Namenoma sem začela s stavkom, ki šokira. Dolgo časa mi je bilo nerodno, da bi pisala o tem, kaj sploh lahko narediš s posteljico po porodu. Pravzaprav mi je bilo neprijetno napisat že to, da sem jo sploh vzela domov. Sicer ne, nisem je pojedla v takšni obliki, kot si morda to predstavljate. Nisem si je dala v smoothie, ali jo pojedla z jajci, na primer, ker sem vedela, da mi to ne ustreza. Verjamem pa, da marsikomu ustreza in tudi to je popolnoma v redu.

Po prvem porodu posteljice sploh nisem videla. Kolikor sem jih videla na fotografijah, so se mi, iskreno, gnusile. Ja, vem, to ni lepo, a žal je bilo resnično. Vedela sem, da je to ‘prvi dom’ mojega dojenčka, vedela sem, da je to nekaj neverjetnega, čudovitega, ampak zaradi prve porodne izkušnjo in dejstva, da Inine posteljice nisem videla, sem jo že na fotografijah težko gledala.




Tudi pred drugim porodm, na katerega sem se pripravljala, obenem predelovala prvo izkušnjo in imela priložnost vprašati in predelati vse, kar sem potrebovala in želela, me je vprašanje, kaj želim narediti ob prerezu popkovine oz., če ga sploh želim, presenetilo. Najprej sem odgovorila, da ne želim nič posebnega – prerez, ko bo resnično iztekla že vsa kri in to je to. Vedela sem, da si lotusovega poroda – torej, da bi poteljico porodila in bi Tiana z njo živela, dokler se sama od sebe ne loči od nje, ne želim, saj se mi ni zdelo praktično, in glede na moje predhodno mnenje o posteljici, se mi je zdelo, da bo to prevelik šok zame. Tudi prežig popkovine s svečo sem odklonila. Slednji dve praksi lahko izvajate le ob porodu doma.


Potem, ko posteljico ločimo od dojenčka pa imamo več možnosti. Za zaužitje posteljice kot takšne, se nisem odločila, kljub temu, da sem vedela, da ima lahko to veliko koristi. Tudi zaužitje posteljice v kapsulah se mi je zdelo še vedno (v moji glavi) preveč podobno zaužitju surovega mesa, s čimer sicer ni popolnoma nič narobe.

Odločila sem se za homeopatske granule, odtis posteljice na risalni list, pokop in ‘bobenček’. V jeseniški porodnišnici niso imeli nobenih težav s tem, da bom posteljico vzela domov, še celo sami so me vprašali, sicer bi verjetno v tistem trenutku, ko sem porodila Tiano, celo pozabila. Problem je nastal, ker sem šla po 36 urah na lastno odgovornost domov, Miha pa ni prinesel na Jesenice posode, tako da sem že skoraj obupala, da bom posteljico sploh lahko vzela. Ker pa smo se imeli namen vrniti na presajalne teste, mi jo je prijazna babica oz. višja medicinska sestra (žal se ne spomnim) shranila v hladilnik in prevzeli smo jo, ko smo prišli na teste. Žal smo imeli premajhno posodo (kako velika je! Sploh se nisem tega zavedala!), ki se ni dala popolnoma zapreti. Doma pa smo jo dali v zmrzovalnik, namesto v hladilnik (česar ne počnite, če želite odtis!). Komaj smo sploh naredili odtis, saj je bila delno zmrznjena in se nikakor ni želela odtajati oz. se je počasi odtajala, ampak je bilo vse skupaj bolj razmazano, krvavo in ta ‘vzorec’ žil, ki jih sicer vidimo na lepih fotografijah odtisov posteljic, ni bil viden. Tudi platna nisem imela, saj mislim, da so bile takrat vse trgovine še zaprte in bi ga morala predhodno naročiti. Odločila sem se, da bo dovolj tudi risalni list. Za moje pojme je vseeno čudovit spomin. Imamo dva različna odtisa in enega bova, po Mihovi ideji, umetniško ‘polepšala’, drug pa že visi v Tianini sobici.

Zaradi tega, ker posteljica ni bila popolnoma sveža, pa tudi izdelava bobenčka ni bila mogoče. Vseeno smo napeli dva posteljičina ovoja in ju posušili, en je počil in sem ga morala zavreči, drugega pa še imam in ga imam namen vstaviti med dva steklena kroga (upam, da bo to uspelo kot sem si zamislila).

Izbrana babica je iz posteljice odrezala relativno majhen del, ki ga je neprodušno zaprla in poslala na Hrvaško, od koder so mi potem po pošti poslali homeopatske granule. Seveda sem jih pred tem še plačala. Jedla sem jih ‘kar tako’, jedla sem jih ob začetkih prehlada (ki se nato ni razvil), jedla sem jih (poleg vsega ostalega) ob mastitisu in se pozdravila brez antibiotika, in še jih imam in verjamem, da mi bodo še prišle prav. Uživajo pa jih lahko tudi otroci (vsaj za družinske člane sem prepričana).



Na koncu pa nam je moja mami prinesla drevo življenja in vanj smo imeli namen pokopati oz. zakopati posteljico. No, izteklo se je tako, da jo je Miha enkrat, ko sem jaz meditirala (ja, dejansko v tistih 15 ali 20 minutah), zakopal pod drevo življenja, postadil drevo in to je bilo to. Bila sem popolnoma v šoku in najprej sem bila zelo prizadeta, on pa je samo po moško rekel: ‘Ja, saj si rekla, da jo bomo zakopali, a ni tako?’ ‘Jaaa, skupaj!’ Kakorkoli, kasneje sem si rekla, da je moralo že tako biti, in sem zadovoljna, da drevo življenja lepo živi, samo še okrasni lonec potrebuje.

Vse to bi ponovila tudi, če bom še kdaj noseča, v kolikor pa bi rodila doma, bi morda naredila še kaj drugega od tega, kar s posteljico lahko narediš. V tem trenutku se sicer ne vidim v ničemer drugem od naštetega, vendar nikoli ne reci nikoli.

Torej, ali sem posteljico pojedla? Sem in nisem, kakor vzameš. 🙂

Leave a Comment