Velikonočni prazniki se približujejo, mi pa bomo… doma. 😀 “Za praznike bomo doma, z družino bomo doma, če bosta mami in oči doma, bomo doma, drugače bomo pa tudi doma… V glavnem, boste skupaj.” (brez zamere za tale citat, ne vem, kako je gospodični ime, ampak zame je carica <3).
Zato sem v sodelovanju z Morsko deklico Arabello oz. Barbaro Petek pripravila idejo za popestritev dni v ‘lockdown-u’ oz. ideje za to, kako lahko zaposlimo naše otroke.
1. A4 list prepognemo po dolžini na pol in se 1x na pol.
2. Po pregibih prerezemo, da dobimo 4 enake trakove.
3. Vzamemo 2 trakova in ju pregibamo kot harmoniko. Nato zlepimo konec ene harmonime s kincem druge.
4. Ponovno zlozimo harmoniko skupaj in na sredini trdno zvezemo z vrvico.
5. Najprej na zgornji strani oba vrhnja dela namažemo z lepilom in ju zalepimo skupaj. Ponovimo na spodnji strani, da dobimo krog. Enakomerno razporedimo pregibe naokrog.
6. Na malo trši papir narišemo ušesa, smrček in tačke ter izrežemo in poljubno pobarvamo. Za oči lahko uporavimo googly eyes (migetajoče okice) , če teh nimamo jih narisemo in izrežemo.
7. Okice, smrček in tačke prilepimo spredaj, ušesa pa na zadnjo stran kot je prikazano na sliki. In naš velikonočni zajček je končan! ?
Takoj, ko bodo bazeni spet odprti, lahko Barbaro najdete na Facebook-u ali na Instagramu.
bty
dav
Obe pa se zelo veseliva fotografij vaših otrok z zajčki. ?
Če bi mi kdo rekel eno leto nazaj, da bom na koncu imela intimno, preprosto poroko, brez kompliciranja, bi ga resno vprašala po zdravju. Z Mihom sva bila od začetka zveze prepričana, da bova imela veliko, razkošno poroko na Gradu Štanjel. Sem tiste vrste ženska, ki je sanjala, da bo princeska na svoj poročni dan, le da jo bo namesto kočije pripeljala Tesla, moja Viero bridal obleka bo imela dolgo vlečko, ki jo bosta nosili moji deklici in še od kakšne moje prijateljice, pela bo ‘trubute to Lana del Rey’, najin prvi poročni ples bo tango, nato bo se bo plesalo na ‘Danas majko ženi sina’ in od tukaj naprej do moderno balkan/elektronskih hitov. Vse bo v temno vijola-puder roza kombinaciji. Druga opcija je bila Game of Thrones tematska poroka. V vsakem primeru so se stroški poroke vrteli vrtoglavo visoko in tako sva poroko odlagala in odlagala, saj je vedno prišlo nekaj drugega, bolj prioritetnega v tistem trenutku, vmes. Ni pa povsem izključeno, da se ta opcija ne bo zgodila kdaj v prihodnosti, ko se bova/če se bova poročila tudi cerkveno. Pa ne zato, ker bi nama bilo tako nujno, da se tudi cerkveno, vendar mi je Miha že ob začetku zveze povedal, da bi to veliko pomenilo njegovi pokojni mami, in brez zadržka sem se skupaj z Ino krstila, da bova lahko to enkrat tudi naredila (brez vseh zakramentov poroka ni mogoča). Je pa zame verovanje nekaj veliko globjega kot je obiskovanje cerkve in ni povezano s krščanstvom. Sama imam globoko povezavo z energijo, moč najdem v ljubezni in zaupanje v življenju, vesolju… kar nima prav velike povezave s cerkvijo kot tako. No, pa da nadaljujem, preden zaidem.
Novembra med drugim valom korone sva se nekaj z mami pogovarjali po telefonu in ji pravim: ‘Ja, saj najboljše, da se greva samo na občino poročit’. Pa pravi ona: ‘Ja, saj, zakaj pa ne?’ Takrat sem se prvič sploh vprašala: ‘Zakaj pa ne?’ Dejstvo je, da bi bila na poročni dan noro nervozna (že zdaj sem bila pa sem bila verjetno 1000x manj kot bi bila pri veliki poroki z veliko sorodniki in prijatelji), že ob misli, da bi bilo prisotnih veliko ljudi, me je kar zvilo v želodcu… Po mojih izkušnjah z tovrstnimi ali podobnimi dogodki se lahko prav hitro zgodi, da se najde kdo, ki želi ‘voditi’ celotno zadevo in v dobri veri da pomaga, ukazuje in naroča, kaj naj kdo dela, vse skupaj eskalira in postane živčna vojna. Sama sem rada sproščena, grem ‘with the flow’, se smejim, se ne obremenjujem prav z vsako malenkostjo. Prav zato sem prišla do zaključnega vprašanja: ‘Ali delava to zase ali za druge?’ Odgovor je bil brez dvoma ZASE. Torej tudi ni pomembno, če bomo prisotni zgolj mi štirje. Dober ‘razlog’ (beri: izgovor) za to je bila korona. Vseeno sem se poigravala z idejo, da bi imela zgolj priči (že zadnjih nekaj let se da poročiti tudi brez prič, vendar sem si jaz vseeno izbrala pričo že dolgo nazaj in sem bila neskončno hvaležna, da je bila ob meni). Tako je še Miha poklical svojega prijatelja, s katerim se sicer ne vidita preveč pogosto, saj je do nedavnega živel kar daleč stran, vendar sta kljub vsemu ostala dobra prijatelja.
Od novembra do konca februarja so bili na poroki prostni trije ljudje z matičarko vred (torej zgolj mladoporočenca). Tudi vsak otrok šteje enako kot odrasla oseba in zato se za to opcijo nisva odločila. Želela sva, da sta prisotni vsaj hčerki, tudi če priči ne bi mogli biti. Bi se pa s pričama in fotografom dobili po obredu. Pomembno mi je bilo, da se bomo po obredu fotografirali nekje v naravi, in da bomo za kosilo jedli burgerje in pomfri iz najboljšega kamniškega burger placa (po mojem okusu). Haha ja, glede hrane pa sem daleč od ‘fancy’. 🙂 Sicer pa, kdo pa ne mara burgerjev? Obstaja tudi vegi verzija, tako da smo ustregli vsem okusom.
Nekje od novembra/decembra sem tako skoraj vsak teden pisala ali klicala na občino, tako da me je gospa že previdno vprašala: ‘A imata oba slovensko državljanstvo?’ ‘Ja, gospa, imava.’ Vmes sem nekako za kratek čas nehala spraševati, saj sem videla, da druge omejitve zaradi korone ostajajo več ali manj enake, tako da se mi je zdelo, da tudi na tem področju ni sprememb. Tako je prišel februar in s tem najina rojstna dneva, ki ju praznujeva v tem mescu, in takoj ko so sprostili ukrepe in s tem tudi omogočili prostnost 10 oseb (z matičarko in, opcijsko, pooblaščeno osebo vred) na poroki, smo se dogovorili za datum.. Vendar pa je bil, zaradi nekih drugih obveznosti, prvi možen datum 6. 3. ‘Stara jaz’ bi trmasto vztrajala, da marec mi pa res ni všeč, številka 3 tudi ne. Jaz – danes – pa sem si rekla samo: ‘Je že z razlogom tako’. Nisem gledala ne vremenske napovedi, ne ničesar. Edino mimo česar nisem mogla je bilo to, da sem datum numerološko ‘pogledala’. Prišla sem do zaključka, da je datum tudi numerološko ‘lep’ oz., da mi je všeč tisto, kar prinaša s seboj na energetskem nivoju.
Obleko sem našla že decembra in bila sem presenetljivo nezahtevna. Pri veliki poroki bi bil to zagotovo en sorazmerno velik del stroškov (poguglajte malo, če še niste poročene in še niste raziskovale). 😀 Tukaj pa mi je bila všeč oblika ‘ribjega repa’. Ko je prispela, mi je bila prav, in z ozirom na moje ‘poporodno telo’ si verjetno več ne bi mogla želeti. Ja, lahko bi ga delno zakrila z A obliko obleke ali velikim krilom iz tila, vendar sem si rekla, da mi je ta obleka tako všeč, in da je brezveze karkoli več komplicirati, in še danes mi ni žal, da sem jo imela, kljub temu, da mi na ta račun kakšna fotka ni všeč, saj je posneta ‘iz napačnega kota’ in razkriva kaj, kar mi (trenutno) ni všeč na meni.
Tako, obleka – kljukica. Miha je to elegantno rešil enkrat, ko sem bila jaz na nohtih in si izbral obleko v enem izmed ljubljanskih poročnih salonov, skupaj z Ino, ki je mimogrede izbrala še povštrček za prstane z rdečo (rdečo!) čipko. No, mojo zgroženost nad svetlomodro Mihovo obleko in rdečo čipko na povštrčku, si lahko predstavljate, a me je hitro minila. Petke so sledile kmalu za tem in so bile noro udobne (kolikor so pač petke lahko), saj me moja občutljiva noga cel dan ni niti malo bolela, niti po hoji po gozdu in blatu. 😀 Prstane sva naročila iz Nemčije in moj je prišel, ne boste verjeli, en dan pred poroko. Ok, kaj bi naredila, če ne bi? Nadel bi mi še enkrat zaročnega in bi ga kasneje zamenjala. Tako ali tako pa ga bom sedaj poslala nazaj, da mi ga (brezplačno) zmanjšajo, saj verjamem, da oni najbolj vedo kako (tudi sami so mi položili na srce, da naj pošljem njim, saj ima na notranji strani vgraviran datum, kar bi se lahko morda v kakšni zlatarni enostavno pri manjšanju zabrisalo). Ina si je oblekico v temno puder roza (no, nekaj pa je bilo enako kot pri moji prvi verziji poroke) izbrala sama, Tiani pa jo je kupila babica, še preden sva se odločila, da se bova v kratkem poročila, in je pred tem nismo še uporabili, bila pa je ravno tako temno puder roza. Pustimo to, da Mihu nisem pripravila pripadajočih žab za Ino in Tiano, in da sem Ini en dan pred tem iskala čevlje, ki bodo pasali zraven, ampak v redu. S frizerko sva se dogovorili za frizuro, imela sem datum za nohte in trepalnice, depilacijo in to je bilo počasi to. Aha, tri dni pred poroko sem v dobri veri šla na neko tehniko barvanja in oblikovanja obrvi, ki je pred tem nisem poznala. No, ne priporočam. Saj smo potem rešili, ampak če vam povem iskreno, so mi te obrvi povzročile še največ skrbi.
Izbire lokacije za fotografiranje sem se lotila še preveč sproščeno in kar naenkrat je bil petek zvečer pred poroko in jaz sem priči pisala: ‘Dej, a ti veš za kakšno hudo lokacijo?’ No, moja kraljica jo je seveda našla… tako kot je poskrbela tudi za šopek, torto, darilo, čuvala moji hčerki, me naličila (saj je tudi make up artistka), me ves čas popravljala in mi pomagala.
Tako sem se zjutraj odpeljala k frizerki, kjer sem bila že rahlo, ampak res rahlo na trnih, nato k priči, ki me je ličila v precej sproščenem vzdušju, dokler nisem, pozno, prispela domov, kjer je bilo seveda vse v razsulu. Čakali so fotograf, Mihova priča in njegova partnerica, objokala Tiana in navihana Ina. V paniki sem se oblačila in si strgala najlonke, ‘ok, itak se ni videlo, bomo preživeli’. Podojila sem Tiano in odpravili smo se pred blok, kjer smo počakali pričo in njenega partnerja z avtomobilom – torej, najino kočijo, saj pred kamniško občino ni dovolj parkirnih prostov, in smo lahko tako hitro skočili ven, pričin partner pa je iskal parkirni prostor. Fotograf, Mihova priča in njegova partnerica pa so bili v drugem avtomobilu. Iskreno, ne vem, kje so parkirali, a prišli so kmalu za nami. Že, ko smo prišli v poročno dvorano, sem bila povsem pomirjena. ‘Ok, tukaj smo, vse je v redu.’ Matičarka in pooblaščena oseba sta rekli, da je vse v redu, da bomo počakali še ostale.
Obred je bil zame precej čustven, večkrat so mi prišle solze v oči in Miha sem stiskala za roko. No, vsaj takrat sem ga, ko nisem lovila Tiane po naročju. Bila je namreč zeloo utrujena, saj od zgodnjega jutra naprej ni zaspala in želela se je na vsak način podojiti, da bi lahko potem mirno zaprla učke. Vsekakor sem želela počakati vsaj do izmenjave prstanov in poljuba, preden si slačim obleko, haha. 😀 Po tistem sem jo podojila in tako imam fotografijo iz poroke, kjer dojim otroka…. kot se mi je nekako vedno dozdevalo, da jo bom imela, saj se mi je zdelo vedno tako lepo, ko sem videla kakšno.
Po obredu smo se malo poslikali pred občino in se odpeljali domov, da smo nazdravili (uff, po dobrem letu in pol sem popila dva deci vina ali šampanjca ali kaj je bilo to – ‘nekakšno vino’) in nato naročili toliko burgerjev, da sem se seveda lovila pri naročanju in smo dobili še enega preveč. Nato smo ugotovili, da je ura že toliko, da bolje, da se odpravimo na našo lokacijo za fotografiranje, saj smo imeli do tja skoraj 1 uro. Ko smo prispeli je pihalo, bilo je sončno, a precej mrzlo. Na splošno je bil dan zelo lep. Malenkost hladen, a čudovit, sončen. V dvorani je bilo zelo vroče, zunaj pa malo manj. Med fotografiranjem smo oblačili in slačili najini deklici, pri čemer je spet zelo veliko pomagala moja priča. Preden smo prišli tja, sem imela še idejo, da grem do gležnjev v vodo in se slikava še v vodi, ker pač, je treba biti malo nor na poročni dan, ampak sem se že ob vetru in dveh stopinjah počutila dovolj ‘noro’. Sem pa vsaj splezala na deblo, ki se je teoretično nahajalo nad vodo. Na srečo smo ujeli nekaj mehke svetlobe in naredili čudovite fotografije, pri tem pa nismo prehladili niti sebe niti otrok. Vmes sem se delala, da mečem šopek in fotograf je rekel, da naj ga zares vržem, priča pa je rekla, da ga bo ujela. Šopek mi je priletel na glavo in se odbil v jezero. Jaz še dojela nisem, kaj se dogaja in sem se začela smejat in smejala sem se do solz, priča pa je bila že na kolenih, na pomolu in lovila šopek. Solze smeha so mi tekle še dolgo po tem, ko je bil šopek že nazaj v mojih rokah.
Na poti domov so se skrbna priča, njen partner in Ina, ki se je že na poti tja želela voziti z njima, ustavili še v Kruheriji in poskrbeli, da tudi doma, po celem dnevu, nismo bili lačni. Pojedli smo še vsak malo okusne torte in počasi zaključili lep dan, poln ljubezni in smeha, ki ga ne bi spremenila za nič na svetu.
BUDGET: To vprašanje sem dobila na Instagramu in sem dodala naknadno: nisva se omejila, koliko točno bova porabila, sva si pa rekla, da če bo manjhna, intimna poroka, res ne bi rada pretiravala, ker potem bi bilo vseeno, če bi bila velika. Točnih zneskov posamezne stvari ne vem več, vsaj ne vsake stvari posebej, lahko pa rečem, da je bilo vse skupaj do 1000€, če pa ne do 1000€ pa zagotovo do 1500€. V glavnem, v primerjavi z veliko poroko, neprimerljivo manj.
Hvala vsem, ki ste bili zraven v resnici in v mislih. <3
Namenoma sem začela s stavkom, ki šokira. Dolgo časa mi je bilo nerodno, da bi pisala o tem, kaj sploh lahko narediš s posteljico po porodu. Pravzaprav mi je bilo neprijetno napisat že to, da sem jo sploh vzela domov. Sicer ne, nisem je pojedla v takšni obliki, kot si morda to predstavljate. Nisem si je dala v smoothie, ali jo pojedla z jajci, na primer, ker sem vedela, da mi to ne ustreza. Verjamem pa, da marsikomu ustreza in tudi to je popolnoma v redu.
Po prvem porodu posteljice sploh nisem videla. Kolikor sem jih videla na fotografijah, so se mi, iskreno, gnusile. Ja, vem, to ni lepo, a žal je bilo resnično. Vedela sem, da je to ‘prvi dom’ mojega dojenčka, vedela sem, da je to nekaj neverjetnega, čudovitega, ampak zaradi prve porodne izkušnjo in dejstva, da Inine posteljice nisem videla, sem jo že na fotografijah težko gledala.
Tudi pred drugim porodm, na katerega sem se pripravljala, obenem predelovala prvo izkušnjo in imela priložnost vprašati in predelati vse, kar sem potrebovala in želela, me je vprašanje, kaj želim narediti ob prerezu popkovine oz., če ga sploh želim, presenetilo. Najprej sem odgovorila, da ne želim nič posebnega – prerez, ko bo resnično iztekla že vsa kri in to je to. Vedela sem, da si lotusovega poroda – torej, da bi poteljico porodila in bi Tiana z njo živela, dokler se sama od sebe ne loči od nje, ne želim, saj se mi ni zdelo praktično, in glede na moje predhodno mnenje o posteljici, se mi je zdelo, da bo to prevelik šok zame. Tudi prežig popkovine s svečo sem odklonila. Slednji dve praksi lahko izvajate le ob porodu doma.
Potem, ko posteljico ločimo od dojenčka pa imamo več možnosti. Za zaužitje posteljice kot takšne, se nisem odločila, kljub temu, da sem vedela, da ima lahko to veliko koristi. Tudi zaužitje posteljice v kapsulah se mi je zdelo še vedno (v moji glavi) preveč podobno zaužitju surovega mesa, s čimer sicer ni popolnoma nič narobe.
Odločila sem se za homeopatske granule, odtis posteljice na risalni list, pokop in ‘bobenček’. V jeseniški porodnišnici niso imeli nobenih težav s tem, da bom posteljico vzela domov, še celo sami so me vprašali, sicer bi verjetno v tistem trenutku, ko sem porodila Tiano, celo pozabila. Problem je nastal, ker sem šla po 36 urah na lastno odgovornost domov, Miha pa ni prinesel na Jesenice posode, tako da sem že skoraj obupala, da bom posteljico sploh lahko vzela. Ker pa smo se imeli namen vrniti na presajalne teste, mi jo je prijazna babica oz. višja medicinska sestra (žal se ne spomnim) shranila v hladilnik in prevzeli smo jo, ko smo prišli na teste. Žal smo imeli premajhno posodo (kako velika je! Sploh se nisem tega zavedala!), ki se ni dala popolnoma zapreti. Doma pa smo jo dali v zmrzovalnik, namesto v hladilnik (česar ne počnite, če želite odtis!). Komaj smo sploh naredili odtis, saj je bila delno zmrznjena in se nikakor ni želela odtajati oz. se je počasi odtajala, ampak je bilo vse skupaj bolj razmazano, krvavo in ta ‘vzorec’ žil, ki jih sicer vidimo na lepih fotografijah odtisov posteljic, ni bil viden. Tudi platna nisem imela, saj mislim, da so bile takrat vse trgovine še zaprte in bi ga morala predhodno naročiti. Odločila sem se, da bo dovolj tudi risalni list. Za moje pojme je vseeno čudovit spomin. Imamo dva različna odtisa in enega bova, po Mihovi ideji, umetniško ‘polepšala’, drug pa že visi v Tianini sobici.
Zaradi tega, ker posteljica ni bila popolnoma sveža, pa tudi izdelava bobenčka ni bila mogoče. Vseeno smo napeli dva posteljičina ovoja in ju posušili, en je počil in sem ga morala zavreči, drugega pa še imam in ga imam namen vstaviti med dva steklena kroga (upam, da bo to uspelo kot sem si zamislila).
Izbrana babica je iz posteljice odrezala relativno majhen del, ki ga je neprodušno zaprla in poslala na Hrvaško, od koder so mi potem po pošti poslali homeopatske granule. Seveda sem jih pred tem še plačala. Jedla sem jih ‘kar tako’, jedla sem jih ob začetkih prehlada (ki se nato ni razvil), jedla sem jih (poleg vsega ostalega) ob mastitisu in se pozdravila brez antibiotika, in še jih imam in verjamem, da mi bodo še prišle prav. Uživajo pa jih lahko tudi otroci (vsaj za družinske člane sem prepričana).
Na koncu pa nam je moja mami prinesla drevo življenja in vanj smo imeli namen pokopati oz. zakopati posteljico. No, izteklo se je tako, da jo je Miha enkrat, ko sem jaz meditirala (ja, dejansko v tistih 15 ali 20 minutah), zakopal pod drevo življenja, postadil drevo in to je bilo to. Bila sem popolnoma v šoku in najprej sem bila zelo prizadeta, on pa je samo po moško rekel: ‘Ja, saj si rekla, da jo bomo zakopali, a ni tako?’ ‘Jaaa, skupaj!’ Kakorkoli, kasneje sem si rekla, da je moralo že tako biti, in sem zadovoljna, da drevo življenja lepo živi, samo še okrasni lonec potrebuje.
Vse to bi ponovila tudi, če bom še kdaj noseča, v kolikor pa bi rodila doma, bi morda naredila še kaj drugega od tega, kar s posteljico lahko narediš. V tem trenutku se sicer ne vidim v ničemer drugem od naštetega, vendar nikoli ne reci nikoli.
Torej, ali sem posteljico pojedla? Sem in nisem, kakor vzameš. 🙂
Ne vem, če mi je bilo kdaj kaj tako težko dati iz sebe, kot mi je to …
Morda bo komu težko razumeti, kako lahko stvar, kot je spanje oz. uspavanje otroka, potegne za seboj toliko stvari, drugim spet, bo popolnoma logično. Zato tudi pišem to … Za vse vas, ki se srečujete s temi občutki.
Odločila sem se, da bom zgodbo razdelila po hčerkinih starostnih obdobjih.
Kot prvič mama sem imela veliko dvomov, vprašanj, nejasnosti v glavi … Vendar v srcu … V srcu sem bila najsrečnejša, najponosnejša mama in partnerica. Imeli smo svoje izzive kot vsaka družina, a v svoji biti, smo se imeli radi … kar se imamo še danes, morda samo še bolj.
0 – 1,5 let
Uspavanje in spanje dojenčka mi je bilo poleg vsega ostalega ena velika uganka. Bilo mi je po svoje logično, da se dojenček prebuja, še posebej, če je dojen, ni mi pa bilo logično, da toliko prejoka, kot je prejokala Ina. To se je začelo že ob rojstvu. Najverjetneje krči. O tem sem več pisala tukaj, omenjam zgolj zato, ker se to tudi kasneje ni ustavilo. O belih kapljicah, ki so in niso stekle, pa sem več pisala tudi tukaj. Zato se Inino večurno jokanje ponoči ni ustavilo tudi, ko smo začeli dodajati adaptirano mleko (eno flaško na dan – ponoči), temveč je morda ravno to, v našem primeru, zadevo še poslabšalo. Sklepam, da jo je bolel trebušček, da jo je zvijalo in matralo. Največ, kar sva znala, je bilo, da sva jo nosila, zibala, masirala, jaz sem jo dojila, kolikor je pač želela – v tisti najhujši razdraženosti se tudi priklopiti ni želela. Potem pa so bili tukaj še zobki. Sicer pa je bila čez dan večinoma zelo zadovoljen in vesel dojenček. Tudi gosto hrano je sprejela zelo z veseljem in tudi jo že hitro pojedla količinsko veliko, kar (če pogledam z današnjim znanjem) je kvečjemu botrovalo k temu, da jo je ponoči matral trebušček, čeprav sva si takrat mislila ‘super, da je, vsaj lačna ni’.
Zakaj sem naredila tak uvod? Da razumete, zakaj sem si mislila, da je večerna rutina popolnoma brez veze in nepotrebno mučenje sebe z nekimi omejitvami v življenju, ki pa dojenčku, ki prejoka večino noči, ne bodo čisto nič pomagale. Morda za nekoga neumno, naivno ali začetniško ‘zeleno’, vendar vam lahko spoil-am, da tudi sedaj (pri drugi hčerki) ne počnemo ničesar ‘do minute natančno’, pa je zgodba popolnoma drugačna.
Naj na tem mestu poudarim, da smo živeli v enosobnem stanovanju, da nikoli ni bila najina metoda, da jo položiva v posteljico in ‘učiva’ spanja, da ni bilo razlike, če si jo imel ob ali na sebi … Da največ, kar je bila ‘stran’ od naju, je bilo, če sva jo zvečer (če je uspelo) položila za kakšne 2, 3 ure v košek/zibko/posteljico poleg najine postelje, sicer pa je bila celo noč med nama.
Na tem mestu se ŠE nisem pretirano obremenjevala s spanjem naše dojenčice, bolj z jokom, morda sem se kdaj obremenjevala zgolj v kontekstu ‘kako lahko vsi govorijo, da njihovi SPIJO, naša pa ne’.
1, 5 – 3 leta
Zdaj prihajamo do zares zanimivega dela. V tem obdobju smo se preselili v novo, večje stanovanje, z več sobami, kjer je imela Ina svojo sobico in posteljico v svoji sobici, mamica je bila, zaradi slabih odločitev glede zaposlitve (ki so me vseeno pripeljale do ogromnih spoznanj, mi odprla veliko točk, kjer sem kasneje lahko delala in še delam na sebi, tako da v končni fazi nobena odločitev ni ‘slaba ali napačna’, kljub temu, da je morda ‘zemeljsko’ težka), ogromno odsotna in tudi, ko je bila fizično prisotna, je bila z glavo ves čas pri delu, na telefonu, na računalniku … Posledično se je uspavanje spremenilo v še večjo moro. Iskanje pozornosti, čakanje name, ko me včasih do poznih večernih ur ni bilo, skakanje in govorjenje v posteljici, ki so lahko trajali tudi ure. Edino, kar je zares pomagalo je bilo zibanje, kar pa je postajalo vedno težje, saj je bila že velika. Tukaj sem šele zares začela spoznavati, da ‘vsi’ (verjemite, da nikoli niso VSI) ostali zaspijo ob 19h in to je to. Potem imata mamica in očka čas zase in drug za drugega in srečno so živeli do konca svojih dni. Aha, da ne pozabim … to je ‘edino pravilno in le to je podporno za otrokov razvoj, kar seveda potrjuje malo morje raziskav, in seveda si največja zguba, ker ne delaš pravilno in nisi sposoben spravit svojega otroka spat’ *sarkazem off*. Ne, resno. Prosim, ne dovolite, da vas takšne izjave spravijo v stisko, krivdo, obup … Največkrat pa se nam je zgodilo to, ko je recimo bila neka oseba na obisku, z namenom, da se bomo malo podružili, ko otrok zaspi, in je imela seveda komentarje na to temo, ker seveda, otrok ni zaspal, če je bil nekdo na obisku. O, kakšen šok … 😀
V tem obdobju smo preizkusili Bachove esence, govorila z nekaterimi strokovnjaki za spanje na Facebook-u (ne vem, kako se jim pravilno reče), poskusila sem s pesmicami in zvoki, ter z meditacijami pred spanjem … Nič ni pomagalo, ker jaz nisem bila v redu. Razumela sem, kaj delam ‘narobe’, le spremeniti nisem znala, ker sem se ujela v začaran krog, da ‘saj se bo moj trud enkrat obrestoval’… Vendar se nikoli ni … do malo pred Ininim 3. rojstnim dnem, ko sem sprejela (za moje današnje pojme) prvo zdravo in odgovorno odločitev.
3 – 4, 5 let
S spremembo zaposlitve, sem bila kar naenkrat več doma, ko sem bila ob Ini, sem bila tudi v resnici z glavo in srcem pri njej, pri Mihu … Ino sem prvič slišala reči: ‘Mamica, srečna sem.’ Z Mihom sva se zaročila in zanosila sem z drugo hčerkico. Vedela sem, da tu zgodba še zdaleč ni končana, temveč, da se šele zares začenja. Začela sem delati na sebi in šla skozi ogromne preobrazbe.
Tu pa je šele zares začelo prihajati za mano, kaj vse se je dogajalo v vmesnem obdobju. In ja, morala sem si ODPUSTITI, da sem delala ‘narobe’, da ni imela čudovite, pravljične, mirne rutine, ki bi jo popeljala v spanec. Ne, nisem znala drugače. Zavedala sem se, da to ni vse… da poznam osebe, ki imajo to rutino in se, na primer, otrok še vedno ogromno krat zbuja, tudi če zaspi ‘takoj’, in na drugi strani ljudi, ki nimajo nobene rutine, vsaj ne takšne, ki bi bila ‘do minute’ natančna, pa otroci kljub temu zaspijo hitro in brez težav.
Ja, smo uvedli rutino, vendar smo se je držali morda 80%. Razlika ni prišla čez noč, trajalo je kar dolgo časa, vendar še BOLJ POMEMBNO kot rutina, je bilo to, da se je celotno vzdušje v družini spremenilo, midva sva se spremenila, najin odnos z Ino se je spremenil … In ne, če mislite, da vam bom na tem mestu rekla, da sedaj pa moj otrok ‘pravljično mirno’ zaspi, ne bom, ker ne bom lagala. Moj otrok posluša pravljico, nato govori, govori, govori… sprašuje, sprašuje … govori, govori … pije, gre lulat/kakat … nato počaaasi, počasi zaspi. Vendar nam to danes skoraj vedno uspe pred 21. uro, če nam pred 20. 30 že skoraj odpirava šampanjec … ne, saj ne, ne maram šampanjca. Ja, vem, čudna sem. 😀
Zadnji izziv je bil, da sva našo ‘rutino’ (joj, kako ne maram tega izraza) skomunicirala tudi z babico in teto (torej, edini osebi, kamor gre Ina v varstvo). Ni bilo enostavno, priznam, da sem hodila ‘po jajcih’ glede tega… vendar smo nekako prišli do skupne točke in mislim, da več ali manj, tudi onidve zdaj upoštevata to, saj vesta, da bo lažje za njiju, za Ino in kasneje, ko se vrne domov, tudi za naju.
Aja, o dnevnem spanju sploh ne bom pisala, saj bi ga ‘teoretično’ še rabila, ampak ne, to nam pa že dolgo ne uspeva več, razen, če zaspi na poti v avtu, ko se nekam peljemo… Ampak to, to bi pa zahtevalo svoj blog. 🙂
Le nekaj dni nazaj sem se opogumila in v torek (že naš ‘tradicionalni’ dan za live) spregovorila o malce bolj nenavadni temi, in sicer, o numerološki analizi. Pravzaprav menim, da boste najlažje dobili vse odgovore o tem, kaj je to, pri čem v življenju vam to lahko pomaga, na tej povezavi:
Vem pa, da je ni čez osebno izkušnjo, zato so bile nekatere izmed udeleženk individualne numerološke analize, pripravljene z vami podeliti svojo izkušnjo. ❤️
Njihova mnenja sem zbrala kar tukaj:
Vsa mnenja so deljena z dovoljenjem udeleženk individualne numerološke analize, nekatera z imenom in priimkom, druga brez. ?
To je zgolj nekaj izkušenj, numeroloških analiz je bilo še veliko več.
Rezervacijo termina za individualno numerološko analizo lahko vedno izvedete na Facebook-u pod ‘rezerviraj termin’, vendar mi v vsakem primeru sporočite vaše podatke v zasebnem sporočilu ali na info@mamiinatinasolati.si
Če pa bi radi najprej spoznali svoje potenciale in blokade, ter v enem zamahu začeli tudi delati korake na tem področju, pa je za vas zagotovo bolj primerna delavnica (tudi tukaj boste dobili individualno numerološko analizo, je že vključena v ceno):
Vem, da so bile te stvari že veeelikokrat napisane, pa vseeno… Nekaj dni nazaj me je kontaktirala oseba, katere nisem videla že kakšnih 5 let, z novico, da je noseča, in če ji lahko kaj svetujem glede opreme. Z veseljem sem ji napisala nekaj stvari, saj v tem uživam, vendar pa sem že njej povedala dve stvari, ki jih bom tudi vam sedaj…
Bolj pomembno kot kakršnakoli stvar je pomoč po porodu, čas, da se spočiješ, da ti ni potrebno vstajati za vsako malenkost, da se ti ni potrebno naprezati in obremenjevati medenično dno, in da se telo v miru poceli do te mere, da prenese vse nadaljne obremenitve. Pomembno je tudi zaradi vzpostavitve dojenja, v kolikor si to seveda želite. Koliko časa je bilo to pri meni, kdo mi je to svetoval, in ali sem upoštevala, sem več napisala tukaj. Kasneje pa je bolj pomembno, da vlagate v izkušnje, lepe trenutke zase in za dojenčka, dejavnosti, ki koristijo njegovemu razvoju in na splošno v čarobne trenutke za vašo družino. Bolj pomembno je, da si kaj PREBERETE o porodu in dojenju ter o poporodnem obdobju. Ne mislim na Facebook-u, ampak v knjigah, strokovnih člankih, webinarjih itd.
Težko je napisati univerzalno za vse. Jaz ne morem vedeti, ali je tebi bolj pomembno, da je voziček samo lep in te ne moti, da ni tako zelo uporaben, ker ga boš vozila samo po mestu, na primer. Ne morem vedeti, ali ti je bolj pomembno, da je trikolesni voziček, čeprav recimo meni osebno ni všeč, ampak tebi pa je, ker si športnica in boš z njim premagovala dolge razdalje po razgibanem terenu.
Enako je z vsemi ostalimi stvari, zato prosim tega seznama ne jemlji ‘za sveto’, je zgolj moja izkušnja, kaj sem jaz ugotovila, da je meni prav prišlo, kaj se je meni zdelo nepotrebno.
Prav tako ne bom pisala o tem, koliko oblačilc potrebuješ, saj je to tako individualna stvar. Lahko boš imela po 20 bodijev pa ti bo premalo, lahko jih boš imela 5 pa ti bo dovolj. Ti se najbolj poznaš.
Zdaj pa počasi preidemo k seznamu. Po prvem porodu ne vem, če bi se upala napisati ta seznam, saj še niti približno nisem imela predstave, kaj mi bo kasneje zares prav prišlo in kaj ne. Tokrat imam veliko stvari, ki jih prvič nisem imela in nimam veliko stvari, ki sem jih prvič imela.
SPANJE: pa začnimo pri tem, v čemer bo dojenček spal, saj je to to, kar bo na začetku pretežno počel. – POSTELJICA: prvič sem imela najprej košek, potem zibko (oboje sposojeno) in šele nato navadno posteljico, tokrat imamo samo navadno posteljico s stranico, ki jo lahko spustim in posteljico postavim ob svojo posteljo – saj je po mojem mnenju tolikokrat menjati ležišče popolnoma nepotrebno. Res je, da je dojenček na začetku rad stisnjen, od tod tudi ideja, da se njegovo ležišče počasi veča, vendar se to lahko preprosto reši z izumom, ki pride pod naslednjo točko; – GNEZDECE: ni nujno, da bo vašemu otroku sploh všeč, in da bo tam rad spal, vendar se nam odlično obnese. Nismo ga pa uporabljali čisto od začetka, ampak nekje od 1. meseca naprej. Dojenček je lepo stisnjen, kar mu daje občutek varnosti. Sicer lahko izberete poljubnega, mi smo se odločili za dražjega, vendar nam ni žal, saj je prevleka nepremočljiva in se lepo opere, kakršnakoli tekočina pa ne pride do notranjosti gnezdeca; – POSTELJNINA: poglejte le, da ustreza velikost, ostalo ni tako pomembno. Mi imamo nepremočljivo rjuho, ki nam bo kasneje prišla prav tudi pri odvajanju od pleničk; napenjalne rjuhe; pokrivali pa je poleti nismo z ničemer ali s tanko povijalno pleničko (tudi to tega še pridem), sedaj pa jo s plišasto odejico, za kasneje imamo tudi kovtrček, povštra dojenček ne potrebuje; – OBROBA: tukaj si lahko date duška. Mi imamo eno čisto klasično, ki mi jo je dala sestrična – obstajajo še kitke, obrobe, ki so narejene iz enega kosa blaga in pokrijejo celotno površino (to se mi sliši v bistvu najbolj smiselno, saj tam res ne more zatakniti roke ali noge med prečke) ter takšne in drugačne ostale obrobe; – BALDAHIN (NI NUJNO): je pa zelo cute, vendar za nas nima neke druge vloge – recimo, da bi ga dejansko zastirali; – MAJHNO LUČKO/IGRAČKO/POJOČO ZADEVICO (NI NUJNO): mi imamo backa Ewana in neko pojočo lučko in to je bolj tako – tudi, če ne bi imeli, je pa luškano. 🙂
KOPANJE: prvič smo imeli banjico, ki se jo nasadi na previlno mizo na kolesih. Glede na to, da smo imeli takrat majhno stanovanje, je bila to res v redu rešitev, vendar je bila enkrat cela poplava po previjalni, poleg tega je ta banjica zelo majhna, zato tokrat priporočam nekaj drugega: – ČIM VEČJA KLASIČNA BANJICA: kolikor jaz vem, lahko me popravite, so termometri in tehtnice, ki jih najdete kot del nekaterih banjic, nenatančni in vas lahko prej zmedejo, kot kaj drugega – je pa res, da vam tega ne morem povedati iz prve roke. Jaz vam priporočam, da merite z roko ali tremometrom ‘igračko’, kot smo jih poznali tudi mi, ko smo bili majhni, lahko s kakšnih bolj ‘profi’ termometrom, tehtanje pa je načeloma nepotrebno, v primeru, da bi bilo potrebno pa se vedno tehta na eni in isti (najbolje medicinski) tehtnici za dojenčke. V veliki banjici se bo lahko otrok bolj razbrcal, še bolj pa se bo lahko v banji (razložim pod drugo točko); – BANJA/SPODNJI DEL TUŠA: mi uporabljamo za umivanje ali za gibanje v vodi banjo, v kolikor je nimate lahko inprovizirate; – MILO, ČIM BOLJ NARAVNO (trdo ali tekoče, pri trdem me je prijateljica opozorila na to, da ga ni dobro shranjevati v posodici za milo, saj je v njej idealno gojišče za bakterije, – BRISAČKA; – ROKAVIČKA ZA UMIVANJE (NI NUJNO).
POHAJANJE: – VOŽIČEK: kot zgoraj omenjeno – izberite ga glede na svoj slog življenja, finančne zmožnosti, preference. Edino, kar bi vam jaz osebno svetovala so velika gumjasta kolesa in velika košara (da je ne bodo veliki dojenčki prehitro prerasli); – DEŽNIČEK ALI TENDA: prosim, nikar ne zastirajte vozička s tetra plenico, in ne, ni isto, kot če napnete tendo, kjer je pretok zraka skoraj neoviran, za še boljši pretok zraka pa uporabite dežniček; – ODEJICA, POVIJALNA TETRA PLENIČKA: kakšno odkritje je ta plenička zame – to je ogromna plenička, ki je zeloo uporabna; – PREVIJALNA TORBA/NAHRBTNIK: to je še ena zeloo luškana zadeva, ampak pri drugem otroku sem iz velike previjalne torbe ‘preklopila’ na previjalni nahrbtnik, ker mi je to enostavno bolj praktično in lahko lepo za obe hčerki vzamem vse, kar potrebujem in se (načeloma) voziček ne prevrne, saj si lahko nahrbtnik v skrajnem primeru dam tudi na rame; (- NOSILKA (NI NUJNO): to je tudi ena zelo občutljiva tema, nekateri bodo rekli, da uporabljajte samo to in vrzite voziček stran, nekateri vam bodo rekli, da vrzite nosilko stran. Jaz vam ne bom rekla ne eno, ne drugo. Načeloma sem bila vedno za dobro, ergonomsko nosilko, ko se je otrok sposoben sam usesti, ne, to ne pomeni, da ga posedem in sedi, ampak da se samostojno (ponavadi iz puzanja) bočno usede – verjamem pa, da v današnjem času, ko je poplava nosilk, lahko najdete takšno, v kateri ga boste lahko, v pravilnem položaju, nosili že prej. Sploh pri tistih, ki nikakor ne želijo biti drugje kot v naročju ali pa v vozičku, sama tega primera nisem imela niti prvič niti drugič, zato vam tukaj težko rečem, kaj bi sama naredila v takšnem primeru.); – LUPINICA: zraven nekaterih vozičkov dobite lupinice, ki niso nujno slabe, niso pa po mojem mnenju najboljše – prvič sem jo imela, ker je bila Concord in se mi je zdela vseeno malce bolj kompakta – sedaj pa imam lupinico, ki ni vezana na voziček, se pa da peljati tudi na vozičku (z adapterji). Aja, uporabljam pa tudi lupinico, ki je bila v kompletu z vozičkom, da mi ni potrebno prve prestavljati v drug avtomobil, ko ga potrebujem. – TORBICA ZA PLENIČKE: da pa ne boste po previjalni torbi ali po previjalnem nahrbtniku iskali pleničk, je idealna rešitev ‘pleničkarica’ oz. majhna torbica za pleničke; – MOKRI ROBČKI ZA NA POT: lahko jih shranjujete tudi v torbici za pleničke, nektare imajo prostor in si tako olajšate iskanje tudi tukaj.
NEGA DOJENČKA: tukaj se bom osredotočila res na stvari, ki so prišle prav NAM in ne bom ponavljala stvari, ki sem jih recimo omenila že pri kopanju: – set za nego popka – škarjice/ščipalec za nohte – veliko tetra pleničk (ali pač bolj pogosto pranje) – fiziološka raztopina – sealec za nosek (vem, da ima tudi bolj pravilen izraz, ampak ‘let’s keep it simple’) – posodica za vodo – vatirane krpice za umivanje – suhe krpice za brisanje ritke – alkohol (tudi, če se bo popek odlično celil in ga ne boste potrebovali, je to takšna stvar, da ga boste verjetno kdaj potrebovali, prej ali slej) – palčke za ušesa z veliko bunkico ( le- ta preprečuje, da bi rinili pregloboko v majhno ušesce) – Ribodermin – za nas je bilo to zakon, za ritko, za kakšen delček suhe kože, za vse… seveda pa obstaja vrsta drugih mazil, vendar tukaj ne bi pretiravala, za masažo je dobro uporabljati čim bolj naravno, hladno stiskano olje, mazanje celotnega telesa se ne priporoča, saj moti uravnavanje ph, ki se zgodi, ko dojenček pride iz vode, v kateri je 9 mesecev, na svet, ritko pa mi mažemo po potrebi, torej, če ni niti malo rdeča, je ne mažemo, sicer uporabimo Ribodermin; imamo pa še kup drugih mazil, ki smo jih dobili in jih občasno uporabimo, če ne najdemo RIbodermina, ali če ga je ravno zamanjkalo, – pleničke (po želji – za enkratno uporabo ali pralne); – previjalna miza: prvič sem imela manjšo (beri zgoraj pri poglavju kopanje), sedaj sem izbrala širšo in večjo in definitivno priporočam slednjio.
NEGA MAME: čeprav je to padlo na predzadnjo točko, naj ne bo skrb zase na zadnjem mestu. – vložki za čiščo (tukaj res ne ‘šparajte’, saj se mi je obakrat zgodilo, da sem jih iskala v nedeljo, saj sem jih redno menjavala in so hitro pošli) – linolin (Multimam kompresse lahko dokupite, če bo potrebno, vnaprej jih ne potrebujete) – nedrčki za dojenje (v kolikor nameravate dojiti; nekatere jih kupijo tudi že za čas nosečnosti) – mrežaste hlačke (velja enak nasvet kot za vložke) – udobna oblačila za nosečnost in po porodu (lahko za dojenje, v kolikor boste dojile in vam je to pomembno) – flaša za vodo/čaj (pit, pit, pit – čaji so tako – jaz ne bi pretiravala s čaji za dojenje, saj mi je izbrana babica razkrila, da vsebujejo eno sestavino, ki pravzaprav zavira nastanek mleka, in se uporablja, ko recimo želimo izgubiti mleko – wierd, ha?), seveda pa obstajajo tudi zelišča in hrana, tudi homeopatija, ki spodbuja nastanek mleka, tukaj se posvetujte s tistimi, ki se s tem ukvarjajo; – prigrizki oz. podporna hrana za pred/med in po porodu/prihodu iz porodnišnice; – copati za v porodnišnico/udobna obutev za čas nosečnosti oz. po porodu; – krema/maslo/olje za telo: koža se razteza in ni odveč, če poskrbimo za njo.
OSTALO: – PODLOGA (teh podlog je ogromno, najboljše so seveda tiste, ki jih vsi poznamo, pa jim ne bi delala reklamo, lahko le rečem, da jih dajejo tudi fizioterapevti v nekaterih primerih, ko dojenček potrebuje obravnavo, obstaja pa še malo morje drugih, ki prav tako niso slabe in pomembno je le, da bo vaš dojenček ČIM VEČ ČASA PREŽIVEL NA TLEH), – IGRALNI CENTER (RES NI NUJNO): mi smo ga sicer imeli in ga imamo tudi sedaj, tisti lok je aktualen res kratek čas in večina jih je prenizkih in preblizu otrokovim očem, pri nas je bolj aktualen sedaj, ko se obrača in se prikotati do njega, ter vleče trakce, šumi z deli podloge, ki šumijo, se igra z igračkami, ki so del tega igralnega centra, se gleda v ogledalce itd.; (- LEŽANIK/POČIVALNIK (NI NUJNO): to je spet težka polemika – nekateri vam bodo rekli, da ‘bog ne daj’, da je sekundo noter, spet za druge je to najboljša stvar na svetu. Jaz nisem za počivalnike, ki POJEJO, IGRAJO, VIBRIJAJO IN SE VRTIJO, PREMIKAJO, ne vidim pa neke hude škode v ležanikih, kjer otrok leži, je njegova hrbtenička v položaju lunice in nima nobenih drugih fukncij, RAZEN, če ga boste imeli v tem cel dan – to pa vam ponovno odsvetujem, saj ne bo imel priložnosti, da pase kravice, se plazi, kobaca in vse ostalo); – STOLČEK ZA HRANJANJE: prvič smo izbrali oblazinjenega (3 v 1 – počivalnik, nato stolček za dojenčka in nazadnje stol za malčka), vendar je bil izredno nepraktičen za čiščenje in Ina je iz njega ‘pobegnila’ takoj, ko je bila možnost, zato smo sedaj izbrali tipp trapp za obe, s tem, da smo za Tiano dodali še počivalnih za dojenčka, ki ustreza temu, kar sem zgoraj napisala in je meni pomembno.
To je na kratko vse. Jaz bom zelo vesela vaših odzivov, izkušenj, predlogov. Predvsem pa uživajte s svojimi dojenčki in ne pozabite nase, drage mamice. <3
Tokratni september je še posebaj zanimiv za vse nas – starše. Za starše šoloobveznih otrok, za starše vrtčevskih otrok, še posebaj pa za tiste, ki prvič vključujejo otroka v neko obliko varstva, pa naj bo to javni vrtec, zasebno varstvo ali pri nekomu od znancev/sorodnikov… Morda je slednjim zaradi tega kaj lažje ali pa tudi ne. Situacije so zelo različne. Večinoma smo z otrokom doma leto dni, malce manj ali malce več, preden ga oddamo v varstvo. Pri nekaterih je to, da otroka z 11 meseci vključijo v neko obliko varstva nujno, drugi se za to odločijo, saj so mnenja, da bo lažje prej kot kasneje. Drugi spet ravno obratno, imajo otroke čim dlje doma. Vse varijante so pravilne in nobena ni napačna, če vprašate mene – ker so otroci različni in različno sprejmejo dejstvo, da niso več samo s staršem.
Kot sem povedala že v objavi pod eno izmed fotografij na Instagramu in Facebook-u, naše uvajanje v vrtec ni bilo stresno in je potekalo zelo lepo. Ina je imela takrat 15 mesecev. Nekje od enega leta naprej je bila v varstvu pri moji teti, saj je imela le-ta takrat cca. 2 meseca dopusta (dela v šolstvu) in smo imeli to možnost. Nad tem sem bila navdušena, saj je bil to za naju in za Ino zelo mil prehod. Teta je takrat res upoštevala najine želje in urnik, prehranjevanje in vse ostalo, zato smo bili vsi zelo pomirjeni. Morda je bil ravno zaradi tega tudi prehod v vrtec lažji. Prvi dan smo bili vsi skupaj, kasneje je uvajal očka.
Seveda pa so se tudi v moji glavi takrat porajala razno razna vprašanja. Sta vzgojiteljici res v redu? Bosta nežni z njo? Ji bosta znali stvari razložili odločno, a mirno? Bo preveč hrupno? Se bo počutila zapuščena? Bo mislila, da naju ne bo več nazaj? Glede na to, da sem tudi sama vzgojiteljica predšolskih otrok in sem do takrat že opravljala prakso v 3 različnih vrtcih, sem imela nekaj zaupanja. V vseh izmed teh z otroki niso ravnali grobo, v vseh so bile vzgojiteljice mirne, a odločne, jasne, imele postavljene meje. Otroci so jih imeli radi, radi so se stisnili k njim in našli so tisto zavetje, ko so ga potrebovali. Kljub vsemu pa so vsi z veseljem skočili v naročje k staršem ali drugi bližnji osebi, ko so jih prišli iskat. Seveda pa si nisem zatiskala oči, da povsod ni tako. Takrat se sicer še ni tako zelo govorilo o tem, vendar smo se zavedali, da se lahko zgodi tudi to. Vseeno sem se postopoma popolnoma sprostila in začela zaupati. Kasneje sem videla, da se je to izkazalo za odlično potezo.
Kaj bi torej želela podeliti z vami?
VARSTVO/VRTEC IZBERIMO ZAVESTNO
Kaj mislim s tem? Seveda nikoli ne moremo točno vedeti, kako bo, kaj bo… Vendar je super, če le imamo možnost, da se odločimo ne zgolj na podlagi tega, kateri nam je najbližji (čeprav je lahko tudi najbližji na koncu najboljši – tega ne izključujem) ali pa ‘ker je sosedova Mojca rekla, da je tam res fajn’. Lahko, da je sosedovi Mojci super nekaj, kar vam ni, in obratno. Včasih pa pač glede varstva/vrtca ‘nimamo izbire’, ampak tudi takrat je naša izbira, da bomo ostali mirni in pozitivno naravnani.
2. SPROSTIMO SE Z OTROKOM
Z otrokom se ob vstopu v vrtec/varstvo čim več pogovarjajmo, igrajmo, kuhajmo, plešimo… Počnimo karkoli bo tudi nam zabavno. Otrok se bo tako sprostil. To bo pomagalo otroku, da bomo ustvarili sproščeno okolje, v katerem bomo tudi prej opazili in prepoznali, kako se otrok počuti v prvih dneh, tednih, mesecih… Pomagalo pa bo predvsem tudi nam, da bomo bolj spoščeni in polni energije.
3. POSKRBIMO ZASE
Ne dvomim, da za svoje malčke boste vsi poskrbeli. Kaj pa vi? Vzamite si čas za hrano, vodo, počitek, kavico s prijateljico, večerjo s partnerjem, knjigo, meditacija, tek itd. Karkoli vas sprošča in veseli. Verjetno se sprašujete, zakaj bi zdaj šli stran od otroka, če ga že tako ali tako dopoldan ne vidite. Ker ste vi še vedno človek, imate svojo službo, podjetje, obveznosti, partnerja, prijatelje itd. in potrebujete čas, da si napolnite baterije, da bo vaš čas z otrokom popoldan oz., ko boste skupaj, bolj kvaliteten.
4. SPROSTITVENE TEHNIKE, KO NAM JE TEŽKO
O tehnikah sem že pisala na v storyjih na Instagramu in Facebook-u, bom pa na to temo naredila še TikTok (ja, začela sem delati koristne TikTok-e, upam, da takšni tudi ostanejo, in da ljudi inspiriajo), ki ga bom delila tudi na Instagramu. Najdete jih ogromno tudi na internetu, na Youtube in drugje, vendar malce za primer. Otroka ste oddali v vrtcu, greste ven in še v garderobi vas ‘stisne’ – joka sicer drug otrok, vendar vas zaskrbi ‘kaj, če bo moj tudi’ – kaj lahko naredite na hitro? Lahko se v avtu ali kjerkoli že zjokate, s tem ni nič narobe, je človeško in normalno. To ne pomeni, da jokate 3 ure in še ves dan po malem, temveč, da date ven iz sebe in greste naprej. Kaj še lahko? Spustite lase in/ali pomasirajte lasišče, zavestno sprostite čelo in čeljust (kot da bi zazehali), globok vdih skozi nos in močan, glasen izdih skozi usta… tega je še velikoo, veliko.
5. GOVORIMO – PREDVSEM Z VZGOJITELJICAMI OZ. VARUHI
Mislim, da ta točka ne potrebuje posebne razlage. Ogromno, ogromno težav se lahko reši tako, da obe strani povesta, kar mislita.
6. ZAUPAJMO
Če imamo že vnaprej neko predpostavko ‘da bo ful grozno’, to ni dobro, niti za nas, niti za otroka. To nam je jasno. Kaj pa sploh lahko naredimo? Lahko se vprašamo od kod izvira. V kolikor smo doživeli kakšno travmo ali imeli slabo izkušnjo kot otroci, je morda smiselno, da začnemo tu. Tu sama sem imela več manjših slabih izkušenj kot otrok v vrtcu, vendar je morda ravno moje delo v vrtcu pravladalo nad le-temi oz. jih nadomestilo. Pri meni je bilo tako, da sem samo morala ustavljati overthinkanje oz. vsiljene negativne misli, ki so divjale v meni, ko se je bližal čas uvajanja oz. vsakič, ko je bila v povezavi s tem neka sprememba ali pa na splošno, ko me je stisnilo, ‘kaj pa če bo kaj narobe’. Seveda, naša intuicija in povezava z otrokom je zelo močna. Tega nikakor ne preslišimo, vendar pa je ne zamenjujmo s svojimi strahovi, travmami in izkušnjami iz otroštva ali pa celo iz pripovedi drugih ljudi.
Za konec naj napišem, da si upam trditi, da velika večina vzgojiteljic, vzgojiteljev in drugih ljudi poklic oz. svoje delo opravlja s sočutjem, skrbjo, ljubeznijo do tega dela. Toliko kreativnih, čuječih in nežnih oseb sem srečala, in v vrtcih in na poklicni prekvalifikaciji za vzgojiteljico predšolskih otrok, ter drugje, kjer sem delala z otroki, da bi lahko o tem še ogromno napisala. Verjamem, da je vaša izkušnja lahko drugačna, negativna, seveda, ne pravim, da to ni mogoče. Delim z vami le svojo izkušnjo.
Pa še nekaj bi dodala glede na trenutno dogajanje v šolah in vrtcih. Pri nas je šlo uvajanje Ine v vrtec super, vendar so se vsporedno dogajale druge stvari, ki so bile velika lekcija zame in so najin odnos z Ino postopoma precej načele, tako da sva ga šele v zadnjem letu postopoma zgradile nazaj, da lahko danes rečem, da je boljši kot je bil pred tem 2 leti. Pa je bil vrtec super, vzgojiteljici prijazni, sočutni, mladi, polni življenja, bili smo lepa skupinica, tudi med seboj smo se zelo dobro ujeli… pa vseeno. Pridejo v življenje druge lekcije, izzivi, mariskaj se moramo naučiti, zrasti… Ne primerjam tega s trenutno situacijo v svetu, ima pa eno rdečo nit – so stvari pri katerih se moramo najprej pomiriti, dati mi otroku trden pristan, v katerem bo po lahko sprostil in ‘dal ven’ morebitne frustracije, potem pa šele vse ostalo. To ne pomeni, da situacij ne rešujemo, pomeni le, da jih rešujemo iz pozitivne in mirne pozicije.
Želim vam čudovit in miren pričetek šolskega leta in veliko popoldnevov preživetih v naravi, med jesensko obarvanimi listki (ko se bodo, seveda, hehe) ali pod odejico na domačem kavču. ♥️
Tako je. Poveživa se preko dotika, z masažo za dojenčke. Kako? Zato je potrebno – kaj? – začeti na začetku. ?
Zadnje cca. pol leta je zaznamovale velike spremembe za celoten svet, za nas Slovence kot narod in za vsakega posameznika. S tem smo se spoprijemali različno. Priznam, da če ne bi ravno v tem času ogromno delala na sebi in spremenila svoje razmišljanje, bi verjetno bil to zame kar precej stresen čas. Tako pa se je spremenil in prelevil v enega najlepših obdobji v mojem življenju, ki kar traja in traja… O tem sem več pisala v objavi 3, 2, 1, vzletamo … ponovno. Rada bi govorila o tem, kar se je zgodilo z nami, mamicami, ki smo v tem času rodile. Sama sem bila odpiranja občin zelo vesela. Kljub temu, da sem uživala v našem mehurčku, ki smo ga tvorili mi štirje, sem bila prav tako vesela prvih obiskov, ki so se zvrstili po cca. 14 dneh. Na začetku bolj počasi in ‘po pameti’ kot sem pisala v objavi poporodno obdobje – drugič; kasneje pa sva s Tiano tudi že skupaj kam ‘odvandrali’.
Na splošno sem mnenja, da je lahko druženje za mamice zelo koristno. Ni nujno, da samo z drugimi mamicami, ampak pravzaprav s komerkoli. Seveda, kolikor ima volje in želje za druženje ter kolikor ji celotna logistika dopušča. Vendar je tako – manj kot kompliciramo, lažje je nam in dojenčku. Vsaj pri nama je tako. Če kaj pozabim – kupim. Kjerkoli sva, lahko spi – tako pač ni pri vseh, tako da tukaj je čisto odvisno od posameznika. Sicer pa se lahko s prijateljico ali komerkoli dogovorite tudi, da pride k vam, če vam to bolj ustreza – tako ni možnosti, da bi kaj pozabili, ali da dojenček ne bi mogel jest/spati, ker ste na poti. Že pri Ini sem rada občasno šla na pilates za mamice z dojenčki. Bolj kot sama vadba (ki je bila mimogrede tudi super!), mi je bilo všeč vse skupaj – razgibanost dneva, druženje, to da sem jedla nekje zunaj, se sprehodila nekje, kjer se sicer ne bi itd.; zato sem bila pri Tiani zelo vesela, ko sem ugotovila, da Mini Svet deluje po obdobju karatene, nemoteno naprej (seveda z upoštevanjem vseh veljavnih ukrepov).
Masažo za dojenčke sem sicer poznala že pri Ini, vendar ne preveč podrobno. Prav zato se je nisem posluževala preveč pogosto. Nekaj sem se je naučila še kasneje, vendar sem v času tega porodniškega dopusta svoje znanje z veseljem nadgradila.
Celotne ure so zasnovane tako, da se mamice sprostijo, dobijo gradivo tudi v pisni obliki, da ga lahko pogledajo še kasneje, če morajo vmes nahraniti ali previti dojenčka in kaj preslišijo oz. zamudijo, iz praktičnega dela in iz pogovora o vsakič drugi, za mamice zelo aktualni temi, na sproščen, a poučen način. Z nežno glasbo in Alminim pomirjujočim glasom smo tako začele tudi ob najinem prvem obisku. Stisnila sem se k Tiani in zaprla oči. Govorila je o tem, kako pomemben je dotik, kaj vse s tem predajamo otroku. Odplavala sem nekam daleč in samo vonjala Tianino glavico.
Tiana je med urami zelo uživala. Včasih je celotno masažo ležala in mi pustila, da sem jo doolgo masirala, včasih sem jo vmes dojila, tudi polulala se je, ker sem ji slekla pleničko, na zadnjem obisku se na koncu tudi zaspala. Kar pa je bilo še posebaj zanimivo in je za moje pojme le še spodbudilo, kakšne vse pozitivne učinke ima masaža na dojenčka, pa je bilo to, da se je Tiana na koncu prvega obiska prvič obrnila iz hrbta na trebušček. Ne, da je to zelo pomembno, saj je imela še veliko časa, da to naredi, ampak je bila pa neka pika na i. Že pred tem se je poskušala, vendar je prišla le do boka.
Masažo sva uporabljala z Mihom tudi, ko enkrat ni kakala par dni in sva jo masirala in masirala. Tudi na splošno veliko večkrat kot bi to verjetno počela sicer, zdaj vzamem v roke olje in jo začnem masirati. Njeni nasmeški in ljubeče gruljenje pa je samo znak, da ji masaža resnično prija. Zanimivo mi bo opazovati, koliko jo bom uspela masirati tudi kasneje, ko mi bo že bežala po vseh štirih, hehe. Ampak tudi to se da. 😉
Za konec bom dodala, kar sem napisala tudi pod fotografijo na blogu in je namenjeno prav temu, da najdemo mir in mirnost v sebi zase in za svoje otroke, tudi ko so zunanji dejavniki takšni in drugačni in se zdi, da tega ni mogoče najti v sebi – prav takrat to najbolj potrebujemo… in kaj je bolj pristnega, bolj ljubečega kot dotik? Kaj nas vrne vase in v ta trenutek tukaj in zdaj? Ja, to je čuječnost, ko smo mi in naš dojenček iz oči v oči, kar podkrepimo z nežnimi gibi, s katerimi sproščamo njegovo telo in SEBE.
Danes izberem mir, čeprav v svetu vlada negotovost in panika. Danes izberem mir, ker želim, da tudi ti občutiš mir. Danes izberem mir, ker verjamem, da bo vse dobro. Danes izberem mir, ker to občutim, ko svojo glavico nasloniš k meni. <3
Da danes lahko to pišem, se je moralo vse skupaj enkrat začeti… in bodimo iskreni, pri komu pa se ni? Kot majhna deklica sem imela zanimiv odnos do svojega telesa, po eni strani sem bila precej samozavestna, če temu lahko tako rečem, nisem imela težav z goloto, nastopanjem, preoblačenjem, tudi pogovarjala sem se rada z vsakim in nisem bila pretirano sramežljiva… po drugi strani pa sem bila hitro prizadeta, čim je kdo rekel kaj v zvezi z mojim videzom, bila sem užaljena in to premlevala še dolgo, dolgo… spomnim se, da je to vplivalo tudi na to, da sem bila potem nekaj časa kar ‘obsebena’ s tem, kar mi je nekdo rekel. Zato sem bila po drugi strani že kot otrok najraje sama ali v družbi starejših (res nenavadno veliko sem se družila tudi s 16, 17, 18-letniki, imela sem rada tudi družbo odraslih ali prav ostarelih).
Kasneje je še veliko dogodkov in stvari vplivalo na to, da sem bila ob vstopu v najstništvo zelo nesamozavestna in polna nekih sodb o svojem telesu. Temu se je potem pridružilo še živahno obdobje osnovnošolskega zbadanja, grupiranja in takšnih in drugačnih prijateljstev. Bila sem izredno vitka in visoka, zaradi česar sem imela tudi izziv z izbiro oblačil, ki bi mi dejansko pristajala. Zbadanje je prišlo tudi zaradi dobrih ocen v šoli in to brez posebnega truda. Torej sem bila za ostale ‘piflarka’. Ob mojo zunanjost pa so se obregnili od tistih, ki sem jim bila všeč, do tistih, ki so mi zavidali (ocen in česa drugega) ter vseh ostalih. Že takrat sem opazila, da se s sošolkami precej razlikujemo. Vsaka je imela nekatere telesne lastnosti, ki so jo ločevale od drugih. Vendar sem sama že takrat večinoma občudovala in cenila različna telesa in različne zunanje (ter notranje) lastnosti. Neke kritičnosti do teles drugih (do sebe je takrat že obstajala v meni) sem se ‘naučila’ šele kasneje. Malo zaradi komentarjev, ki sem jih dobivala in sem potem iz samega maščevanja rekla marsikaj tudi o drugih, malce pa iz televizije, video spotov, ki smo jih takrat tako radi gledali, filmov in revij, ki smo jih prav tako oboževali. Bilo je zanimivo obdobje, precej drugačno kot danes – bila so moderna povsem drugačna oblačila, prav tako so bile občudovane drugačne telesne lastnosti, kot jih javnost občuduje danes.
Kaj kmalu so prišli na vrsto različni stili. Sama sem hitro vzljubila rokerski oz. metalski stil, ki je bil zame kot neka zaščita prej temi komentarji, kot nek ščit, ki je zakril moje hibe in ‘napake’ na telesu, preusmeril pozornost, počutila sem se, da končno nekam spadam. Seveda to ni bilo povšeči mojim staršem, učiteljem pa še kdo bi se našel. Zato je bil moj stil zelo omejen. Kasneje sem imela povsem drugačen, nasproten stil – bolj hip-hop, lahko bi rekli celo ‘fensi’, nosile smo srebrno in zlato, velike uhane, občasno tudi hlače malce nižje, kratke majčke, čope, zapestnice in močan make up. Vendar sem se vedno počutila, da tudi, ko sem spadala k temu stilu, mi kljub temu ta stil ‘ni šel od rok’, torej da kljub temu nisem bila dovolj dobra. Zelo sem se našla v plesu, v glasbi, preizkušala različne stile glasbe, plesa in konec koncev tudi oblačenja. Vmes sem namenoma malce popustila v šoli, kasneje pa nisem znala več ‘priti nazaj’, tako da so moje ocene iz vseh odličnih kar precej padle, med tem ko se nekateri drugi ravno proti koncu osnovne šole trudili za boljši uspeh. Bila sem popolnoma izgubljena… Konec osnovne šole so prišle še telesne spremembe (hormoni, dlake, menstruacija, prsi itd.), s katerimi se nisem zmogla dobro spoprijemati in sem se svojega telesa še bolj sramovala.
Že takrat pa sem opazila nektare razlike med nami s sošolkami. Kljub temu, da smo bile več ali manj vse nesamozavestne glede svojega videza, smo se s tem različno spoprijemale. Prav tako s telesnimi spremembami, ki so s puberteto prišle. Videlo se je, da so nekatere znale že takrat precej bolj poskrbeti za svoje telo, da jim je bila skrb zase bolj naravna, in da so bile posledično tudi bolj nežne same do sebe. Nam je pa prav vsem precej ‘dogajalo’, še do konca osnovne šole smo se ‘grupirale’, se opravljale in se spoprijateljevale in ponovno skregale.
Tako je prišel največji preskok – srednja šola oz. gimnazija. Moja odločitev je bila pogojena z nekaterimi zunanjimi dejavniki, zato lahko rečem, da z njo nisem bila zadovoljna in sem jo kmalu obžalovala. Kot veliko umetnico po duši, me je vleklo na plesno gimnazijo, vendar sem tudi z običajno veliko pridobila, predvsem mislim v smislu izkušenj in vsega, kar se mi je tam dogajalo. Znanje je proti vsemu temu zanemarljivo. Spoznala sem nove sošolce, nove svetove, novo glasbo, stile … takrat sem se zaljubila v rave oz. kot smo mu takrat rekli ‘flašerski’ stil. To je bil moj svet, vse ostalo je bilo nepomembno. Takrat sem se prvič počutila nekje ‘doma’, vendar je bilo to zelo plehko, saj te odnosi niso bili pristni in ponovno je bila enaka zgodba kot v osnovni šoli, le da smo bile že malce starejše, bolj pogumne in še bolj podle druga do druge, če smo želele biti. Žaljivke in pripombe so bile še bolj pogumne in močne. Vsaka je vozila kakor je znala. Bil je nek miks vdanosti v usodo, ega, ponosa, hormonov, ki so delali bolj kot kadarkoli prej, prvič ‘resnih’, močnih zaljubljenosti, prvih izkušenj v spolnosti, žurk in vsega, česar prej nismo poznale itd. Po eni strani sem se počutila zelo močno, saj sem s svojim stilom nedvomno vzbujala pozornost in so vsi vedeli, kdo sem; po drugi strani sem bila ravno zato bolj izpostavljena in bolj ranljiva. Moje vitko telo je dobilo ravno malo oblin, vendar sem bila še vedno izredno vitka, kljub temu, da sem – kot pravi moja teta (in vsi, ki me poznajo) – že od nekdaj velik jedec.
Tako je nekako minilo do konca srednje šole, večinoma sem bila ‘na udaru’ zaradi svoje vitkosti ter še kakšne druge telesne značilnosti, zaradi katere sem se že sama tako zelo obremenjevala, da so seveda potem to opazili tudi vsi ostali. Tudi tukaj lahko rečem, da so bile po eni strani velike razlike med nami dekleti/mladimi ženskicami, po eni strani smo bile vse precej zakompleksane in smo imele veliko stvari na svojih telesih, ki nam niso bile všeč, po drugi pa so se nekatere s tem precej bolje spopadale – govorim o ličenju, negi svojega telesa, občutku za kombiniranje oblačil in dodatkov itd. Veliko jih je svojo ranjenost in nesamozavest skrivalo za visokim egom in zbadanjem drugih.
Nekje pri 18 letih sem se prvič srečala s tem, da mi je nekdo razložil, da na telo v največji meri vpliva naša prehrana in nekaj malega seveda tudi telovadba…
Že od majhnega sem imela rada šport vseh oblikah – že v osnovni šoli sem bila dobra v gimnastiki, v teku ter v marsikateri drugi športni aktivnosti, čeprav sem bila pri igrah z žogo in ostalih skupinskih igrah precej nespretna. Malo zaradi – kot sem kasneje ugotovila – cilindrov, ki so poskrbeli, da nisem imela občutka za to, kje točno se nahaja žoga, malce pa zaradi moje nesamozavesti. Očal pa seveda nisem nosila med športno vzgojo. Uff, jaa… tudi očala so bila moja velika šibka točka, vse dokler nisem šele krepko čez 20 spoznala, da so pravzaprav lep modni dodatek, ki mi povrh vsega še paše. Pustimo to, da mi je to govorila že prijateljica v osnovni šoli. Jaz sem bila v srednji raje brez očal in nisem nič videla na tablo, dokler ni mami popustila in mi šla po leče, s katerimi pa tudi nisem zdržala prav dolgo, saj sem kmalu ugotovila, da se mi je zaradi konstantnega nošenja poslabšala dioptrija in sem raje pristala nazaj na očalih, saj si nisem želela, da bi še slabše videla. Kasneje sem kombinirala očala in leče, dokler leč nisem povsem opustila, ravno zaradi prej omenjenega razloga. Danes pa z veseljem nosim očala, ko jih potrebujem.
Pa se vrnimo k športu – poleg vsega zgoraj omenjenega sem oboževala ples, hojo, plavanje, rolanje ter vse, kar si sploh lahko zamisliš. Hja, moja prehrana pa je bila vse prej kot zdrava. Že kot otrok sem bila zelo izbirčna, zato so vsi na koncu obupali in mi pač dajali to, kar sem imela rada. To pa je vsebovalo zelo malo stvari in skoraj nobena od teh ni bila zdrava, še manj pa je moja prehrana vsebovala dovolj beljakovin ali zdravih maščob. Res je, da se v tistem času o teh stvareh ni govorilo niti približno toliko kot se govori danes, vendar se mi je vse skupaj slišalo zelo hitro logično in razumljivo, ko mi je nekdo malce razložil dejstva o prehrani. Kako pa vse to spraviti v realnost, pa je bila uganka, ki sem jo začela reševati nekje pri 22, ko sem začela z Mihom.
Fast forward do takrat, ko sva začela z Mihom, saj vmes ni bilo nič kaj dosti drugače kot sem opisala v prvem delu objave. Ko pa sem začela z Mihom pa se mi je končno odprl svet tudi v tej smeri. Miha je ravno malo pred tem začel zelo intenzivno trenirati (pa tudi že prej je bil športnik, vendar bi si zaslužil lastno objavo, zato tega ne bom mešala vmes), preoblikoval telo in seveda še kar spremenil prehrano. Ker je videl, da tudi mene vse to zelo zanima, me je z veseljem vzel s seboj, prav hitro sva spremenila tudi prehrano in tudi sama jedla več ali manj zdravo. Moram reči, da sem takrat vložila največ truda v prehrano in šport, kar sem ga kadarkoli. Rezultat? Hm … počutje in samozavest na dnu, težave s črevesjem in sploh nisem opazila rezultatov, kljub temu, da sem imela takrat najbolj mišičasto telo, kar sem ga kdarkoli imela. Iz mene so udarile vse rane od prej, počutila sem se, da nisem dovolj dobra za Miha, za katerega pa je bilo oblikovanje postave mala malica, saj so se mu mišice zelo hitro poznale, obsedena sem bila s tem, da bi bila rada kot fitness modeli na Facebook-u oz. kasneje tudi Instagramu. V fitnessu sem mi je bilo nerodno pred drugimi, čeprav sem v sami športni dejavnosti zelo uživala.
Tako je bilo dokler nisem ‘vrgla puške v koruzo’ s preoblikovanjem telesa in tudi zanosila. Kot prvič nosečka sem se – ko so minili psihični pretresi – počutila zelo samozavestno, trebušček mi je dal moč, žarela sem in bila, po mojem mnenju, privlačna. Imela sem velike plane, kako bom po porodu hitro ‘back in shape’, kako bom kot mamice iz Youtuba in Instagrama, z izklesano postavo. Ko se to ni zgodilo, temu pa so se pridružili izzivi z dojenjem, ki so potegnili za seboj to, da se ‘nisem upala’ hujšati in niti kaj preveč telovaditi; sem bila glede svojega telesa ponovno zelo nesamozavestna in ‘na tleh’. Tako je ostalo do Ininega drugega leta. Tisto poletje sem se odločila, da bom pa sedaj res nekaj naredila na tem …. Vrgla sem se v raziskovanje, v študije in razmišljala, kaj vse bom… No, nisem nič.
Zgodilo pa se vseeno je. Zaradi načina dela, pomanjkanja časa za hrano in stresa, sem kar naenkrat izgubila brez truda 10kg, kar je bilo pa za mojo postavo popolnoma preveč. Nisem se upala pogledati v ogledalo, saj so me pričakale upadle ličnice in udrte oči. Prvih 5kg je bilo še super, počutila sem se, da zdaj je pa res to, to, da zdaj imam pa res skoraj tako postavo, kot sem si jo vedno želela, naslednjih 5kg pa je bila že nočna mora. Ustrašla sem se, da sem bolna, da je z menoj nekaj narobe, sploh ko sem na tehtnici zagledala spredaj številko 5. Tudi komentarji so ponovno prišli – tako kot so bili vmes zaradi trebuha, ki mi je ostal od nosečnosti – so bili ponovno zaradi pretirane suhosti.
Vse skupaj se je ustavilo šele, ko sem po spremembi službe začela resnično delati na sebi. Z vzponi in padci, seveda, vendar sem začela bolje skrbeti za svoje telo, imela sem redno prehrano, ne nekaj prehtirano v eno ali v drugo smer. Ni bila v nulo zdrava, niti ni bila preveč nezdrava. Takrat sem zanosila drugič in tokrat, po drugem porodu, prvič začenjam imeti rada svoje telo na drugačen način. Sem nežna do njega, ga bolj poslušam, se večkrat negujem na tak in drugačen način, kar ne pomeni, da sem vedno naličena, ali da imam vedno sveže umite lase, ter da sem zelo lepo oblečena. Seveda vse to tudi sem, vendar se ne ‘tlačim dol’, če kdaj slučajno kaj od tega nisem. Se tudi gibljem, veliko hodim in ravno sem začela z odlično poporodno vadbo, ki pa temelji točno na tem, da ni nežen do sebe, in da greš počasi. Počasi tudi sama sebi dajem manj in manj samokritičnih komentarjev, posledično pa tudi manj in manj iščem zunanjo potrditev, vendar vseeno, verjeli ali ne, dobim tudi kakšen lep komentar.
Če lahko zaključim s tem, da to, kar nosimo v sebi izžarevamo navzven, in da kreiramo tudi svoje življenje ter s tem nenazadnje tudi vplivamo na svoje telo, menim da sem povzela vse.
In če vam danes ni še nihče povedal: ‘Lep/a si!’.
Ta spletna stran uporablja piškotke. Za pravilno in optimalno dovoljenje dovolite uporabo piškotkov. Z klikom “Sprejmi vse”, se strinjate z uporabo vseh piškotkov.
This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may affect your browsing experience.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.
Any cookies that may not be particularly necessary for the website to function and is used specifically to collect user personal data via analytics, ads, other embedded contents are termed as non-necessary cookies. It is mandatory to procure user consent prior to running these cookies on your website.
