Če bi mi kdo rekel eno leto nazaj, da bom na koncu imela intimno, preprosto poroko, brez kompliciranja, bi ga resno vprašala po zdravju. Z Mihom sva bila od začetka zveze prepričana, da bova imela veliko, razkošno poroko na Gradu Štanjel. Sem tiste vrste ženska, ki je sanjala, da bo princeska na svoj poročni dan, le da jo bo namesto kočije pripeljala Tesla, moja Viero bridal obleka bo imela dolgo vlečko, ki jo bosta nosili moji deklici in še od kakšne moje prijateljice, pela bo ‘trubute to Lana del Rey’, najin prvi poročni ples bo tango, nato bo se bo plesalo na ‘Danas majko ženi sina’ in od tukaj naprej do moderno balkan/elektronskih hitov. Vse bo v temno vijola-puder roza kombinaciji. Druga opcija je bila Game of Thrones tematska poroka. V vsakem primeru so se stroški poroke vrteli vrtoglavo visoko in tako sva poroko odlagala in odlagala, saj je vedno prišlo nekaj drugega, bolj prioritetnega v tistem trenutku, vmes. Ni pa povsem izključeno, da se ta opcija ne bo zgodila kdaj v prihodnosti, ko se bova/če se bova poročila tudi cerkveno. Pa ne zato, ker bi nama bilo tako nujno, da se tudi cerkveno, vendar mi je Miha že ob začetku zveze povedal, da bi to veliko pomenilo njegovi pokojni mami, in brez zadržka sem se skupaj z Ino krstila, da bova lahko to enkrat tudi naredila (brez vseh zakramentov poroka ni mogoča). Je pa zame verovanje nekaj veliko globjega kot je obiskovanje cerkve in ni povezano s krščanstvom. Sama imam globoko povezavo z energijo, moč najdem v ljubezni in zaupanje v življenju, vesolju… kar nima prav velike povezave s cerkvijo kot tako. No, pa da nadaljujem, preden zaidem.
Novembra med drugim valom korone sva se nekaj z mami pogovarjali po telefonu in ji pravim: ‘Ja, saj najboljše, da se greva samo na občino poročit’. Pa pravi ona: ‘Ja, saj, zakaj pa ne?’ Takrat sem se prvič sploh vprašala: ‘Zakaj pa ne?’ Dejstvo je, da bi bila na poročni dan noro nervozna (že zdaj sem bila pa sem bila verjetno 1000x manj kot bi bila pri veliki poroki z veliko sorodniki in prijatelji), že ob misli, da bi bilo prisotnih veliko ljudi, me je kar zvilo v želodcu… Po mojih izkušnjah z tovrstnimi ali podobnimi dogodki se lahko prav hitro zgodi, da se najde kdo, ki želi ‘voditi’ celotno zadevo in v dobri veri da pomaga, ukazuje in naroča, kaj naj kdo dela, vse skupaj eskalira in postane živčna vojna. Sama sem rada sproščena, grem ‘with the flow’, se smejim, se ne obremenjujem prav z vsako malenkostjo. Prav zato sem prišla do zaključnega vprašanja: ‘Ali delava to zase ali za druge?’ Odgovor je bil brez dvoma ZASE. Torej tudi ni pomembno, če bomo prisotni zgolj mi štirje. Dober ‘razlog’ (beri: izgovor) za to je bila korona. Vseeno sem se poigravala z idejo, da bi imela zgolj priči (že zadnjih nekaj let se da poročiti tudi brez prič, vendar sem si jaz vseeno izbrala pričo že dolgo nazaj in sem bila neskončno hvaležna, da je bila ob meni). Tako je še Miha poklical svojega prijatelja, s katerim se sicer ne vidita preveč pogosto, saj je do nedavnega živel kar daleč stran, vendar sta kljub vsemu ostala dobra prijatelja.
Od novembra do konca februarja so bili na poroki prostni trije ljudje z matičarko vred (torej zgolj mladoporočenca). Tudi vsak otrok šteje enako kot odrasla oseba in zato se za to opcijo nisva odločila. Želela sva, da sta prisotni vsaj hčerki, tudi če priči ne bi mogli biti. Bi se pa s pričama in fotografom dobili po obredu. Pomembno mi je bilo, da se bomo po obredu fotografirali nekje v naravi, in da bomo za kosilo jedli burgerje in pomfri iz najboljšega kamniškega burger placa (po mojem okusu). Haha ja, glede hrane pa sem daleč od ‘fancy’. 🙂 Sicer pa, kdo pa ne mara burgerjev? Obstaja tudi vegi verzija, tako da smo ustregli vsem okusom.
Nekje od novembra/decembra sem tako skoraj vsak teden pisala ali klicala na občino, tako da me je gospa že previdno vprašala: ‘A imata oba slovensko državljanstvo?’ ‘Ja, gospa, imava.’ Vmes sem nekako za kratek čas nehala spraševati, saj sem videla, da druge omejitve zaradi korone ostajajo več ali manj enake, tako da se mi je zdelo, da tudi na tem področju ni sprememb. Tako je prišel februar in s tem najina rojstna dneva, ki ju praznujeva v tem mescu, in takoj ko so sprostili ukrepe in s tem tudi omogočili prostnost 10 oseb (z matičarko in, opcijsko, pooblaščeno osebo vred) na poroki, smo se dogovorili za datum.. Vendar pa je bil, zaradi nekih drugih obveznosti, prvi možen datum 6. 3. ‘Stara jaz’ bi trmasto vztrajala, da marec mi pa res ni všeč, številka 3 tudi ne. Jaz – danes – pa sem si rekla samo: ‘Je že z razlogom tako’. Nisem gledala ne vremenske napovedi, ne ničesar. Edino mimo česar nisem mogla je bilo to, da sem datum numerološko ‘pogledala’. Prišla sem do zaključka, da je datum tudi numerološko ‘lep’ oz., da mi je všeč tisto, kar prinaša s seboj na energetskem nivoju.
Obleko sem našla že decembra in bila sem presenetljivo nezahtevna. Pri veliki poroki bi bil to zagotovo en sorazmerno velik del stroškov (poguglajte malo, če še niste poročene in še niste raziskovale). 😀 Tukaj pa mi je bila všeč oblika ‘ribjega repa’. Ko je prispela, mi je bila prav, in z ozirom na moje ‘poporodno telo’ si verjetno več ne bi mogla želeti. Ja, lahko bi ga delno zakrila z A obliko obleke ali velikim krilom iz tila, vendar sem si rekla, da mi je ta obleka tako všeč, in da je brezveze karkoli več komplicirati, in še danes mi ni žal, da sem jo imela, kljub temu, da mi na ta račun kakšna fotka ni všeč, saj je posneta ‘iz napačnega kota’ in razkriva kaj, kar mi (trenutno) ni všeč na meni.
Tako, obleka – kljukica. Miha je to elegantno rešil enkrat, ko sem bila jaz na nohtih in si izbral obleko v enem izmed ljubljanskih poročnih salonov, skupaj z Ino, ki je mimogrede izbrala še povštrček za prstane z rdečo (rdečo!) čipko. No, mojo zgroženost nad svetlomodro Mihovo obleko in rdečo čipko na povštrčku, si lahko predstavljate, a me je hitro minila. Petke so sledile kmalu za tem in so bile noro udobne (kolikor so pač petke lahko), saj me moja občutljiva noga cel dan ni niti malo bolela, niti po hoji po gozdu in blatu. 😀 Prstane sva naročila iz Nemčije in moj je prišel, ne boste verjeli, en dan pred poroko. Ok, kaj bi naredila, če ne bi? Nadel bi mi še enkrat zaročnega in bi ga kasneje zamenjala. Tako ali tako pa ga bom sedaj poslala nazaj, da mi ga (brezplačno) zmanjšajo, saj verjamem, da oni najbolj vedo kako (tudi sami so mi položili na srce, da naj pošljem njim, saj ima na notranji strani vgraviran datum, kar bi se lahko morda v kakšni zlatarni enostavno pri manjšanju zabrisalo). Ina si je oblekico v temno puder roza (no, nekaj pa je bilo enako kot pri moji prvi verziji poroke) izbrala sama, Tiani pa jo je kupila babica, še preden sva se odločila, da se bova v kratkem poročila, in je pred tem nismo še uporabili, bila pa je ravno tako temno puder roza. Pustimo to, da Mihu nisem pripravila pripadajočih žab za Ino in Tiano, in da sem Ini en dan pred tem iskala čevlje, ki bodo pasali zraven, ampak v redu. S frizerko sva se dogovorili za frizuro, imela sem datum za nohte in trepalnice, depilacijo in to je bilo počasi to. Aha, tri dni pred poroko sem v dobri veri šla na neko tehniko barvanja in oblikovanja obrvi, ki je pred tem nisem poznala. No, ne priporočam. Saj smo potem rešili, ampak če vam povem iskreno, so mi te obrvi povzročile še največ skrbi.
Izbire lokacije za fotografiranje sem se lotila še preveč sproščeno in kar naenkrat je bil petek zvečer pred poroko in jaz sem priči pisala: ‘Dej, a ti veš za kakšno hudo lokacijo?’ No, moja kraljica jo je seveda našla… tako kot je poskrbela tudi za šopek, torto, darilo, čuvala moji hčerki, me naličila (saj je tudi make up artistka), me ves čas popravljala in mi pomagala.
Tako sem se zjutraj odpeljala k frizerki, kjer sem bila že rahlo, ampak res rahlo na trnih, nato k priči, ki me je ličila v precej sproščenem vzdušju, dokler nisem, pozno, prispela domov, kjer je bilo seveda vse v razsulu. Čakali so fotograf, Mihova priča in njegova partnerica, objokala Tiana in navihana Ina. V paniki sem se oblačila in si strgala najlonke, ‘ok, itak se ni videlo, bomo preživeli’. Podojila sem Tiano in odpravili smo se pred blok, kjer smo počakali pričo in njenega partnerja z avtomobilom – torej, najino kočijo, saj pred kamniško občino ni dovolj parkirnih prostov, in smo lahko tako hitro skočili ven, pričin partner pa je iskal parkirni prostor. Fotograf, Mihova priča in njegova partnerica pa so bili v drugem avtomobilu. Iskreno, ne vem, kje so parkirali, a prišli so kmalu za nami. Že, ko smo prišli v poročno dvorano, sem bila povsem pomirjena. ‘Ok, tukaj smo, vse je v redu.’ Matičarka in pooblaščena oseba sta rekli, da je vse v redu, da bomo počakali še ostale.
Obred je bil zame precej čustven, večkrat so mi prišle solze v oči in Miha sem stiskala za roko. No, vsaj takrat sem ga, ko nisem lovila Tiane po naročju. Bila je namreč zeloo utrujena, saj od zgodnjega jutra naprej ni zaspala in želela se je na vsak način podojiti, da bi lahko potem mirno zaprla učke. Vsekakor sem želela počakati vsaj do izmenjave prstanov in poljuba, preden si slačim obleko, haha. 😀 Po tistem sem jo podojila in tako imam fotografijo iz poroke, kjer dojim otroka…. kot se mi je nekako vedno dozdevalo, da jo bom imela, saj se mi je zdelo vedno tako lepo, ko sem videla kakšno.
Po obredu smo se malo poslikali pred občino in se odpeljali domov, da smo nazdravili (uff, po dobrem letu in pol sem popila dva deci vina ali šampanjca ali kaj je bilo to – ‘nekakšno vino’) in nato naročili toliko burgerjev, da sem se seveda lovila pri naročanju in smo dobili še enega preveč. Nato smo ugotovili, da je ura že toliko, da bolje, da se odpravimo na našo lokacijo za fotografiranje, saj smo imeli do tja skoraj 1 uro. Ko smo prispeli je pihalo, bilo je sončno, a precej mrzlo. Na splošno je bil dan zelo lep. Malenkost hladen, a čudovit, sončen. V dvorani je bilo zelo vroče, zunaj pa malo manj. Med fotografiranjem smo oblačili in slačili najini deklici, pri čemer je spet zelo veliko pomagala moja priča. Preden smo prišli tja, sem imela še idejo, da grem do gležnjev v vodo in se slikava še v vodi, ker pač, je treba biti malo nor na poročni dan, ampak sem se že ob vetru in dveh stopinjah počutila dovolj ‘noro’. Sem pa vsaj splezala na deblo, ki se je teoretično nahajalo nad vodo. Na srečo smo ujeli nekaj mehke svetlobe in naredili čudovite fotografije, pri tem pa nismo prehladili niti sebe niti otrok. Vmes sem se delala, da mečem šopek in fotograf je rekel, da naj ga zares vržem, priča pa je rekla, da ga bo ujela. Šopek mi je priletel na glavo in se odbil v jezero. Jaz še dojela nisem, kaj se dogaja in sem se začela smejat in smejala sem se do solz, priča pa je bila že na kolenih, na pomolu in lovila šopek. Solze smeha so mi tekle še dolgo po tem, ko je bil šopek že nazaj v mojih rokah.
Na poti domov so se skrbna priča, njen partner in Ina, ki se je že na poti tja želela voziti z njima, ustavili še v Kruheriji in poskrbeli, da tudi doma, po celem dnevu, nismo bili lačni. Pojedli smo še vsak malo okusne torte in počasi zaključili lep dan, poln ljubezni in smeha, ki ga ne bi spremenila za nič na svetu.
BUDGET: To vprašanje sem dobila na Instagramu in sem dodala naknadno: nisva se omejila, koliko točno bova porabila, sva si pa rekla, da če bo manjhna, intimna poroka, res ne bi rada pretiravala, ker potem bi bilo vseeno, če bi bila velika. Točnih zneskov posamezne stvari ne vem več, vsaj ne vsake stvari posebej, lahko pa rečem, da je bilo vse skupaj do 1000€, če pa ne do 1000€ pa zagotovo do 1500€. V glavnem, v primerjavi z veliko poroko, neprimerljivo manj.
Hvala vsem, ki ste bili zraven v resnici in v mislih. <3
