Velikonočni zajček – ko papir oživi

Velikonočni prazniki se približujejo, mi pa bomo… doma. 😀 “Za praznike bomo doma, z družino bomo doma, če bosta mami in oči doma, bomo doma, drugače bomo pa tudi doma… V glavnem, boste skupaj.” (brez zamere za tale citat, ne vem, kako je gospodični ime, ampak zame je carica <3).

Zato sem v sodelovanju z Morsko deklico Arabello oz. Barbaro Petek pripravila idejo za popestritev dni v ‘lockdown-u’ oz. ideje za to, kako lahko zaposlimo naše otroke.



1. A4 list prepognemo po dolžini na pol in se 1x na pol.

2. Po pregibih prerezemo, da dobimo 4 enake trakove.

3. Vzamemo 2 trakova in ju pregibamo kot harmoniko. Nato zlepimo konec ene harmonime s kincem druge.

4. Ponovno zlozimo harmoniko skupaj in na sredini trdno zvezemo z vrvico.


5. Najprej na zgornji strani oba vrhnja dela namažemo z lepilom in ju zalepimo skupaj. Ponovimo na spodnji strani, da dobimo krog. Enakomerno razporedimo pregibe naokrog.

6. Na malo trši papir narišemo ušesa, smrček in tačke ter izrežemo in poljubno pobarvamo. Za oči lahko uporavimo googly eyes (migetajoče okice) , če teh nimamo jih narisemo in izrežemo.

7. Okice, smrček in tačke prilepimo spredaj, ušesa pa na zadnjo stran kot je prikazano na sliki. In naš velikonočni zajček je končan! ?

Takoj, ko bodo bazeni spet odprti, lahko Barbaro najdete na Facebook-u ali na Instagramu.

Obe pa se zelo veseliva fotografij vaših otrok z zajčki. ?

Vesele praznike! <3

Intimna poroka v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp

Če bi mi kdo rekel eno leto nazaj, da bom na koncu imela intimno, preprosto poroko, brez kompliciranja, bi ga resno vprašala po zdravju. Z Mihom sva bila od začetka zveze prepričana, da bova imela veliko, razkošno poroko na Gradu Štanjel. Sem tiste vrste ženska, ki je sanjala, da bo princeska na svoj poročni dan, le da jo bo namesto kočije pripeljala Tesla, moja Viero bridal obleka bo imela dolgo vlečko, ki jo bosta nosili moji deklici in še od kakšne moje prijateljice, pela bo ‘trubute to Lana del Rey’, najin prvi poročni ples bo tango, nato bo se bo plesalo na ‘Danas majko ženi sina’ in od tukaj naprej do moderno balkan/elektronskih hitov. Vse bo v temno vijola-puder roza kombinaciji. Druga opcija je bila Game of Thrones tematska poroka. V vsakem primeru so se stroški poroke vrteli vrtoglavo visoko in tako sva poroko odlagala in odlagala, saj je vedno prišlo nekaj drugega, bolj prioritetnega v tistem trenutku, vmes. Ni pa povsem izključeno, da se ta opcija ne bo zgodila kdaj v prihodnosti, ko se bova/če se bova poročila tudi cerkveno. Pa ne zato, ker bi nama bilo tako nujno, da se tudi cerkveno, vendar mi je Miha že ob začetku zveze povedal, da bi to veliko pomenilo njegovi pokojni mami, in brez zadržka sem se skupaj z Ino krstila, da bova lahko to enkrat tudi naredila (brez vseh zakramentov poroka ni mogoča). Je pa zame verovanje nekaj veliko globjega kot je obiskovanje cerkve in ni povezano s krščanstvom. Sama imam globoko povezavo z energijo, moč najdem v ljubezni in zaupanje v življenju, vesolju… kar nima prav velike povezave s cerkvijo kot tako. No, pa da nadaljujem, preden zaidem.

Novembra med drugim valom korone sva se nekaj z mami pogovarjali po telefonu in ji pravim: ‘Ja, saj najboljše, da se greva samo na občino poročit’. Pa pravi ona: ‘Ja, saj, zakaj pa ne?’ Takrat sem se prvič sploh vprašala: ‘Zakaj pa ne?’ Dejstvo je, da bi bila na poročni dan noro nervozna (že zdaj sem bila pa sem bila verjetno 1000x manj kot bi bila pri veliki poroki z veliko sorodniki in prijatelji), že ob misli, da bi bilo prisotnih veliko ljudi, me je kar zvilo v želodcu… Po mojih izkušnjah z tovrstnimi ali podobnimi dogodki se lahko prav hitro zgodi, da se najde kdo, ki želi ‘voditi’ celotno zadevo in v dobri veri da pomaga, ukazuje in naroča, kaj naj kdo dela, vse skupaj eskalira in postane živčna vojna. Sama sem rada sproščena, grem ‘with the flow’, se smejim, se ne obremenjujem prav z vsako malenkostjo. Prav zato sem prišla do zaključnega vprašanja: ‘Ali delava to zase ali za druge?’ Odgovor je bil brez dvoma ZASE. Torej tudi ni pomembno, če bomo prisotni zgolj mi štirje. Dober ‘razlog’ (beri: izgovor) za to je bila korona. Vseeno sem se poigravala z idejo, da bi imela zgolj priči (že zadnjih nekaj let se da poročiti tudi brez prič, vendar sem si jaz vseeno izbrala pričo že dolgo nazaj in sem bila neskončno hvaležna, da je bila ob meni). Tako je še Miha poklical svojega prijatelja, s katerim se sicer ne vidita preveč pogosto, saj je do nedavnega živel kar daleč stran, vendar sta kljub vsemu ostala dobra prijatelja.


Od novembra do konca februarja so bili na poroki prostni trije ljudje z matičarko vred (torej zgolj mladoporočenca). Tudi vsak otrok šteje enako kot odrasla oseba in zato se za to opcijo nisva odločila. Želela sva, da sta prisotni vsaj hčerki, tudi če priči ne bi mogli biti. Bi se pa s pričama in fotografom dobili po obredu. Pomembno mi je bilo, da se bomo po obredu fotografirali nekje v naravi, in da bomo za kosilo jedli burgerje in pomfri iz najboljšega kamniškega burger placa (po mojem okusu). Haha ja, glede hrane pa sem daleč od ‘fancy’. 🙂 Sicer pa, kdo pa ne mara burgerjev? Obstaja tudi vegi verzija, tako da smo ustregli vsem okusom.

Nekje od novembra/decembra sem tako skoraj vsak teden pisala ali klicala na občino, tako da me je gospa že previdno vprašala: ‘A imata oba slovensko državljanstvo?’ ‘Ja, gospa, imava.’ Vmes sem nekako za kratek čas nehala spraševati, saj sem videla, da druge omejitve zaradi korone ostajajo več ali manj enake, tako da se mi je zdelo, da tudi na tem področju ni sprememb. Tako je prišel februar in s tem najina rojstna dneva, ki ju praznujeva v tem mescu, in takoj ko so sprostili ukrepe in s tem tudi omogočili prostnost 10 oseb (z matičarko in, opcijsko, pooblaščeno osebo vred) na poroki, smo se dogovorili za datum.. Vendar pa je bil, zaradi nekih drugih obveznosti, prvi možen datum 6. 3. ‘Stara jaz’ bi trmasto vztrajala, da marec mi pa res ni všeč, številka 3 tudi ne. Jaz – danes – pa sem si rekla samo: ‘Je že z razlogom tako’. Nisem gledala ne vremenske napovedi, ne ničesar. Edino mimo česar nisem mogla je bilo to, da sem datum numerološko ‘pogledala’. Prišla sem do zaključka, da je datum tudi numerološko ‘lep’ oz., da mi je všeč tisto, kar prinaša s seboj na energetskem nivoju.

Obleko sem našla že decembra in bila sem presenetljivo nezahtevna. Pri veliki poroki bi bil to zagotovo en sorazmerno velik del stroškov (poguglajte malo, če še niste poročene in še niste raziskovale). 😀 Tukaj pa mi je bila všeč oblika ‘ribjega repa’. Ko je prispela, mi je bila prav, in z ozirom na moje ‘poporodno telo’ si verjetno več ne bi mogla želeti. Ja, lahko bi ga delno zakrila z A obliko obleke ali velikim krilom iz tila, vendar sem si rekla, da mi je ta obleka tako všeč, in da je brezveze karkoli več komplicirati, in še danes mi ni žal, da sem jo imela, kljub temu, da mi na ta račun kakšna fotka ni všeč, saj je posneta ‘iz napačnega kota’ in razkriva kaj, kar mi (trenutno) ni všeč na meni.


Tako, obleka – kljukica. Miha je to elegantno rešil enkrat, ko sem bila jaz na nohtih in si izbral obleko v enem izmed ljubljanskih poročnih salonov, skupaj z Ino, ki je mimogrede izbrala še povštrček za prstane z rdečo (rdečo!) čipko. No, mojo zgroženost nad svetlomodro Mihovo obleko in rdečo čipko na povštrčku, si lahko predstavljate, a me je hitro minila. Petke so sledile kmalu za tem in so bile noro udobne (kolikor so pač petke lahko), saj me moja občutljiva noga cel dan ni niti malo bolela, niti po hoji po gozdu in blatu. 😀 Prstane sva naročila iz Nemčije in moj je prišel, ne boste verjeli, en dan pred poroko. Ok, kaj bi naredila, če ne bi? Nadel bi mi še enkrat zaročnega in bi ga kasneje zamenjala. Tako ali tako pa ga bom sedaj poslala nazaj, da mi ga (brezplačno) zmanjšajo, saj verjamem, da oni najbolj vedo kako (tudi sami so mi položili na srce, da naj pošljem njim, saj ima na notranji strani vgraviran datum, kar bi se lahko morda v kakšni zlatarni enostavno pri manjšanju zabrisalo). Ina si je oblekico v temno puder roza (no, nekaj pa je bilo enako kot pri moji prvi verziji poroke) izbrala sama, Tiani pa jo je kupila babica, še preden sva se odločila, da se bova v kratkem poročila, in je pred tem nismo še uporabili, bila pa je ravno tako temno puder roza. Pustimo to, da Mihu nisem pripravila pripadajočih žab za Ino in Tiano, in da sem Ini en dan pred tem iskala čevlje, ki bodo pasali zraven, ampak v redu. S frizerko sva se dogovorili za frizuro, imela sem datum za nohte in trepalnice, depilacijo in to je bilo počasi to. Aha, tri dni pred poroko sem v dobri veri šla na neko tehniko barvanja in oblikovanja obrvi, ki je pred tem nisem poznala. No, ne priporočam. Saj smo potem rešili, ampak če vam povem iskreno, so mi te obrvi povzročile še največ skrbi.



Izbire lokacije za fotografiranje sem se lotila še preveč sproščeno in kar naenkrat je bil petek zvečer pred poroko in jaz sem priči pisala: ‘Dej, a ti veš za kakšno hudo lokacijo?’ No, moja kraljica jo je seveda našla… tako kot je poskrbela tudi za šopek, torto, darilo, čuvala moji hčerki, me naličila (saj je tudi make up artistka), me ves čas popravljala in mi pomagala.

Tako sem se zjutraj odpeljala k frizerki, kjer sem bila že rahlo, ampak res rahlo na trnih, nato k priči, ki me je ličila v precej sproščenem vzdušju, dokler nisem, pozno, prispela domov, kjer je bilo seveda vse v razsulu. Čakali so fotograf, Mihova priča in njegova partnerica, objokala Tiana in navihana Ina. V paniki sem se oblačila in si strgala najlonke, ‘ok, itak se ni videlo, bomo preživeli’. Podojila sem Tiano in odpravili smo se pred blok, kjer smo počakali pričo in njenega partnerja z avtomobilom – torej, najino kočijo, saj pred kamniško občino ni dovolj parkirnih prostov, in smo lahko tako hitro skočili ven, pričin partner pa je iskal parkirni prostor. Fotograf, Mihova priča in njegova partnerica pa so bili v drugem avtomobilu. Iskreno, ne vem, kje so parkirali, a prišli so kmalu za nami. Že, ko smo prišli v poročno dvorano, sem bila povsem pomirjena. ‘Ok, tukaj smo, vse je v redu.’ Matičarka in pooblaščena oseba sta rekli, da je vse v redu, da bomo počakali še ostale.



Obred je bil zame precej čustven, večkrat so mi prišle solze v oči in Miha sem stiskala za roko. No, vsaj takrat sem ga, ko nisem lovila Tiane po naročju. Bila je namreč zeloo utrujena, saj od zgodnjega jutra naprej ni zaspala in želela se je na vsak način podojiti, da bi lahko potem mirno zaprla učke. Vsekakor sem želela počakati vsaj do izmenjave prstanov in poljuba, preden si slačim obleko, haha. 😀 Po tistem sem jo podojila in tako imam fotografijo iz poroke, kjer dojim otroka…. kot se mi je nekako vedno dozdevalo, da jo bom imela, saj se mi je zdelo vedno tako lepo, ko sem videla kakšno.

Po obredu smo se malo poslikali pred občino in se odpeljali domov, da smo nazdravili (uff, po dobrem letu in pol sem popila dva deci vina ali šampanjca ali kaj je bilo to – ‘nekakšno vino’) in nato naročili toliko burgerjev, da sem se seveda lovila pri naročanju in smo dobili še enega preveč. Nato smo ugotovili, da je ura že toliko, da bolje, da se odpravimo na našo lokacijo za fotografiranje, saj smo imeli do tja skoraj 1 uro. Ko smo prispeli je pihalo, bilo je sončno, a precej mrzlo. Na splošno je bil dan zelo lep. Malenkost hladen, a čudovit, sončen. V dvorani je bilo zelo vroče, zunaj pa malo manj. Med fotografiranjem smo oblačili in slačili najini deklici, pri čemer je spet zelo veliko pomagala moja priča. Preden smo prišli tja, sem imela še idejo, da grem do gležnjev v vodo in se slikava še v vodi, ker pač, je treba biti malo nor na poročni dan, ampak sem se že ob vetru in dveh stopinjah počutila dovolj ‘noro’. Sem pa vsaj splezala na deblo, ki se je teoretično nahajalo nad vodo. Na srečo smo ujeli nekaj mehke svetlobe in naredili čudovite fotografije, pri tem pa nismo prehladili niti sebe niti otrok. Vmes sem se delala, da mečem šopek in fotograf je rekel, da naj ga zares vržem, priča pa je rekla, da ga bo ujela. Šopek mi je priletel na glavo in se odbil v jezero. Jaz še dojela nisem, kaj se dogaja in sem se začela smejat in smejala sem se do solz, priča pa je bila že na kolenih, na pomolu in lovila šopek. Solze smeha so mi tekle še dolgo po tem, ko je bil šopek že nazaj v mojih rokah.



Na poti domov so se skrbna priča, njen partner in Ina, ki se je že na poti tja želela voziti z njima, ustavili še v Kruheriji in poskrbeli, da tudi doma, po celem dnevu, nismo bili lačni. Pojedli smo še vsak malo okusne torte in počasi zaključili lep dan, poln ljubezni in smeha, ki ga ne bi spremenila za nič na svetu.

BUDGET: To vprašanje sem dobila na Instagramu in sem dodala naknadno: nisva se omejila, koliko točno bova porabila, sva si pa rekla, da če bo manjhna, intimna poroka, res ne bi rada pretiravala, ker potem bi bilo vseeno, če bi bila velika. Točnih zneskov posamezne stvari ne vem več, vsaj ne vsake stvari posebej, lahko pa rečem, da je bilo vse skupaj do 1000€, če pa ne do 1000€ pa zagotovo do 1500€. V glavnem, v primerjavi z veliko poroko, neprimerljivo manj.

Hvala vsem, ki ste bili zraven v resnici in v mislih. <3

Ali sem pojedla posteljico?

Namenoma sem začela s stavkom, ki šokira. Dolgo časa mi je bilo nerodno, da bi pisala o tem, kaj sploh lahko narediš s posteljico po porodu. Pravzaprav mi je bilo neprijetno napisat že to, da sem jo sploh vzela domov. Sicer ne, nisem je pojedla v takšni obliki, kot si morda to predstavljate. Nisem si je dala v smoothie, ali jo pojedla z jajci, na primer, ker sem vedela, da mi to ne ustreza. Verjamem pa, da marsikomu ustreza in tudi to je popolnoma v redu.

Po prvem porodu posteljice sploh nisem videla. Kolikor sem jih videla na fotografijah, so se mi, iskreno, gnusile. Ja, vem, to ni lepo, a žal je bilo resnično. Vedela sem, da je to ‘prvi dom’ mojega dojenčka, vedela sem, da je to nekaj neverjetnega, čudovitega, ampak zaradi prve porodne izkušnjo in dejstva, da Inine posteljice nisem videla, sem jo že na fotografijah težko gledala.




Tudi pred drugim porodm, na katerega sem se pripravljala, obenem predelovala prvo izkušnjo in imela priložnost vprašati in predelati vse, kar sem potrebovala in želela, me je vprašanje, kaj želim narediti ob prerezu popkovine oz., če ga sploh želim, presenetilo. Najprej sem odgovorila, da ne želim nič posebnega – prerez, ko bo resnično iztekla že vsa kri in to je to. Vedela sem, da si lotusovega poroda – torej, da bi poteljico porodila in bi Tiana z njo živela, dokler se sama od sebe ne loči od nje, ne želim, saj se mi ni zdelo praktično, in glede na moje predhodno mnenje o posteljici, se mi je zdelo, da bo to prevelik šok zame. Tudi prežig popkovine s svečo sem odklonila. Slednji dve praksi lahko izvajate le ob porodu doma.


Potem, ko posteljico ločimo od dojenčka pa imamo več možnosti. Za zaužitje posteljice kot takšne, se nisem odločila, kljub temu, da sem vedela, da ima lahko to veliko koristi. Tudi zaužitje posteljice v kapsulah se mi je zdelo še vedno (v moji glavi) preveč podobno zaužitju surovega mesa, s čimer sicer ni popolnoma nič narobe.

Odločila sem se za homeopatske granule, odtis posteljice na risalni list, pokop in ‘bobenček’. V jeseniški porodnišnici niso imeli nobenih težav s tem, da bom posteljico vzela domov, še celo sami so me vprašali, sicer bi verjetno v tistem trenutku, ko sem porodila Tiano, celo pozabila. Problem je nastal, ker sem šla po 36 urah na lastno odgovornost domov, Miha pa ni prinesel na Jesenice posode, tako da sem že skoraj obupala, da bom posteljico sploh lahko vzela. Ker pa smo se imeli namen vrniti na presajalne teste, mi jo je prijazna babica oz. višja medicinska sestra (žal se ne spomnim) shranila v hladilnik in prevzeli smo jo, ko smo prišli na teste. Žal smo imeli premajhno posodo (kako velika je! Sploh se nisem tega zavedala!), ki se ni dala popolnoma zapreti. Doma pa smo jo dali v zmrzovalnik, namesto v hladilnik (česar ne počnite, če želite odtis!). Komaj smo sploh naredili odtis, saj je bila delno zmrznjena in se nikakor ni želela odtajati oz. se je počasi odtajala, ampak je bilo vse skupaj bolj razmazano, krvavo in ta ‘vzorec’ žil, ki jih sicer vidimo na lepih fotografijah odtisov posteljic, ni bil viden. Tudi platna nisem imela, saj mislim, da so bile takrat vse trgovine še zaprte in bi ga morala predhodno naročiti. Odločila sem se, da bo dovolj tudi risalni list. Za moje pojme je vseeno čudovit spomin. Imamo dva različna odtisa in enega bova, po Mihovi ideji, umetniško ‘polepšala’, drug pa že visi v Tianini sobici.

Zaradi tega, ker posteljica ni bila popolnoma sveža, pa tudi izdelava bobenčka ni bila mogoče. Vseeno smo napeli dva posteljičina ovoja in ju posušili, en je počil in sem ga morala zavreči, drugega pa še imam in ga imam namen vstaviti med dva steklena kroga (upam, da bo to uspelo kot sem si zamislila).

Izbrana babica je iz posteljice odrezala relativno majhen del, ki ga je neprodušno zaprla in poslala na Hrvaško, od koder so mi potem po pošti poslali homeopatske granule. Seveda sem jih pred tem še plačala. Jedla sem jih ‘kar tako’, jedla sem jih ob začetkih prehlada (ki se nato ni razvil), jedla sem jih (poleg vsega ostalega) ob mastitisu in se pozdravila brez antibiotika, in še jih imam in verjamem, da mi bodo še prišle prav. Uživajo pa jih lahko tudi otroci (vsaj za družinske člane sem prepričana).



Na koncu pa nam je moja mami prinesla drevo življenja in vanj smo imeli namen pokopati oz. zakopati posteljico. No, izteklo se je tako, da jo je Miha enkrat, ko sem jaz meditirala (ja, dejansko v tistih 15 ali 20 minutah), zakopal pod drevo življenja, postadil drevo in to je bilo to. Bila sem popolnoma v šoku in najprej sem bila zelo prizadeta, on pa je samo po moško rekel: ‘Ja, saj si rekla, da jo bomo zakopali, a ni tako?’ ‘Jaaa, skupaj!’ Kakorkoli, kasneje sem si rekla, da je moralo že tako biti, in sem zadovoljna, da drevo življenja lepo živi, samo še okrasni lonec potrebuje.

Vse to bi ponovila tudi, če bom še kdaj noseča, v kolikor pa bi rodila doma, bi morda naredila še kaj drugega od tega, kar s posteljico lahko narediš. V tem trenutku se sicer ne vidim v ničemer drugem od naštetega, vendar nikoli ne reci nikoli.

Torej, ali sem posteljico pojedla? Sem in nisem, kakor vzameš. 🙂

Uspavanje ali ‘najprej sem oprostila sebi’

Ne vem, če mi je bilo kdaj kaj tako težko dati iz sebe, kot mi je to …

Morda bo komu težko razumeti, kako lahko stvar, kot je spanje oz. uspavanje otroka, potegne za seboj toliko stvari, drugim spet, bo popolnoma logično. Zato tudi pišem to … Za vse vas, ki se srečujete s temi občutki.

Odločila sem se, da bom zgodbo razdelila po hčerkinih starostnih obdobjih.

Kot prvič mama sem imela veliko dvomov, vprašanj, nejasnosti v glavi … Vendar v srcu … V srcu sem bila najsrečnejša, najponosnejša mama in partnerica. Imeli smo svoje izzive kot vsaka družina, a v svoji biti, smo se imeli radi … kar se imamo še danes, morda samo še bolj.


0 – 1,5 let

Uspavanje in spanje dojenčka mi je bilo poleg vsega ostalega ena velika uganka. Bilo mi je po svoje logično, da se dojenček prebuja, še posebej, če je dojen, ni mi pa bilo logično, da toliko prejoka, kot je prejokala Ina. To se je začelo že ob rojstvu. Najverjetneje krči. O tem sem več pisala tukaj, omenjam zgolj zato, ker se to tudi kasneje ni ustavilo. O belih kapljicah, ki so in niso stekle, pa sem več pisala tudi tukaj. Zato se Inino večurno jokanje ponoči ni ustavilo tudi, ko smo začeli dodajati adaptirano mleko (eno flaško na dan – ponoči), temveč je morda ravno to, v našem primeru, zadevo še poslabšalo. Sklepam, da jo je bolel trebušček, da jo je zvijalo in matralo. Največ, kar sva znala, je bilo, da sva jo nosila, zibala, masirala, jaz sem jo dojila, kolikor je pač želela – v tisti najhujši razdraženosti se tudi priklopiti ni želela. Potem pa so bili tukaj še zobki. Sicer pa je bila čez dan večinoma zelo zadovoljen in vesel dojenček. Tudi gosto hrano je sprejela zelo z veseljem in tudi jo že hitro pojedla količinsko veliko, kar (če pogledam z današnjim znanjem) je kvečjemu botrovalo k temu, da jo je ponoči matral trebušček, čeprav sva si takrat mislila ‘super, da je, vsaj lačna ni’.

Zakaj sem naredila tak uvod? Da razumete, zakaj sem si mislila, da je večerna rutina popolnoma brez veze in nepotrebno mučenje sebe z nekimi omejitvami v življenju, ki pa dojenčku, ki prejoka večino noči, ne bodo čisto nič pomagale. Morda za nekoga neumno, naivno ali začetniško ‘zeleno’, vendar vam lahko spoil-am, da tudi sedaj (pri drugi hčerki) ne počnemo ničesar ‘do minute natančno’, pa je zgodba popolnoma drugačna.

Naj na tem mestu poudarim, da smo živeli v enosobnem stanovanju, da nikoli ni bila najina metoda, da jo položiva v posteljico in ‘učiva’ spanja, da ni bilo razlike, če si jo imel ob ali na sebi … Da največ, kar je bila ‘stran’ od naju, je bilo, če sva jo zvečer (če je uspelo) položila za kakšne 2, 3 ure v košek/zibko/posteljico poleg najine postelje, sicer pa je bila celo noč med nama.

Na tem mestu se ŠE nisem pretirano obremenjevala s spanjem naše dojenčice, bolj z jokom, morda sem se kdaj obremenjevala zgolj v kontekstu ‘kako lahko vsi govorijo, da njihovi SPIJO, naša pa ne’.


1, 5 – 3 leta

Zdaj prihajamo do zares zanimivega dela. V tem obdobju smo se preselili v novo, večje stanovanje, z več sobami, kjer je imela Ina svojo sobico in posteljico v svoji sobici, mamica je bila, zaradi slabih odločitev glede zaposlitve (ki so me vseeno pripeljale do ogromnih spoznanj, mi odprla veliko točk, kjer sem kasneje lahko delala in še delam na sebi, tako da v končni fazi nobena odločitev ni ‘slaba ali napačna’, kljub temu, da je morda ‘zemeljsko’ težka), ogromno odsotna in tudi, ko je bila fizično prisotna, je bila z glavo ves čas pri delu, na telefonu, na računalniku … Posledično se je uspavanje spremenilo v še večjo moro. Iskanje pozornosti, čakanje name, ko me včasih do poznih večernih ur ni bilo, skakanje in govorjenje v posteljici, ki so lahko trajali tudi ure. Edino, kar je zares pomagalo je bilo zibanje, kar pa je postajalo vedno težje, saj je bila že velika. Tukaj sem šele zares začela spoznavati, da ‘vsi’ (verjemite, da nikoli niso VSI) ostali zaspijo ob 19h in to je to. Potem imata mamica in očka čas zase in drug za drugega in srečno so živeli do konca svojih dni. Aha, da ne pozabim … to je ‘edino pravilno in le to je podporno za otrokov razvoj, kar seveda potrjuje malo morje raziskav, in seveda si največja zguba, ker ne delaš pravilno in nisi sposoben spravit svojega otroka spat’ *sarkazem off*. Ne, resno. Prosim, ne dovolite, da vas takšne izjave spravijo v stisko, krivdo, obup … Največkrat pa se nam je zgodilo to, ko je recimo bila neka oseba na obisku, z namenom, da se bomo malo podružili, ko otrok zaspi, in je imela seveda komentarje na to temo, ker seveda, otrok ni zaspal, če je bil nekdo na obisku. O, kakšen šok … 😀

V tem obdobju smo preizkusili Bachove esence, govorila z nekaterimi strokovnjaki za spanje na Facebook-u (ne vem, kako se jim pravilno reče), poskusila sem s pesmicami in zvoki, ter z meditacijami pred spanjem … Nič ni pomagalo, ker jaz nisem bila v redu. Razumela sem, kaj delam ‘narobe’, le spremeniti nisem znala, ker sem se ujela v začaran krog, da ‘saj se bo moj trud enkrat obrestoval’… Vendar se nikoli ni … do malo pred Ininim 3. rojstnim dnem, ko sem sprejela (za moje današnje pojme) prvo zdravo in odgovorno odločitev.



3 – 4, 5 let

S spremembo zaposlitve, sem bila kar naenkrat več doma, ko sem bila ob Ini, sem bila tudi v resnici z glavo in srcem pri njej, pri Mihu … Ino sem prvič slišala reči: ‘Mamica, srečna sem.’ Z Mihom sva se zaročila in zanosila sem z drugo hčerkico. Vedela sem, da tu zgodba še zdaleč ni končana, temveč, da se šele zares začenja. Začela sem delati na sebi in šla skozi ogromne preobrazbe.

Tu pa je šele zares začelo prihajati za mano, kaj vse se je dogajalo v vmesnem obdobju. In ja, morala sem si ODPUSTITI, da sem delala ‘narobe’, da ni imela čudovite, pravljične, mirne rutine, ki bi jo popeljala v spanec. Ne, nisem znala drugače. Zavedala sem se, da to ni vse… da poznam osebe, ki imajo to rutino in se, na primer, otrok še vedno ogromno krat zbuja, tudi če zaspi ‘takoj’, in na drugi strani ljudi, ki nimajo nobene rutine, vsaj ne takšne, ki bi bila ‘do minute’ natančna, pa otroci kljub temu zaspijo hitro in brez težav.

Ja, smo uvedli rutino, vendar smo se je držali morda 80%. Razlika ni prišla čez noč, trajalo je kar dolgo časa, vendar še BOLJ POMEMBNO kot rutina, je bilo to, da se je celotno vzdušje v družini spremenilo, midva sva se spremenila, najin odnos z Ino se je spremenil … In ne, če mislite, da vam bom na tem mestu rekla, da sedaj pa moj otrok ‘pravljično mirno’ zaspi, ne bom, ker ne bom lagala. Moj otrok posluša pravljico, nato govori, govori, govori… sprašuje, sprašuje … govori, govori … pije, gre lulat/kakat … nato počaaasi, počasi zaspi. Vendar nam to danes skoraj vedno uspe pred 21. uro, če nam pred 20. 30 že skoraj odpirava šampanjec … ne, saj ne, ne maram šampanjca. Ja, vem, čudna sem. 😀

Zadnji izziv je bil, da sva našo ‘rutino’ (joj, kako ne maram tega izraza) skomunicirala tudi z babico in teto (torej, edini osebi, kamor gre Ina v varstvo). Ni bilo enostavno, priznam, da sem hodila ‘po jajcih’ glede tega… vendar smo nekako prišli do skupne točke in mislim, da več ali manj, tudi onidve zdaj upoštevata to, saj vesta, da bo lažje za njiju, za Ino in kasneje, ko se vrne domov, tudi za naju.

Aja, o dnevnem spanju sploh ne bom pisala, saj bi ga ‘teoretično’ še rabila, ampak ne, to nam pa že dolgo ne uspeva več, razen, če zaspi na poti v avtu, ko se nekam peljemo… Ampak to, to bi pa zahtevalo svoj blog. 🙂

Numerološka analiza blokad in potencialov

Le nekaj dni nazaj sem se opogumila in v torek (že naš ‘tradicionalni’ dan za live) spregovorila o malce bolj nenavadni temi, in sicer, o numerološki analizi. Pravzaprav menim, da boste najlažje dobili vse odgovore o tem, kaj je to, pri čem v življenju vam to lahko pomaga, na tej povezavi:

live ‘Numerološka analiza naših blokad in potencialov – kaj je to?

Vem pa, da je ni čez osebno izkušnjo, zato so bile nekatere izmed udeleženk individualne numerološke analize, pripravljene z vami podeliti svojo izkušnjo. ❤️

Njihova mnenja sem zbrala kar tukaj:

Vsa mnenja so deljena z dovoljenjem udeleženk individualne numerološke analize, nekatera z imenom in priimkom, druga brez. ?

To je zgolj nekaj izkušenj, numeroloških analiz je bilo še veliko več.

Rezervacijo termina za individualno numerološko analizo lahko vedno izvedete na Facebook-u pod ‘rezerviraj termin’, vendar mi v vsakem primeru sporočite vaše podatke v zasebnem sporočilu ali na info@mamiinatinasolati.si

Če pa bi radi najprej spoznali svoje potenciale in blokade, ter v enem zamahu začeli tudi delati korake na tem področju, pa je za vas zagotovo bolj primerna delavnica (tudi tukaj boste dobili individualno numerološko analizo, je že vključena v ceno):

delavnica kaldejske numerologije oz. delavnica prepoznave blokad in potencialov

PREDLOGI ZA LOKALNO KMETIJE IN PONUDNIKOV HRANE


Ta objava je nastala v povezavi z enim prvih videjev v najine izzivu 30-dni prijaznosti oz. dobrih dejanj, ki je potekal v oktobru in novembru na najinem Instagramu in Facebook-u. V objavi na Facebook-u sem vas prosila, da navedete čim več različnih kmetij, ponudnikov lokalne, domače hrane. V videu pa si lahko ponovno (ali pa prvič pogledate) daljšo razlago, zakaj sva za vas zbrala, in ga bova še naprej zbirala, seznam ponudnikov.

JUGOVZHODNA SLOVENIJA:

  • ŠENTJERNEJ: Sr(e)čni vrt pri Danijeli?? Trenutno na razpolago krompir, sveže zelje, por, blitva, brokoli, repa, koleraba, ohrovt – vijolični ali glavnati, korenje, sezonsko pa šparglji, aronija, česen in čebula ter cel pisan vrt ostale zelenjave????? in domača jajca, dostava na dom.
  • TREBNJE: Ekološka kmetija Kukenbauer

    SPODNJEPOSAVSKA:
  • STROMLJE: veliko lokalnih ponudnikov. Na primer: Franc Petan – med (zelo dober med – več vrst ?)Kmetija Kostanjšek: jajca, skuta, mleko, meso. Okrepčevalnica – Kranjčič Ana, s. p.: sveže, eko postrvi; Kmetija Jelčič.
  • NOVO MESTO: Kmetija Kukenberger

OSREDNJESLOVENSKA:

LJUBLJANA: Elkološka kmetija Avšič, super ponudba iz polja na mizo.

KLADA, IG/ŠKOFLJICA: kmetija Škerjanc. Za dostavo ne vem, imajo pa ogromno stvari. Od sadja, moke …

VRHPOLJE, MORAVČE: kmetija Požar, zelenjavaGorica (Moravče)-kmetija Pr’Orehk, jajca in občasno zelenjavaDomžale- Gospodična medična, čebelji pridelki.

GORICA, MORAVČE: kmetija Pr’Orehk, jajca in občasno zelenjava.

DOMŽALE: Gospodična medična, čebelji pridelki.

LJUBLJANA, PODUTIK: Kmetija Adam: Odlična skuta, mleko, zelenjava itd..

LJUBLJANA, IG: čebelarstvo Urška Intihar. Surov med, matični mleček, cvetni prah. Da se zmenit tudi za dostavo, če niste predaleč. 

IHAN: Eko kmetija/mlin – Stražar.

ŠTUDA: Samopostežna hišica z zelenjavo Ložar in Peterka.

  • GORENJSKA:

– ŠKOFJA LOKA:

PODRAVSKA:


Z vašimi predlogi bomo seznam še dopolnjevali, tako da zelo dobrodošli, da dodate svojega pod originalno objavo ali po to. ?

6. DAN IZZIVA – 30 DNI DOBRIH DEJANJ/PRIJAZNOSTI

Danes se bomo spomnili na poštarje/dostavljalce paketov ipd. V času, ko je večina trgovin zaprtih, se veliko ljudi odloča za nakup preko spleta, zato imajo poštarji in drugi dostavljalci še povečan obseg dela. Polepšajmo jim dan tako, da jim na nabiralniku pustimo sok, drugo prijačo, piškote, ki smo jih spekli z otrokom (odičen recept najdete na www.maminamaza.si), risbico ali že pripravljeno malenkost.

Tako jim bomo polepšali dan in pokazali, da cenimo njihovo delo. ??

30. DAN IZZIVA – 30 DNI PRIJAZNOSTI OZ. DOBRIH DEJANJ

Danes bomo nekomu od svojih najdražjih, s katerimi živimo, ali pa sebi, če živimo sami, pripravili ZAJTRK V POSTELJI. ??

Če ste danes prepozno videli, pa naredite jutri. ? Če zajtrka res ne uživate, pa si vsaj privoščite čaj ali kavo v postelji.

S tem se mi od vas poslavljamo in se vam ISKRENO ZAHVALJUJEMO za vso 30-dnevno podporo, komentarje, sodelovanje itd. ❤️

Tisti, ki pa ste kliknili, da bi želeli brezplačen PDF dokument, v katerem bodo zbrane vse naloge (tiste, ki so časovno omejene, bodo zamenjane), pa klinite na www.mamiinatinasolati.si in nam zaupajte svoj email. ?

29. DAN IZZIVA – 30 DNI PRIJAZNOSTI OZ. DOBRIH DEJANJ

Danes je pa res 29. dan izziva. Malce sva se zakalkulirala s številkami, vendar nič hudega, saj drugače ne bi mogla dodati te KNJIŽNE NALOGE.

V komentar zapišite eno knjigo, v kateri se lahko nekaj naučimo o prijaznost, sočutju, pozitivni naravnanosti itd. ?

Midva pa sva predstavila:

Snežinka Zinka, Aleksandra Pinterič.
‘Če si lepa, ni treba, da si v srcu slepa.’

Modrost volkov, Elli H. Radinger.
‘Ljubi svojo družino, skrbi za tiste, ki so ti zaupani, nikdar ne obupaj in nikoli se ne prenehaj igrari.’

P. S.: V videu pa tudi omenim, zakaj smo vam še toliko bolj hvaležni za vsako delitev ali srček. ?

28. DAN IZZIVA – 30 DNI PRIJAZNOSTI OZ. DOBRIH DEJANJ

Če imamo vizijo, smo bolj zadovoljni in manj zagrenjeni, kar posledično pomeni več PRIJAZNOSTI med ljudmi. ??

Napišimo si 10 osebnih ciljev. Naj bodo konkretni: rad bi obiskal safari (in kraj); rad bi imel podjetje, ki se bo ukvarjalo z (in napišemo), rad bi izboljšal svojo kondicijo, tako da bom lahko pretekel 10km brez večjega napora itd.

Potem pa napišimo, kaj lahko naredimo danes, v izolaciji, da začnemo počasi uresničevati svoje cilje.

Če pa ste zelo pogumni, pa CILJE PODELITE z nami. ???