Category: Osebna rast

Da danes lahko to pišem, se je moralo vse skupaj enkrat začeti… in bodimo iskreni, pri komu pa se ni? Kot majhna deklica sem imela zanimiv odnos do svojega telesa, po eni strani sem bila precej samozavestna, če temu lahko tako rečem, nisem imela težav z goloto, nastopanjem, preoblačenjem, tudi pogovarjala sem se rada z vsakim in nisem bila pretirano sramežljiva… po drugi strani pa sem bila hitro prizadeta, čim je kdo rekel kaj v zvezi z mojim videzom, bila sem užaljena in to premlevala še dolgo, dolgo… spomnim se, da je to vplivalo tudi na to, da sem bila potem nekaj časa kar ‘obsebena’ s tem, kar mi je nekdo rekel. Zato sem bila po drugi strani že kot otrok najraje sama ali v družbi starejših (res nenavadno veliko sem se družila tudi s 16, 17, 18-letniki, imela sem rada tudi družbo odraslih ali prav ostarelih).

Kasneje je še veliko dogodkov in stvari vplivalo na to, da sem bila ob vstopu v najstništvo zelo nesamozavestna in polna nekih sodb o svojem telesu. Temu se je potem pridružilo še živahno obdobje osnovnošolskega zbadanja, grupiranja in takšnih in drugačnih prijateljstev. Bila sem izredno vitka in visoka, zaradi česar sem imela tudi izziv z izbiro oblačil, ki bi mi dejansko pristajala. Zbadanje je prišlo tudi zaradi dobrih ocen v šoli in to brez posebnega truda. Torej sem bila za ostale ‘piflarka’. Ob mojo zunanjost pa so se obregnili od tistih, ki sem jim bila všeč, do tistih, ki so mi zavidali (ocen in česa drugega) ter vseh ostalih. Že takrat sem opazila, da se s sošolkami precej razlikujemo. Vsaka je imela nekatere telesne lastnosti, ki so jo ločevale od drugih. Vendar sem sama že takrat večinoma občudovala in cenila različna telesa in različne zunanje (ter notranje) lastnosti. Neke kritičnosti do teles drugih (do sebe je takrat že obstajala v meni) sem se ‘naučila’ šele kasneje. Malo zaradi komentarjev, ki sem jih dobivala in sem potem iz samega maščevanja rekla marsikaj tudi o drugih, malce pa iz televizije, video spotov, ki smo jih takrat tako radi gledali, filmov in revij, ki smo jih prav tako oboževali. Bilo je zanimivo obdobje, precej drugačno kot danes – bila so moderna povsem drugačna oblačila, prav tako so bile občudovane drugačne telesne lastnosti, kot jih javnost občuduje danes.

Kaj kmalu so prišli na vrsto različni stili. Sama sem hitro vzljubila rokerski oz. metalski stil, ki je bil zame kot neka zaščita prej temi komentarji, kot nek ščit, ki je zakril moje hibe in ‘napake’ na telesu, preusmeril pozornost, počutila sem se, da končno nekam spadam. Seveda to ni bilo povšeči mojim staršem, učiteljem pa še kdo bi se našel. Zato je bil moj stil zelo omejen. Kasneje sem imela povsem drugačen, nasproten stil – bolj hip-hop, lahko bi rekli celo ‘fensi’, nosile smo srebrno in zlato, velike uhane, občasno tudi hlače malce nižje, kratke majčke, čope, zapestnice in močan make up. Vendar sem se vedno počutila, da tudi, ko sem spadala k temu stilu, mi kljub temu ta stil ‘ni šel od rok’, torej da kljub temu nisem bila dovolj dobra. Zelo sem se našla v plesu, v glasbi, preizkušala različne stile glasbe, plesa in konec koncev tudi oblačenja. Vmes sem namenoma malce popustila v šoli, kasneje pa nisem znala več ‘priti nazaj’, tako da so moje ocene iz vseh odličnih kar precej padle, med tem ko se nekateri drugi ravno proti koncu osnovne šole trudili za boljši uspeh. Bila sem popolnoma izgubljena… Konec osnovne šole so prišle še telesne spremembe (hormoni, dlake, menstruacija, prsi itd.), s katerimi se nisem zmogla dobro spoprijemati in sem se svojega telesa še bolj sramovala.

Že takrat pa sem opazila nektare razlike med nami s sošolkami. Kljub temu, da smo bile več ali manj vse nesamozavestne glede svojega videza, smo se s tem različno spoprijemale. Prav tako s telesnimi spremembami, ki so s puberteto prišle. Videlo se je, da so nekatere znale že takrat precej bolj poskrbeti za svoje telo, da jim je bila skrb zase bolj naravna, in da so bile posledično tudi bolj nežne same do sebe. Nam je pa prav vsem precej ‘dogajalo’, še do konca osnovne šole smo se ‘grupirale’, se opravljale in se spoprijateljevale in ponovno skregale.

Tako je prišel največji preskok – srednja šola oz. gimnazija. Moja odločitev je bila pogojena z nekaterimi zunanjimi dejavniki, zato lahko rečem, da z njo nisem bila zadovoljna in sem jo kmalu obžalovala. Kot veliko umetnico po duši, me je vleklo na plesno gimnazijo, vendar sem tudi z običajno veliko pridobila, predvsem mislim v smislu izkušenj in vsega, kar se mi je tam dogajalo. Znanje je proti vsemu temu zanemarljivo. Spoznala sem nove sošolce, nove svetove, novo glasbo, stile … takrat sem se zaljubila v rave oz. kot smo mu takrat rekli ‘flašerski’ stil. To je bil moj svet, vse ostalo je bilo nepomembno. Takrat sem se prvič počutila nekje ‘doma’, vendar je bilo to zelo plehko, saj te odnosi niso bili pristni in ponovno je bila enaka zgodba kot v osnovni šoli, le da smo bile že malce starejše, bolj pogumne in še bolj podle druga do druge, če smo želele biti. Žaljivke in pripombe so bile še bolj pogumne in močne. Vsaka je vozila kakor je znala. Bil je nek miks vdanosti v usodo, ega, ponosa, hormonov, ki so delali bolj kot kadarkoli prej, prvič ‘resnih’, močnih zaljubljenosti, prvih izkušenj v spolnosti, žurk in vsega, česar prej nismo poznale itd. Po eni strani sem se počutila zelo močno, saj sem s svojim stilom nedvomno vzbujala pozornost in so vsi vedeli, kdo sem; po drugi strani sem bila ravno zato bolj izpostavljena in bolj ranljiva. Moje vitko telo je dobilo ravno malo oblin, vendar sem bila še vedno izredno vitka, kljub temu, da sem – kot pravi moja teta (in vsi, ki me poznajo) – že od nekdaj velik jedec.

Tako je nekako minilo do konca srednje šole, večinoma sem bila ‘na udaru’ zaradi svoje vitkosti ter še kakšne druge telesne značilnosti, zaradi katere sem se že sama tako zelo obremenjevala, da so seveda potem to opazili tudi vsi ostali. Tudi tukaj lahko rečem, da so bile po eni strani velike razlike med nami dekleti/mladimi ženskicami, po eni strani smo bile vse precej zakompleksane in smo imele veliko stvari na svojih telesih, ki nam niso bile všeč, po drugi pa so se nekatere s tem precej bolje spopadale – govorim o ličenju, negi svojega telesa, občutku za kombiniranje oblačil in dodatkov itd. Veliko jih je svojo ranjenost in nesamozavest skrivalo za visokim egom in zbadanjem drugih.

Nekje pri 18 letih sem se prvič srečala s tem, da mi je nekdo razložil, da na telo v največji meri vpliva naša prehrana in nekaj malega seveda tudi telovadba…

Že od majhnega sem imela rada šport vseh oblikah – že v osnovni šoli sem bila dobra v gimnastiki, v teku ter v marsikateri drugi športni aktivnosti, čeprav sem bila pri igrah z žogo in ostalih skupinskih igrah precej nespretna. Malo zaradi – kot sem kasneje ugotovila – cilindrov, ki so poskrbeli, da nisem imela občutka za to, kje točno se nahaja žoga, malce pa zaradi moje nesamozavesti. Očal pa seveda nisem nosila med športno vzgojo. Uff, jaa… tudi očala so bila moja velika šibka točka, vse dokler nisem šele krepko čez 20 spoznala, da so pravzaprav lep modni dodatek, ki mi povrh vsega še paše. Pustimo to, da mi je to govorila že prijateljica v osnovni šoli. Jaz sem bila v srednji raje brez očal in nisem nič videla na tablo, dokler ni mami popustila in mi šla po leče, s katerimi pa tudi nisem zdržala prav dolgo, saj sem kmalu ugotovila, da se mi je zaradi konstantnega nošenja poslabšala dioptrija in sem raje pristala nazaj na očalih, saj si nisem želela, da bi še slabše videla. Kasneje sem kombinirala očala in leče, dokler leč nisem povsem opustila, ravno zaradi prej omenjenega razloga. Danes pa z veseljem nosim očala, ko jih potrebujem.

Pa se vrnimo k športu – poleg vsega zgoraj omenjenega sem oboževala ples, hojo, plavanje, rolanje ter vse, kar si sploh lahko zamisliš. Hja, moja prehrana pa je bila vse prej kot zdrava. Že kot otrok sem bila zelo izbirčna, zato so vsi na koncu obupali in mi pač dajali to, kar sem imela rada. To pa je vsebovalo zelo malo stvari in skoraj nobena od teh ni bila zdrava, še manj pa je moja prehrana vsebovala dovolj beljakovin ali zdravih maščob. Res je, da se v tistem času o teh stvareh ni govorilo niti približno toliko kot se govori danes, vendar se mi je vse skupaj slišalo zelo hitro logično in razumljivo, ko mi je nekdo malce razložil dejstva o prehrani. Kako pa vse to spraviti v realnost, pa je bila uganka, ki sem jo začela reševati nekje pri 22, ko sem začela z Mihom.

Fast forward do takrat, ko sva začela z Mihom, saj vmes ni bilo nič kaj dosti drugače kot sem opisala v prvem delu objave. Ko pa sem začela z Mihom pa se mi je končno odprl svet tudi v tej smeri. Miha je ravno malo pred tem začel zelo intenzivno trenirati (pa tudi že prej je bil športnik, vendar bi si zaslužil lastno objavo, zato tega ne bom mešala vmes), preoblikoval telo in seveda še kar spremenil prehrano. Ker je videl, da tudi mene vse to zelo zanima, me je z veseljem vzel s seboj, prav hitro sva spremenila tudi prehrano in tudi sama jedla več ali manj zdravo. Moram reči, da sem takrat vložila največ truda v prehrano in šport, kar sem ga kadarkoli. Rezultat? Hm … počutje in samozavest na dnu, težave s črevesjem in sploh nisem opazila rezultatov, kljub temu, da sem imela takrat najbolj mišičasto telo, kar sem ga kdarkoli imela. Iz mene so udarile vse rane od prej, počutila sem se, da nisem dovolj dobra za Miha, za katerega pa je bilo oblikovanje postave mala malica, saj so se mu mišice zelo hitro poznale, obsedena sem bila s tem, da bi bila rada kot fitness modeli na Facebook-u oz. kasneje tudi Instagramu. V fitnessu sem mi je bilo nerodno pred drugimi, čeprav sem v sami športni dejavnosti zelo uživala.

Tako je bilo dokler nisem ‘vrgla puške v koruzo’ s preoblikovanjem telesa in tudi zanosila. Kot prvič nosečka sem se – ko so minili psihični pretresi – počutila zelo samozavestno, trebušček mi je dal moč, žarela sem in bila, po mojem mnenju, privlačna. Imela sem velike plane, kako bom po porodu hitro ‘back in shape’, kako bom kot mamice iz Youtuba in Instagrama, z izklesano postavo. Ko se to ni zgodilo, temu pa so se pridružili izzivi z dojenjem, ki so potegnili za seboj to, da se ‘nisem upala’ hujšati in niti kaj preveč telovaditi; sem bila glede svojega telesa ponovno zelo nesamozavestna in ‘na tleh’. Tako je ostalo do Ininega drugega leta. Tisto poletje sem se odločila, da bom pa sedaj res nekaj naredila na tem …. Vrgla sem se v raziskovanje, v študije in razmišljala, kaj vse bom… No, nisem nič.

Zgodilo pa se vseeno je. Zaradi načina dela, pomanjkanja časa za hrano in stresa, sem kar naenkrat izgubila brez truda 10kg, kar je bilo pa za mojo postavo popolnoma preveč. Nisem se upala pogledati v ogledalo, saj so me pričakale upadle ličnice in udrte oči. Prvih 5kg je bilo še super, počutila sem se, da zdaj je pa res to, to, da zdaj imam pa res skoraj tako postavo, kot sem si jo vedno želela, naslednjih 5kg pa je bila že nočna mora. Ustrašla sem se, da sem bolna, da je z menoj nekaj narobe, sploh ko sem na tehtnici zagledala spredaj številko 5. Tudi komentarji so ponovno prišli – tako kot so bili vmes zaradi trebuha, ki mi je ostal od nosečnosti – so bili ponovno zaradi pretirane suhosti.

Vse skupaj se je ustavilo šele, ko sem po spremembi službe začela resnično delati na sebi. Z vzponi in padci, seveda, vendar sem začela bolje skrbeti za svoje telo, imela sem redno prehrano, ne nekaj prehtirano v eno ali v drugo smer. Ni bila v nulo zdrava, niti ni bila preveč nezdrava. Takrat sem zanosila drugič in tokrat, po drugem porodu, prvič začenjam imeti rada svoje telo na drugačen način. Sem nežna do njega, ga bolj poslušam, se večkrat negujem na tak in drugačen način, kar ne pomeni, da sem vedno naličena, ali da imam vedno sveže umite lase, ter da sem zelo lepo oblečena. Seveda vse to tudi sem, vendar se ne ‘tlačim dol’, če kdaj slučajno kaj od tega nisem. Se tudi gibljem, veliko hodim in ravno sem začela z odlično poporodno vadbo, ki pa temelji točno na tem, da ni nežen do sebe, in da greš počasi. Počasi tudi sama sebi dajem manj in manj samokritičnih komentarjev, posledično pa tudi manj in manj iščem zunanjo potrditev, vendar vseeno, verjeli ali ne, dobim tudi kakšen lep komentar.

Če lahko zaključim s tem, da to, kar nosimo v sebi izžarevamo navzven, in da kreiramo tudi svoje življenje ter s tem nenazadnje tudi vplivamo na svoje telo, menim da sem povzela vse.

In če vam danes ni še nihče povedal: ‘Lep/a si!’.