkov mali obrazek, njegove rokice, se pogovarjala z njim… se bosta oba počutila še bolje. <3

• 

Od svojega prvega poroda naprej me je zelo zanimala tematika porodov. Z veseljem sem poslušala, ko so mi mamice pripovedovale svoje zgodbe, tu sem bila sicer zelo previdna in sem ostajala čim bolj objektivna, saj sem delala z mamicami in dojenčki in bi bilo v tistem obdobju popolnoma neprimerno, da bi se kakorkoli vpletala, tudi če so mi one razlagale svoje porodne zgodbe. Nikoli nisem kritizirala določene porodnišnice in druge hvalila, najprej zato, ker sem vedela, da imam izkušnjo samo z eno, torej ne morem primerjati, drugo pa zato, ker sem želela mamicam povedati, da na doživljanje izkušnje veliko vplivajo same. Na primer, jaz sem se med rojstvom Ine počutila nesposobno, iz mene so prišli občutki zapuščenosti, manjvrednosti in seveda očutek panike. Za neko drugo mamico bi bila morda moja porodna zgodba ‘mala malica’ in bi enak porod kot je bil moj prvi, doživela kot sanjski. Tako različne smo si.

Moje mnenje je, da tak porod ni za vsako – ne zdravstveno, ne psihično – vsaka naj izbere to, kjer se ona najbolje in najbolj varno počuti.

Med raziskovanjem, branjem, poslušanjem audio in ogledu video vsebin, kjer so babice in doule razlgale o porodih, se je v meni prebudila tudi globoka želja po porodu doma. O tem sicer nisem razlagala skoraj nikomur, saj sem, če sem mu, večinoma naletela na negativen odziv v smislu: ‘kaj, če gre kaj narobe?’ Bila sem presenečena nad tem, kako zelo so ljudje prestrašeni, ko pride do te teme. Že odhod v katerokoli drugo bolnišnico, ki jim recimo ne bi bila najbližja, se jim je zdel neko tveganje. Sicer jih popolnoma razumem, vendar se sama s tem pravzaprav nisem kaj dosti ukvarjala, saj se mi je zdelo, da sem tudi prvi porod, razen iztisa, večinoma preživela sama, čeprav sem se fizično nahajala v porodnišnici. Poleg tega sem skozi raziskovanje ugotovila, da je najpomembnejša pri vsem skupaj sproščenost in dobro počutje mamice, kar vpliva tudi na popolnoma fizičen vidik poroda. Tako kot zakrčenost v strahu s seboj lahko zelo hitro prinese določene zaplete. Prav tako vedno obstaja možnost transporta v porodnišnico, v kolikor je to potrebno.
Vendar Miha že prej drugo zanositvijo ni bil za, zato ga v to nisem silila. Velikokrat sem mu poslala kakšno besedilo, ki je govorilo o porodu na splošno (popolnoma neodvisno od tega, ali gre za porod na domu ali za bolnišnični porod), da si ga je lahko prebral. Šla sva skupaj na predavanje v Baby center, šla sva še enkrat v šolo za starše v drug zdravstveni dom v upanju, da bova tokrat slišala kaj novega ali osvežila kaj, kar sva že pozabila. Tokrat si nisem ničesar zapisovala, ampak sem raje poslušala in sodelovala. Miha se je sicer ostal neomajan pri porodu v porodnišnici, vendar se je vedno bolj in bolj zavedal, kako pomembno je, da mi tokrat stoji ob strani, me bodri in poskrbi, da je čim bolje počutim, ko bom tam. Zato sva se odločala med Porodnišnico Postojna, ker sem se poigravala z mislijo na porod v vodi in med Porodnišnico Jesenice oz. Splošno bolnišnico Jesenice, saj sem vedela, da se tam resnično trudijo čim bolj približati fiziološkemu porodu. Mihu se je Postojna zdela popolnoma predaleč, saj je sklepal, da bo drugi porod še hitrejši kot je bil prvi in ni želel, da rodim v avtu na avtocesti. Poleg tega je Postojna v smeri morja in preden smo vedeli, da bo v tem času karantena, sva pričakovala, da se bodo približno v tistem času proti morju valile kolone dopustinikov. Torej so bile v planu Jesenice in kot plan B, če bi šlo prehitro – Porodnišnica Kranj, ki je od našega doma časovno in po kilometrih popolnoma enako oddaljena kot Porodnišnica Ljubljana. Pa je prišla karantena …

Kako sem se kot nosečnica spopadla z izzivom karantene, ki je verjetno v meni prebudila spet druge občutke kot morda komu drugemu, sem pisala v drugi objavi. Sama se nisem tako pretirano obremenjevala s prisotnostjo partnerja pri porodu, saj sem bila tudi prvič sama takrat, ko bi najbolj potrebovala oporo (po spletu okoliščin) , sem pa se obremenjevala s tem, da z odhodom v porodnišnico rinem v žarišče okužb in s tem, da tam vlada še večji kaos in panika kot sicer. To so bila zgolj moja prepričanja na podlagi prve izkušnje. Miha je skrbelo zgolj prvo – vir okužb. Pisala sem kolegici, ki je doula na začetku svoje poti v upanju, da bo morda rekla, da bi prisostvovala (proti plačilu, seveda). Sama me je takoj usmerila na babice. Ok, tako ali tako nisem imela pojma o teh stvareh, saj jih prej nisem raziskovala, saj sem nameravala roditi v porodnišnici. V nekaj korakih sem našla babico, dogovorili smo se in bilo je vse urejeno. Bolj kot smo se z babico spoznavali, bolj sva ji zaupala. Še celo Miha ji je popolnoma zaupal. Je čudovita oseba, ki je strokovno odlično podkovana, poleg tega deluje v visoko izobraženi ekipi, za konec koncev pa sva se tudi osebnostno ujeli. Razlagala res nisem nikomur, saj sem vedela, da bo v času vsesplošne panike odziv verjetno še slabši kot sicer. Povedala sem pa le nekaterim najbližnjim in eni somišljenici, s katero sva se zbližali ravno v tem času, saj sva imeli datum poroda zelo blizu. Na moje veliko presenečenje me je potihem podprlo nekaj bližnjih, za katere si ne bi nikoli mislila in vse skupaj je zgledalo precej optimistično do…

Do prepovedi porodov na domu. Ponovno šok, jeza, stiska … brez vsega, kar sem v tistem času prakticirala, o čemer sem govorila že v prvem blogu, odkar sem ponovno začela pisati, bi to spremembno veliko težje razdihala. Na tem mestu se ne bom spuščala v to, kako narobe, nesmiselno se mi je to zdelo, vendar se bom osredotočila na to, kako smo mi vse skupaj rešili. Po nekaj dneh, ko sem razdihala in se poglobila vase, kaj hočem, sva skupaj z Mihom sprejela odločitev, da izbrano babico vseeno obdrživa – vodila bo mojo nosečnosti, nas obiskovala v poporodnem obdobju in mi na voljo ves čas pred in po porodu. Na dan, ko sem bodo začeli popadki bo z mano do vstopa v porodnišnico, kamor bom prišla (ali vsaj čim bližje temu) zgolj na iztis. V primeru, da bi šlo hitro smo imeli v planu Porodnišnico Ljubljana, v primeru, da bi bilo več časa, bi se odpravili na Jesenice. Ha, pa je imelo vesolje drugačne plane zame. ?

Bila sem zopet ‘čez rok’. Odkar sem imela izbrano babico je preglede opravljala ona, torej se nisem niti rabila izpostavljati in v času korona virusa odpravljati v zdravstveni dom, ki so ga pri nas celo vmes zaprli in nas prestavili v drug zdravstveni dom, v katerem pa je bilo potrjenih še več okužb (med zaposlenimi, če se ne motim). Tudi klice sem in vprašanja bližnjih in daljnih o tem, ali sem že rodila, kako to, da ne, zakaj ne, in da je sigurno lahko kaj narobe, in da bi mi morali že sprožiti, sem ravno s pomočjo nekaterih tehnik malce lažje prenašala kot prvič, po drugi strani pa spet ne, saj sem si tako zelo želela, da bi se popadki začeli sami od sebe in doma. Na tem mestu bi se vsem zahvalila za vsako vprašanje, saj vem, da je bilo v najboljši veri in z ljubeznijo ter skrbjo. Že približno 3 tedne se je telo pripravljalo, večkrat sem ob večerih in ponoči čutila, da se nekaj dogaja, tokrat je bilo znakov za razliko od prvič ogromno, vendar se niso stopnjevali… tudi do 11. dne čez ne. Izbrana babica je ves čas spremljala moje stanje, bila z mano na vezi o vseh fizičnih znakih, o mojem počutju, me bodrila, se z menoj pogovarjala, mi svetovala in podala tudi strokovno mnenje, odločitve pa prepustila meni. Zato sem se, pomirjena s tem, da mi je tako namenjeno, 11. dan odpravila na pregled v Porodnišnico Jesenice.

To be continued …

Ko sem bila majhna, sem mami spraševala, zakaj piše, da sem rojena v Ljubljani, če smo takrat živeli v Kamniku. Razložila mi je, da se vpiše kraj, kjer si dejansko, fizično rojen, in ne tisti, kjer si takrat živel s starši. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem to ponotranjila. Ker sem bila radoveden otrok, verjamem, da je temu sledilo še nekaj vprašanj v smislu, kaj se zgodi, če se rodiš na meji ali na letalu ali na vlaku, ampak ja, to je moj uvod v tole objavo, da boste razumeli, da je Kamnik že od nekdaj moje ljubo mesto in iskreno, še danes se mi zdi en tak neraziskan biser, takšen, ki skriva še veliko čudovitih kotičkov… Še danes pravzaprav dnevno odkrivam, kaj je tako skrivnostnega, a obenem tako preprostega na njem, da me tako privlači.

Ko pomislim na svojih prvih 6 let s svojimi starši, imam kar veliko zelo zgodnjih spominov in skoraj vsi se vežejo na naš dom Kamniku. Po 6 letih smo se preselili v Ljubljano, kjer smo nato tudi ostali. Sama sem nato dala skozi še nekaj najemniških stanovanj in leta 2018 sva z Mihom našla svojo – svojo ‘štalco’ v Kamniku, ulico stan od tam, kjer smo živeli z mojimi starši, ko sem bila sama otrok. In to popolnoma naključno – iskala sva stanovanje povsod v okolici Ljubljane. Takrat sva že imela svojo ‘kravico’, ki je mojo ljubezen do Kamnika takoj ‘podedovala’ po meni, pa tudi Miha ga je prav hitro vzljubil. Trenutno si nihče od naju ne predstavlja, da bi se premaknili v katerikoli drug kraj, tudi če bi se slučajno kdaj selili, na primer v hišo.

Verjamem, da ni bilo vse tako, kot se jaz spominjam kot otrok, vendar ko pomislim na Kamnik in svoja leta preživeta v tem kraju, se spomnim na prav posebno drevo, po katerem sem plezala kot otrok in je bilo ‘moje’ drevo – to drevo je še danes tam. Spomnim se hribčka pri parkirišču, po katerem sva se z očetom povzpela do pločnika nad parkirišlem in se odšla vozit s kolesom ali na sprehod na Stari grad, kjer sva pila čaj z limono in medom, vmes pa mi je žličko nasul sladkor in ga pokapal z limono. Spomnim se okusa čokoladnega pudinga, ki sva ga z mami pripravljali v kuhinji, kjer sem imela svojo leseno gugalnico. Spomnim se balkona, na katerem si je moj oče ustvaril pisarno, in na katerem sem videla in uporabljala prvi računalnik, Windows 92 – najraje program slikar. ? Spomnim se kavča, ki se je spremenil v posteljo, ki sem jo kasneje uporabljala jaz (ja, sej veš, haha, vsako noč sem prišla k staršema) in na katerem smo gledali Batmana in Catwoman. To je delček mojega Kamnika.

Delček so tudi moji prijateljčki iz Kamnika, ki so, uff, vsi že odrasli ljudje, s svojimi karierami in morda tudi družinami. Rojstni dnevi, na katerih sem bila otrok, ki se ni želel igrati med dvema ognjema, ne skrivalnic, ne pojesti trdih okraskov na torti (za katere še danes ne vem, če so bili sploh užitni?), še manj se igrati igre: ‘Ali je kaj trden most?’, ampak če je bilo pa treba igrati igrico Hugo na računalniku, so se pa vsi čudili, kako je možno, da mi gre tako dobro, hehe. Moja priljubljena kavarnica Veronika, v kateri je za moj 16 rojstni dan moja mami organizirala majhno srečanje z mojima dvema prijateljema iz otroštva in en izmed niju je konec osnovne šole postal moj prvi ‘fant’, če tej otroški ljubezni sploh lahko tako rečemo. V kavarno Veronika danes zahajamo z družino in ustvarjamo nove spomine.

Moj Kamnik danes pa je naš balkon, na katerem globoko vdihnem zrak in poskušam vskrati vso hvaležnost, ki jo lahko, da smo tukaj in zdaj, in da imamo možnost imeti vse to, kar imamo. Gledam Stari grad in čudovit gozd, to naravo in uživam v tem razgledu. Globko vdihnem, ko se sprehajamo skozi center Kamnika, kjer me kar prevzemajo ideje, kaj vse bi se dalo ustvariti oz. naseliti v te prazne prostore, ki kar čakajo na svežo energijo, na nove ideje … Vedno se obrnem proti Zlati ptički, ki kar zasije v Šutni. Ja, ko smo se preselili sploh nisem vedela, kjer je Šutna. ? Prav vsak delček starega mesta Kamnik ima svoj čar. Sedimo ob Kamniški Bistrici, kjer se Ina igra in koplje po blatu, še malo zakoraka v vodo, jo preliva, med tem ko midva sediva na soncu, na travi in jo opazujeva. Odkar smo štirje hodimo na sprehode z malo Tiano. Zaenkrat so bili bolj kratki, saj sem jih želela stopnjevati lepo počasi, zato smo se sprehajali bolj po bližnjih ulicah. En daljši sprehod pa smo do sedaj ubrali mimo zdravstvenega doma, mimo CIRIUS-a in preko mostu, ki povezuje oba bregova Bistrice, spet nazaj domov.

Moj Kamnik danes so tudi Tunjice, kamor se gremo sprehajat v popoln mir, med drevesa, ponovno k vodi, k listkom, ki so popadali z dreves že jeseni, in ki jih letos ni vzel sneg, ker ga ni bilo dovolj, v še en čaroben del Kamnika. V Tuhinjsko dolino, kjer ni signala oz. vsaj pri nama večkrat ni prenosa podatkov, in kjer smo samo mi in narava. Včasih zavijemo v vasico Nevlje in sprehodimo do Starega malna ali ponovno skozi gozd do Bistrice, kjer se Ina igra z vodo, listi, palčkami … Vsak delček ima svojo posebno energijo, ‘svoj zrak’. Pot na Stari grad, ki poteka ob cesti, je bila še celo zame nova, čeprav sva z očetom tolikokrat obiskala Stari grad, vendar sva se povzpela po drugi, bolj strmi poti. Mi pa smo to pot odkrili ravno na koncu moje nosečnosti, saj sem potrebovala malce bolj položno pot. Prav tako na drugi strani najdeš pot do Budnarjeve domačije. Skoraj ves čas hodiš po prijetni senci, saj te obdaja gost gozd.

Prav zanimivo mi je bilo, ko sem odkrila, da obstaja glasbena skupina fantov iz Kamnika, ki se imenuje Matter in ustvarja res posebno glasbo, pravzaprav lahko temu rečem umetnina, saj so besedila na prvi pogled nelogična, vendar lahko najdemo v njih marsikaj zanimivega. Enkrat sem brala interviju z njimi, v katerem so povedali, da besedila izvirajo na nek način tudi iz lokalnih zgodb. Nekatere izmed njih so slišali v lokalu v Kamniku, nekatere so doživeli sami … in že takrat se mi je nekako zazdelo, da je ta lokal, ki je včasih obstajal, pod našim blokom. Enkrat sem za hec vprašala starša, ali morda vesta, če je to, to. Sicer nista vedela, ampak še vedno imam nekako občutek, da je. Fantje pa so po naključju moj letnik. Čeprav v resnici ne poznam nikogar, ki bi danes živel v Kamniku, jaz pa bi ga poznala že iz svojega otroštva, saj sem že v vrtec hodila v Ljubljano (vsako jutro sva se vozila z očetom in poslušala glasbo), kasneje tudi v osnovno šolo itd.

Slovenija je resnično čudovita, kar se tiče narave, pa tudi ljudi, odvisno je le, kako pogledaš oz. kaj vidiš. Še veliko je krajev, na katere imam čudovite spomine in v katere se z veseljem vračam, vendar menim, da ima vsak izmed nas tisti kraj, kjer se počuti doma, doma, s katerim se lahko popolnoma poveže. Kateri je to zate? Z veseljem bi prebrala zapis še koga izmed tistih, ki radi pišete, da spoznam tiste majhne čarobnosti, posebnosti vašega domačega kraja.

Ste za? ❤️

Tako sem 28. 4. prišla na prvi pregled v porodnišnico Jesenice. Nadela sem si masko, se poslovila od Ine in Miha in se opravila v bolnišnico. Ja, šok, solze so mi prišle v oči. Vsi v maskah, razkužujejo roke, to je realnost ‘tam zunaj’ … daleč stran od mojega varnega mehurčka doma, s svojima dvema najdražjima, z meditacijami, sproščanjem, kopelmi … Ok, dihaj, Danaja, vse bo v redu. Samo smej se. Samo smej se. Odločila sem se, da se bom pohecala z vsakim, s katerim pridem v stik … in res, babica, ki me je stehtala in pomerila pritisk je bila zelo zabavna.

Zdravnica in asistentka sta bili malo manj za hece, ampak po tem, ko sta videli, da je deklica v trebuščku super, sta pristali na mojo željo, da ji damo čas še, sicer ne do petka kot je bila moja želja, temveč vsaj do srede. Tako je tudi bilo. Dobila sem dober občutek, saj se je vse dogajalo umirjeno in sproščeno. Niti čakanje na ginekologinjo in CTG me ni zmotilo, pravzaprav se mi je zdelo, da je vse skupaj šlo zelo hitro. Zadovoljna sem se odpravila domov in se imela lepo s svojima dvema. Zvečer spet dogajanje, blažji popadki, ki je trajalo skoraj do jutra, vendar se je zjutraj ponovno ustavilo. Spakirano sem imela že dlje časa v avtu, zato sem vzela zadnje malenkosti, se dogovorila z mami, da pride na Jesenice, da lahko odpelje Ino, če bo vse skupaj trajalo predolgo.

Moja porodna zgodba bi bila sicer lahko še velikoo daljša, vendar bom poskušala res zajeti bistvo.
29. 9. sem prišla zjutraj na sprožitev, odprta okoli 3-4 cm. Okoli 10. ure so mi ustavili gel in me po vsej papirologiji odpeljali na oddelek. Do večera se je dogajalo zelo malo (približno toliko kot se je proti jutru doma, preden sem odšla na sprožitev), tako da se mi ni sanjalo, da bom okoli 18h dobila počasi vedno močnejše popadke… Do večera smo vse cimre nosile maske, saj smo čakale na izvide za Covid-19, zato je bilo zame še toliko bolje, da se do večera ni skoraj nič dogajalo.

S seboj sem imela zelo podroben porodni načrt, ki je vključeval vse dele od prihoda v porodnišnico do odhoda, ki sem ga napisala v sodelovanju s svojo izbrano babico. Na koncu sicer ni bilo niti časa niti potrebe, da bi jim ga kazala, saj se je dalo čisto vse ustno dogovoriti oz. nekatere stvari so upoštevali oz. izvajali že, brez da bi bilo potrebno kaj posebaj povdarjati ali razlagati. Je pa porodni načrt zelo koristil meni, da sem vedela, kaj je sploh možno, da sem se zavedala svojih možnosti in po drugi strani tudi zmožnosti. Okoli 18h se je začelo bolj intenzivno, ampak bili so zelo znosni in dalo se jih je predihat, zato mi sploh ni bilo jasno, ali je to že to, ali se bo še kaj ustavilo (kar je baje pogosto po gelu). Me je pa nekaj sumljivo vmes tudi ‘tiščalo pritiskat’ + vedela sem, da prej kot pridem v porodno, prej bo lahko partner zraven, zato sem poklicala babico, ki je očitno po mojem načinu predihavanja vedela, da gre zares. Peljala me je še v sobico, kjer naj bi naredili ctg (takoj sem izrazila željo po ‘hodečem’ ctg-ju), in da bi me pogledala, koliko sem odprta, je pa upoštevala tudi, da naj me ne pregleduje med popadki, in da naj mi pusti, da jih prediham stoje. Na splošno je upoštevala vse in bila res prijazna. Dobila sem top porodno s tušem, ripstolom in vsem.

Ko je prišel Miha sem se najprej zjokala od sreče. Medtem, ko je on izpolnjeval papirje, sem bila na stranišču. Potem sem se kleče namestila pod tuš, Miha pa me je s tušem polival po trtici. Zelo močan pritisk navzdol sem že čutila, tudi babica je očitno dojela po mojih ‘zvokih’, da je ‘go time’. Odšla sem na porodno mizo, kjer mi je predlagala položaj na vseh štirih, tako da je porod zelo hitro napredoval. V nekem trenutku je bila bolečina premočna, zato sem se ulegla na bok, potem na hrbet, ki mi ga babica prijazno odsvetovala, tako da se je izstis zgodil na boku. Tudi tokrat je prišel trenutek, ko sem rekla, da preveč peče, in da naj mi da nekaj proti bolečinam, vendar sta me Miha in babica takoj opogumila, da to pomeni, dam že tik prej koncem poroda, da zmorem in tako nisem potrebovala ničesar. Preden se je zgodil iztis, mi je še predlagala prepik mehurja, s katerim sem se strinjala, ampak preden bi uspela priti zdravnica, ki bi ga predrla, je že počil sam. Še celo zdravnica je vedela, kako mi je ime in me je opogumljala, da mi gre odlično, in da že vidi glavico. Pobožala sem jo po glavici in z naslednjim potiskom je bila zunaj. Ob 19.43 je na svet prišla najina deklica Tiana. Lepo smo se stiskali, popkovnica je bila čisto bela, preden jo je Miha prerezal. Posteljico sem porodila s spontanim potiskom, ki se sploh ni zgodil čisto takoj, naslednjo sekundo po iztisu, temveč smo pustili času čas, da se je to lahko zgodilo naravno. Posteljico sem lahko vzela domov, še celo sama me je to vprašala, če želim. Uporabili smo jo za odtis na risalnem listu, ki nam bo ostal kot lep spomin, in za izdelavo homeopatskih granul. Tisti, ki homeopatije še ne poznate – gre za majhne bele ‘pikice’ (kroglice) brez okusa, ki se jih lahko kasneje uporablja za lajšanje marsikatere težave, so pa (logično) povsem naravne. Trajanje poroda je bilo od tistih ‘pravih’ popadkov do iztisa 1 uro. V glaunem, upoštevali so čisto vse moje želje, od A do Ž.
Za razliko od prve izkušnje sem se tokrat počutila slišano, upoštevano in sposobno. Hvala, hvala, hvala za tak porod. ♥️♥️ Velika zahvala gre tudi moji izbrani babici, ki me je oz. naju je pripravljala na porod že približno malo manj kot dva meseca. Zahvala gre tudi Katji, ki me je prav tako, na drugačen način pripravljala, da sem verjela, zaupala in zmogla celoten proces. Prav vsak delček te sestavljanke je pomemben.

Posledično mi je bil tudi odhod na oddelek veliko lažji, glede dojenja in tudi vsega ostalega sem se počutila veliko bolje kot prvič. Sicer se nama je vseeno potem že malo mudilo domov in sva tudi šli, vendar smo tudi glede tega na koncu vse uredili in se je dalo z osebjem vse dogovoriti. Na splošno so bili vsi zelo prijazni in vsi moji strahovi so se izkazali za nepotrebne.
Tudi doma je ožje poporodno obdobje prijetnejše in bolj lahkotno, čeprav imava zraven še eno deklico, ki tudi potrebuje pozornost. Zagotovo tudi zato, ker imam Mihovo pomoč in jo bom imela še do začetka junija, nedvomno zato, ker nas poleg patronažne, ki pravzaprav ne prihaja niti približno tako pogosto kot prvič, ker ni nobene potrebe po tem, obiskuje tudi naša izbrana babica, pa vseeno ne prepogosto, saj po tem enako ni potrebe, sva pa z njo lahko na vezi kadarkoli kaj potrebujeva/naju zanima itd. Povedala nama je tudi ogromno stvari v zvezi s priporočili glede počitka po porodu, zelišč, hrane, dojenja in vsega, kar mi koristi.

Ni čudno, da sem tako srečna, in da mi tako ‘dogaja’, da ves čas pišem.

The end.

Ojla ? Zdaj smo pa že štirje ? Pri zadnji objavi še nismo bili ? Pravzaprav sem želela napisati to objavo že tik pred porodom, vendar mislim, da jo z razlogom pišem sedaj, saj bi bila takrat verjetno še malce drugačna.

Najprej bom govorila o stvareh, o katerih sva se z Ino pogovarjala že med nosečnostjo, oz. če sem čisto iskrena tudi že pred zanositvijo. Vse te stvari so prišle popolnoma naravno in se nanje nisva posebej pripravljala. Se je pa večkrat tekom nosečnosti oz., ko sva novico delila s prijatelji, pojavilo vprašanje, kako Ino pripravljamo na prihod sestrice, kako sprejema, da bo dobila sestrico ipd., zato se mi je zdelo dobro, da napišem objavo o tem, saj menim, da bo marsikomu prav prišla. Seveda ne morem govoriti o tem, ali sva jo dobro pripravila, kako se bodo stvari razvijale naprej … vendar se imamo čudovito in večkrat na dan se zahvalim življenju za lepe trenutke, ki jih preživljamo skupaj. Seveda imamo svoje izzive, vendar so te izzivi v povezavi z Ino precej podobni kot so bili prej. Še vedno jasno in glasno pove, izkazuje svoja čustva, želi uveljavljati svoje, želi veliko pozornosti in se ne ozira na to, kdo je zraven (kot je po svoje tudi prav). Nekatere stvari so pa celo lažje … na primer, zaspi hitreje in veliko lažje kot prej. Ne vem, ali zato, ker se čez dan toliko zanimivega dogaja, ali je kakšen drug razlog. Preden začnem bi dodala samo še Inino starost, saj je bilo vse prilagojeno njeni starosti in bi bilo pri mlajšemu/starejšemu otroku verjetno marsikaj potrebno spremeniti. Ina bo čez dober mesec stara 4 leta. Zdaj pa k stvarem, o katerih smo se pogovarjali:

1. O TEM, DA BO ENKRAT SESTRICA … V PRIHODNOSTI: Nisva čakala na to, da sem zanosila, niti nisva čakala na potrditveni ultrazvok, niti na nuhalno svetlino …. že vnaprej smo govorili o bratcu/sestrici. Kakšno njeno premajhno stvar, pripomoček, ki je namenjen dojenčkom, sva čisto tako mimogrede omenila, da bo enkrat za bratca ali sestrico, enako v trgovini, ko smo videli kakšno stvar ipd.. Šalili smo se o imenih, se pogovarjali o tem ali bi raje bratca ali sestrico.
   
2. HODILI SKUPAJ NA PREGLEDE PRI GINEKOLOGU: ta točka je morda blizu večini staršev. Seveda ni bilo to čisto vedno mogoče. Na pregledu je veliko spraševala, govorila, večkrat smo se z ginekologinjo nasmejali in bilo je veliko komičnih situacij. Na prvem pregledu, ki je bil vaginalni potrditveni ultrazvok (čeprav je bilo to meni popolnoma naravno in nemoteče, če bi bila zraven) sta se Miha in Ina sprehajala tačas po zdravstvenem domu in mi je prinesla reklamo za prenatalne vitamine, ker je bila na letaku mamica s trebuščkom. S takšnimi malenkostmi, ki to niso, mi je skozi celotno nosečnost izkazovala skrb in ljubezen.
   
3. ČLOVEŠKO TELO: O tem smo se že prej, v času nosečnosti pa še toliko bolj, pogovarjali direktno in brez ovinkarjenja v stilu: ˝Je premajhna, ne razume˝. Deli telesa so to, kar so. Vagina sicer ni vagina, je nek drug izraz, ki ga uporabljamo, vendar ni ˝ritka˝. Rit ni enako kot vagina in dojenček se ne rodi skozi ritko. Veliko otrok moje generacije je še v višjih razredih osnovne šole mislilo, da se dojenček rodi skozi usta. To so bili pač drugi časi, vendar mislim, da smo zdaj ljudje že malce bolj odprti glede teh pogovorov, tudi z otroki. Prsi, dojke, joške, zize, karkoli … Že od začetka nosečnosti je z veseljem razlagala, da bo dojenček na eni dojki jedel in na drugi pil. Tukaj nisem zašla v strokovne razlage, da sicer dela oboje naenkrat, ampak sem ji pustila, da uživa v svoji pripovedi, med katero je tudi zelo rada pokazala na eno in na drugo dojko. Zelo simpatični in lepi trenutki. Z goloto pred njo že od prej nimava težav. Z veseljem je opazovala moj rastoči trebušček, ga poljubljala in božala. Zanimalo jo je, kako v trebuščku je in pije, kam kaka in podobno. Veliko so tukaj naredile tudi vzgojiteljice, za kar sem jim zelo hvaležna, saj je bilo več mamic v Inini skupini, ki smo v razmaku približno pol leta, rodile drugorojenca. Zato so se v skupini veliko pogovarjali o nosečnosti, dojenčku in verjetno pogledali tudi kakšno knjigico na to temo, saj me je s svojim znanjem o tem, kaj dojenček vse dela v trebuščku, večkrat presenetila.
   Telesne spremembe sem praznovala in se jih ne sramovala. Povedala sem ji tudi, ko me je kaj bolelo ali sem želela počivati. Prav zabavno se mi je zdelo, ko je Ina neko jutro spesnila pesmico: ˝Mamica ne bo nikoli več imela ravnega trebuščka, ker bomo imeli preveč dojenčkov.˝ Enako pa me je po porodu vprašala, zakaj imam še vedno ogromen trebušček, če ni več sestrice noter. Ni ji šlo čisto v račun. Razložila sem ji, da je noter hišica od sestrice (maternica), ki se še ni zmanjšala nazaj na tako velikost kot je bila pred sestrico. ?
   
4. KNJIGA O PORODU: Na tem mestu še ne bom izdala preveč o svojem porodu in svoji porodni zgodbi, saj bom to prihranila za blog, ki ga bom tudi razdelila na več delov, da ne bo predolg. Povedala bom samo to, da je bila ta knjigica pri nas zelo specifična, saj smo načrtovali malce drugačen porod, kot se je potem zgodil (pa ne v negativnem smislu – da ne bo pomote!; bilo je čudovito) in smo Ino na takšen potek poroda tudi pripravili. To je seveda pomenilo, da ve, kako sestrica pokaže, da more ven – ZAČETEK POPADKOV, do tega, da razume, da sicer mamico boli (zakaj bi lagali, da ne?), vendar ta bolečina ni enaka tej, če padeš in se poškoduješ, raniš, da gre za drugačno bolečino, ki prinese sestrico bližje in bližje mamici in seveda njima z očkom – POPADKI. Prav tako je bila seznanjena z nadaljnjim potekom poroda – just in case. ? Tukaj se lahko ponovno vrnem na prejšnjo točko, zakaj je super, da spolnih/reproduktivnih organov ne tabuiziramo, seveda pa vse skupaj prilagodimo starosti in zrelosti otroka. Dvoletnik seveda potrebuje popolnoma drugačno razlago kot štiriletnik.
   
5. SOBICA, IGRAČKE IN OSTALE LUŠKANE STVARI: Kmalu potem, ko sem zanosila, smo spraznili prvo sobo, ki je bila prej pisarna oz. soba za odlaganje stvari, saj sva oba z Mihom raje delala na kavču, na postelji ali na mizi kot v prvi sobi, stran od dogajanja. Ta soba je kasneje zamenjala tisoč in eno podobo in jo počasi dobiva še zdaj. Ravno pred kratkim je prispela stenska nalepka gor, nato sva ugotovila, da bo ta nalepka potrebovala kakšno podlago, saj so nekateri njeni deli tudi beli in bela na belo se pač ne vidi. ? Miha je ˝moral˝ postavitev posteljice, previjalne, preproge in igrač spremeniti ničkolikokrat , saj sem sproti kreirala, ko sem dobivala navdih, kako bi nekaj postavila še drugače, bolj funkcionalno itd. V tem res uživam, tudi ko gre za malenkosti. Se čuti, a ne?
   Istočasno sva neke malenkosti spremenila tudi v Inini sobici. Sicer se je to dogajalo čisto spontano, vendar se mi danes, ko pogledam za nazaj zdi to dobra ideja, saj se je tako fokus na Tianino in Inino sobico nekako porazdelil. Do danes niti enkrat ni rekla, da je sestrica kaj več dobila oz. kakorkoli izrazila svoje nezadovoljstvo, se pa ˝boji˝ za svoje stare igrače. Vendar mislim, da jo bo prevzela takšna sreča, ko se bo sestrica lahko končno igrala z njo – na kakršenkoli način – da jo bo tudi ta strah minil. Sva ji tudi pustila, da se igra z medvedkom, ki je bil Tianino prvo darilo in Tiana zaenkrat z njim še nima kaj za početi, ravno zato, da vidi, da tudi sestrica njej posodi igrače.
   
6. GLEDE NEKATERIH STVARI SVA BILA MALO POPUSTLJIVA: Na tej točki si upam trditi, da je bila to dobra ideja, vendar v tistem trenutku se je zdela neškodljiva. Ko se je začela karantena, sva ji popustila glede gledanja risank, kar je za seboj potegnilo kar nekaj drugih stvari. Pred tem jih je gledala zelo malo oz. res ob posebnih priložnostih. Saj smo na drugi strani preživeli zelo veliko časa v naravi, kar je uravnotežilo zadevo, vseeno pa zdaj zelo zmanjšujemo čas gledanja. Bila sem presrečna, ko sem jo opazovala, kako koplje po zemlji, nabira rože, palčke, vejice, gradi in se zabava v naravi, da sem ji pogledala skozi prste, da zdaj poznam skoraj vse naslove risank na Otu.
   
7. ŠE VEDNO JE POMEMBNA, ŠE VEDNO SLIŠANA IN VIDENA: Ta točka je tako ali tako pomembna v življenju vsakega otroka oz. vsakega posameznika, pa vendar je verjetno v obdobju, ko prihaja in tudi potem, ko pride sorojenec ta točka pomembna še toliko bolj. Najlažje in najbolj spontano je to dobila, ko smo bili skupaj v naravi, brez motečih dejavnikov, ko smo se pogovarjali o živalih, drevesih in vsem, kar jo je zanimalo. Enako sva po najboljših močeh počela in še vedno počneva tudi sicer ob vseh ostalih trenutkih dneva. Največ se učim z opazovanjem in poslušanjem ljudi, od katerih se lahko na tem področju veliko naučim. Na prvem mestu je zagotovo moj partner Miha, ki ima že iz svojega otroštva odlično popotnico, ki jo uporablja tudi v svojem starševstvu. Tukaj se kar dopolnjujeva, saj so situacije, ki mene ne vržejo iz tira, njega pa in obratno. Ena izmed oseb, ki jih z veseljem poslušam je gospa, ki je spremljala že mojo nosečnost in tudi poporodno obdobje, o čemer bom več prav tako spregovorila v blogu o porodni izkušnji, ki nas je od prihoda domov že 3 x obiskala in je Ini zelo všeč. Ima ogromno izkušenj z otroki in z veseljem jo poslušam, ko govori z Ino. To je samo na hitro, kar mi pade na pamet. So pa tukaj tudi še nekatere prijatelji/ce, sorodnice/ki, znanci/ke, vzgojiteljice, s katerimi sem delala, od katerih lahko vzamem tisto, kar se mi zdi uporabno za svojo družino. Prišli so in še pridejo trenutki, ko sva vzkipela in se neprimerno odzvala. V takih primerih se Ini opravičim, jo objamem in povem, da jo imam rada. Povem pa tudi, da še vedno velja tisto, kar sem rekla (če gre za nekaj, kar je nujno oz. smiselno za njeno dobrobit) in razložim zakaj. Tukaj nas čaka še veliko dela, ampak prepričana sem, da gremo v pravo smer. Ogromno se učim tudi iz programa, ki ga vodi Aleksandra Pinterič in govori prav o tem, kako odrasli največ na področju vzgoje naredimo ravno s tem, ko delamo na sebi in ozaveščamo svoje rane in svoje programe iz otroštva.

Presrečna sem, kako nežna in ljubeča je Ina do Tiane. Tudi, če je proti koncu nosečnosti ali v času, ko sem bila v porodnišnici prišel kakšen dvom ali strah, se je v trenutku razblinil, ko sem videla, kako lepo je sprejela sestrico pred porodnišnico, ko jo je prvič videla v živo. Učke so ji sijale izza maske in tiho je ponavljala: ˝Kako je lepa. Všeč je mi sestrica.˝ Od takrat je tudi ostalo tako. Do sestrice je ljubeča, skrbna in zaščitniška. Že ko smo se peljali proti domu, sem se počutila, kot da smo že od nekdaj štirje. Začutila sem v sebi neko moč, poleg neskončne hvaležnosti in sreče. Otroci so čudovito darilo. Brez dvoma.