Že od majhnega sem imela rada šport vseh oblikah – že v osnovni šoli sem bila dobra v gimnastiki, v teku ter v marsikateri drugi športni aktivnosti, čeprav sem bila pri igrah z žogo in ostalih skupinskih igrah precej nespretna. Malo zaradi – kot sem kasneje ugotovila – cilindrov, ki so poskrbeli, da nisem imela občutka za to, kje točno se nahaja žoga, malce pa zaradi moje nesamozavesti. Očal pa seveda nisem nosila med športno vzgojo. Uff, jaa… tudi očala so bila moja velika šibka točka, vse dokler nisem šele krepko čez 20 spoznala, da so pravzaprav lep modni dodatek, ki mi povrh vsega še paše. Pustimo to, da mi je to govorila že prijateljica v osnovni šoli. Jaz sem bila v srednji raje brez očal in nisem nič videla na tablo, dokler ni mami popustila in mi šla po leče, s katerimi pa tudi nisem zdržala prav dolgo, saj sem kmalu ugotovila, da se mi je zaradi konstantnega nošenja poslabšala dioptrija in sem raje pristala nazaj na očalih, saj si nisem želela, da bi še slabše videla. Kasneje sem kombinirala očala in leče, dokler leč nisem povsem opustila, ravno zaradi prej omenjenega razloga. Danes pa z veseljem nosim očala, ko jih potrebujem.

Pa se vrnimo k športu – poleg vsega zgoraj omenjenega sem oboževala ples, hojo, plavanje, rolanje ter vse, kar si sploh lahko zamisliš. Hja, moja prehrana pa je bila vse prej kot zdrava. Že kot otrok sem bila zelo izbirčna, zato so vsi na koncu obupali in mi pač dajali to, kar sem imela rada. To pa je vsebovalo zelo malo stvari in skoraj nobena od teh ni bila zdrava, še manj pa je moja prehrana vsebovala dovolj beljakovin ali zdravih maščob. Res je, da se v tistem času o teh stvareh ni govorilo niti približno toliko kot se govori danes, vendar se mi je vse skupaj slišalo zelo hitro logično in razumljivo, ko mi je nekdo malce razložil dejstva o prehrani. Kako pa vse to spraviti v realnost, pa je bila uganka, ki sem jo začela reševati nekje pri 22, ko sem začela z Mihom.

Fast forward do takrat, ko sva začela z Mihom, saj vmes ni bilo nič kaj dosti drugače kot sem opisala v prvem delu objave. Ko pa sem začela z Mihom pa se mi je končno odprl svet tudi v tej smeri. Miha je ravno malo pred tem začel zelo intenzivno trenirati (pa tudi že prej je bil športnik, vendar bi si zaslužil lastno objavo, zato tega ne bom mešala vmes), preoblikoval telo in seveda še kar spremenil prehrano. Ker je videl, da tudi mene vse to zelo zanima, me je z veseljem vzel s seboj, prav hitro sva spremenila tudi prehrano in tudi sama jedla več ali manj zdravo. Moram reči, da sem takrat vložila največ truda v prehrano in šport, kar sem ga kadarkoli. Rezultat? Hm … počutje in samozavest na dnu, težave s črevesjem in sploh nisem opazila rezultatov, kljub temu, da sem imela takrat najbolj mišičasto telo, kar sem ga kdarkoli imela. Iz mene so udarile vse rane od prej, počutila sem se, da nisem dovolj dobra za Miha, za katerega pa je bilo oblikovanje postave mala malica, saj so se mu mišice zelo hitro poznale, obsedena sem bila s tem, da bi bila rada kot fitness modeli na Facebook-u oz. kasneje tudi Instagramu. V fitnessu sem mi je bilo nerodno pred drugimi, čeprav sem v sami športni dejavnosti zelo uživala.

Tako je bilo dokler nisem ‘vrgla puške v koruzo’ s preoblikovanjem telesa in tudi zanosila. Kot prvič nosečka sem se – ko so minili psihični pretresi – počutila zelo samozavestno, trebušček mi je dal moč, žarela sem in bila, po mojem mnenju, privlačna. Imela sem velike plane, kako bom po porodu hitro ‘back in shape’, kako bom kot mamice iz Youtuba in Instagrama, z izklesano postavo. Ko se to ni zgodilo, temu pa so se pridružili izzivi z dojenjem, ki so potegnili za seboj to, da se ‘nisem upala’ hujšati in niti kaj preveč telovaditi; sem bila glede svojega telesa ponovno zelo nesamozavestna in ‘na tleh’. Tako je ostalo do Ininega drugega leta. Tisto poletje sem se odločila, da bom pa sedaj res nekaj naredila na tem …. Vrgla sem se v raziskovanje, v študije in razmišljala, kaj vse bom… No, nisem nič.

Zgodilo pa se vseeno je. Zaradi načina dela, pomanjkanja časa za hrano in stresa, sem kar naenkrat izgubila brez truda 10kg, kar je bilo pa za mojo postavo popolnoma preveč. Nisem se upala pogledati v ogledalo, saj so me pričakale upadle ličnice in udrte oči. Prvih 5kg je bilo še super, počutila sem se, da zdaj je pa res to, to, da zdaj imam pa res skoraj tako postavo, kot sem si jo vedno želela, naslednjih 5kg pa je bila že nočna mora. Ustrašla sem se, da sem bolna, da je z menoj nekaj narobe, sploh ko sem na tehtnici zagledala spredaj številko 5. Tudi komentarji so ponovno prišli – tako kot so bili vmes zaradi trebuha, ki mi je ostal od nosečnosti – so bili ponovno zaradi pretirane suhosti.


Vse skupaj se je ustavilo šele, ko sem po spremembi službe začela resnično delati na sebi. Z vzponi in padci, seveda, vendar sem začela bolje skrbeti za svoje telo, imela sem redno prehrano, ne nekaj prehtirano v eno ali v drugo smer. Ni bila v nulo zdrava, niti ni bila preveč nezdrava. Takrat sem zanosila drugič in tokrat, po drugem porodu, prvič začenjam imeti rada svoje telo na drugačen način. Sem nežna do njega, ga bolj poslušam, se večkrat negujem na tak in drugačen način, kar ne pomeni, da sem vedno naličena, ali da imam vedno sveže umite lase, ter da sem zelo lepo oblečena. Seveda vse to tudi sem, vendar se ne ‘tlačim dol’, če kdaj slučajno kaj od tega nisem. Se tudi gibljem, veliko hodim in ravno sem začela z odlično poporodno vadbo, ki pa temelji točno na tem, da ni nežen do sebe, in da greš počasi. Počasi tudi sama sebi dajem manj in manj samokritičnih komentarjev, posledično pa tudi manj in manj iščem zunanjo potrditev, vendar vseeno, verjeli ali ne, dobim tudi kakšen lep komentar.

Če lahko zaključim s tem, da to, kar nosimo v sebi izžarevamo navzven, in da kreiramo tudi svoje življenje ter s tem nenazadnje tudi vplivamo na svoje telo, menim da sem povzela vse.

In če vam danes ni še nihče povedal: ‘Lep/a si!’.

Leave a Comment