Intimna poroka v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp

Če bi mi kdo rekel eno leto nazaj, da bom na koncu imela intimno, preprosto poroko, brez kompliciranja, bi ga resno vprašala po zdravju. Z Mihom sva bila od začetka zveze prepričana, da bova imela veliko, razkošno poroko na Gradu Štanjel. Sem tiste vrste ženska, ki je sanjala, da bo princeska na svoj poročni dan, le da jo bo namesto kočije pripeljala Tesla, moja Viero bridal obleka bo imela dolgo vlečko, ki jo bosta nosili moji deklici in še od kakšne moje prijateljice, pela bo ‘trubute to Lana del Rey’, najin prvi poročni ples bo tango, nato bo se bo plesalo na ‘Danas majko ženi sina’ in od tukaj naprej do moderno balkan/elektronskih hitov. Vse bo v temno vijola-puder roza kombinaciji. Druga opcija je bila Game of Thrones tematska poroka. V vsakem primeru so se stroški poroke vrteli vrtoglavo visoko in tako sva poroko odlagala in odlagala, saj je vedno prišlo nekaj drugega, bolj prioritetnega v tistem trenutku, vmes. Ni pa povsem izključeno, da se ta opcija ne bo zgodila kdaj v prihodnosti, ko se bova/če se bova poročila tudi cerkveno. Pa ne zato, ker bi nama bilo tako nujno, da se tudi cerkveno, vendar mi je Miha že ob začetku zveze povedal, da bi to veliko pomenilo njegovi pokojni mami, in brez zadržka sem se skupaj z Ino krstila, da bova lahko to enkrat tudi naredila (brez vseh zakramentov poroka ni mogoča). Je pa zame verovanje nekaj veliko globjega kot je obiskovanje cerkve in ni povezano s krščanstvom. Sama imam globoko povezavo z energijo, moč najdem v ljubezni in zaupanje v življenju, vesolju… kar nima prav velike povezave s cerkvijo kot tako. No, pa da nadaljujem, preden zaidem.

Novembra med drugim valom korone sva se nekaj z mami pogovarjali po telefonu in ji pravim: ‘Ja, saj najboljše, da se greva samo na občino poročit’. Pa pravi ona: ‘Ja, saj, zakaj pa ne?’ Takrat sem se prvič sploh vprašala: ‘Zakaj pa ne?’ Dejstvo je, da bi bila na poročni dan noro nervozna (že zdaj sem bila pa sem bila verjetno 1000x manj kot bi bila pri veliki poroki z veliko sorodniki in prijatelji), že ob misli, da bi bilo prisotnih veliko ljudi, me je kar zvilo v želodcu… Po mojih izkušnjah z tovrstnimi ali podobnimi dogodki se lahko prav hitro zgodi, da se najde kdo, ki želi ‘voditi’ celotno zadevo in v dobri veri da pomaga, ukazuje in naroča, kaj naj kdo dela, vse skupaj eskalira in postane živčna vojna. Sama sem rada sproščena, grem ‘with the flow’, se smejim, se ne obremenjujem prav z vsako malenkostjo. Prav zato sem prišla do zaključnega vprašanja: ‘Ali delava to zase ali za druge?’ Odgovor je bil brez dvoma ZASE. Torej tudi ni pomembno, če bomo prisotni zgolj mi štirje. Dober ‘razlog’ (beri: izgovor) za to je bila korona. Vseeno sem se poigravala z idejo, da bi imela zgolj priči (že zadnjih nekaj let se da poročiti tudi brez prič, vendar sem si jaz vseeno izbrala pričo že dolgo nazaj in sem bila neskončno hvaležna, da je bila ob meni). Tako je še Miha poklical svojega prijatelja, s katerim se sicer ne vidita preveč pogosto, saj je do nedavnega živel kar daleč stran, vendar sta kljub vsemu ostala dobra prijatelja.


Od novembra do konca februarja so bili na poroki prostni trije ljudje z matičarko vred (torej zgolj mladoporočenca). Tudi vsak otrok šteje enako kot odrasla oseba in zato se za to opcijo nisva odločila. Želela sva, da sta prisotni vsaj hčerki, tudi če priči ne bi mogli biti. Bi se pa s pričama in fotografom dobili po obredu. Pomembno mi je bilo, da se bomo po obredu fotografirali nekje v naravi, in da bomo za kosilo jedli burgerje in pomfri iz najboljšega kamniškega burger placa (po mojem okusu). Haha ja, glede hrane pa sem daleč od ‘fancy’. 🙂 Sicer pa, kdo pa ne mara burgerjev? Obstaja tudi vegi verzija, tako da smo ustregli vsem okusom.

Nekje od novembra/decembra sem tako skoraj vsak teden pisala ali klicala na občino, tako da me je gospa že previdno vprašala: ‘A imata oba slovensko državljanstvo?’ ‘Ja, gospa, imava.’ Vmes sem nekako za kratek čas nehala spraševati, saj sem videla, da druge omejitve zaradi korone ostajajo več ali manj enake, tako da se mi je zdelo, da tudi na tem področju ni sprememb. Tako je prišel februar in s tem najina rojstna dneva, ki ju praznujeva v tem mescu, in takoj ko so sprostili ukrepe in s tem tudi omogočili prostnost 10 oseb (z matičarko in, opcijsko, pooblaščeno osebo vred) na poroki, smo se dogovorili za datum.. Vendar pa je bil, zaradi nekih drugih obveznosti, prvi možen datum 6. 3. ‘Stara jaz’ bi trmasto vztrajala, da marec mi pa res ni všeč, številka 3 tudi ne. Jaz – danes – pa sem si rekla samo: ‘Je že z razlogom tako’. Nisem gledala ne vremenske napovedi, ne ničesar. Edino mimo česar nisem mogla je bilo to, da sem datum numerološko ‘pogledala’. Prišla sem do zaključka, da je datum tudi numerološko ‘lep’ oz., da mi je všeč tisto, kar prinaša s seboj na energetskem nivoju.

Obleko sem našla že decembra in bila sem presenetljivo nezahtevna. Pri veliki poroki bi bil to zagotovo en sorazmerno velik del stroškov (poguglajte malo, če še niste poročene in še niste raziskovale). 😀 Tukaj pa mi je bila všeč oblika ‘ribjega repa’. Ko je prispela, mi je bila prav, in z ozirom na moje ‘poporodno telo’ si verjetno več ne bi mogla želeti. Ja, lahko bi ga delno zakrila z A obliko obleke ali velikim krilom iz tila, vendar sem si rekla, da mi je ta obleka tako všeč, in da je brezveze karkoli več komplicirati, in še danes mi ni žal, da sem jo imela, kljub temu, da mi na ta račun kakšna fotka ni všeč, saj je posneta ‘iz napačnega kota’ in razkriva kaj, kar mi (trenutno) ni všeč na meni.


Tako, obleka – kljukica. Miha je to elegantno rešil enkrat, ko sem bila jaz na nohtih in si izbral obleko v enem izmed ljubljanskih poročnih salonov, skupaj z Ino, ki je mimogrede izbrala še povštrček za prstane z rdečo (rdečo!) čipko. No, mojo zgroženost nad svetlomodro Mihovo obleko in rdečo čipko na povštrčku, si lahko predstavljate, a me je hitro minila. Petke so sledile kmalu za tem in so bile noro udobne (kolikor so pač petke lahko), saj me moja občutljiva noga cel dan ni niti malo bolela, niti po hoji po gozdu in blatu. 😀 Prstane sva naročila iz Nemčije in moj je prišel, ne boste verjeli, en dan pred poroko. Ok, kaj bi naredila, če ne bi? Nadel bi mi še enkrat zaročnega in bi ga kasneje zamenjala. Tako ali tako pa ga bom sedaj poslala nazaj, da mi ga (brezplačno) zmanjšajo, saj verjamem, da oni najbolj vedo kako (tudi sami so mi položili na srce, da naj pošljem njim, saj ima na notranji strani vgraviran datum, kar bi se lahko morda v kakšni zlatarni enostavno pri manjšanju zabrisalo). Ina si je oblekico v temno puder roza (no, nekaj pa je bilo enako kot pri moji prvi verziji poroke) izbrala sama, Tiani pa jo je kupila babica, še preden sva se odločila, da se bova v kratkem poročila, in je pred tem nismo še uporabili, bila pa je ravno tako temno puder roza. Pustimo to, da Mihu nisem pripravila pripadajočih žab za Ino in Tiano, in da sem Ini en dan pred tem iskala čevlje, ki bodo pasali zraven, ampak v redu. S frizerko sva se dogovorili za frizuro, imela sem datum za nohte in trepalnice, depilacijo in to je bilo počasi to. Aha, tri dni pred poroko sem v dobri veri šla na neko tehniko barvanja in oblikovanja obrvi, ki je pred tem nisem poznala. No, ne priporočam. Saj smo potem rešili, ampak če vam povem iskreno, so mi te obrvi povzročile še največ skrbi.



Izbire lokacije za fotografiranje sem se lotila še preveč sproščeno in kar naenkrat je bil petek zvečer pred poroko in jaz sem priči pisala: ‘Dej, a ti veš za kakšno hudo lokacijo?’ No, moja kraljica jo je seveda našla… tako kot je poskrbela tudi za šopek, torto, darilo, čuvala moji hčerki, me naličila (saj je tudi make up artistka), me ves čas popravljala in mi pomagala.

Tako sem se zjutraj odpeljala k frizerki, kjer sem bila že rahlo, ampak res rahlo na trnih, nato k priči, ki me je ličila v precej sproščenem vzdušju, dokler nisem, pozno, prispela domov, kjer je bilo seveda vse v razsulu. Čakali so fotograf, Mihova priča in njegova partnerica, objokala Tiana in navihana Ina. V paniki sem se oblačila in si strgala najlonke, ‘ok, itak se ni videlo, bomo preživeli’. Podojila sem Tiano in odpravili smo se pred blok, kjer smo počakali pričo in njenega partnerja z avtomobilom – torej, najino kočijo, saj pred kamniško občino ni dovolj parkirnih prostov, in smo lahko tako hitro skočili ven, pričin partner pa je iskal parkirni prostor. Fotograf, Mihova priča in njegova partnerica pa so bili v drugem avtomobilu. Iskreno, ne vem, kje so parkirali, a prišli so kmalu za nami. Že, ko smo prišli v poročno dvorano, sem bila povsem pomirjena. ‘Ok, tukaj smo, vse je v redu.’ Matičarka in pooblaščena oseba sta rekli, da je vse v redu, da bomo počakali še ostale.



Obred je bil zame precej čustven, večkrat so mi prišle solze v oči in Miha sem stiskala za roko. No, vsaj takrat sem ga, ko nisem lovila Tiane po naročju. Bila je namreč zeloo utrujena, saj od zgodnjega jutra naprej ni zaspala in želela se je na vsak način podojiti, da bi lahko potem mirno zaprla učke. Vsekakor sem želela počakati vsaj do izmenjave prstanov in poljuba, preden si slačim obleko, haha. 😀 Po tistem sem jo podojila in tako imam fotografijo iz poroke, kjer dojim otroka…. kot se mi je nekako vedno dozdevalo, da jo bom imela, saj se mi je zdelo vedno tako lepo, ko sem videla kakšno.

Po obredu smo se malo poslikali pred občino in se odpeljali domov, da smo nazdravili (uff, po dobrem letu in pol sem popila dva deci vina ali šampanjca ali kaj je bilo to – ‘nekakšno vino’) in nato naročili toliko burgerjev, da sem se seveda lovila pri naročanju in smo dobili še enega preveč. Nato smo ugotovili, da je ura že toliko, da bolje, da se odpravimo na našo lokacijo za fotografiranje, saj smo imeli do tja skoraj 1 uro. Ko smo prispeli je pihalo, bilo je sončno, a precej mrzlo. Na splošno je bil dan zelo lep. Malenkost hladen, a čudovit, sončen. V dvorani je bilo zelo vroče, zunaj pa malo manj. Med fotografiranjem smo oblačili in slačili najini deklici, pri čemer je spet zelo veliko pomagala moja priča. Preden smo prišli tja, sem imela še idejo, da grem do gležnjev v vodo in se slikava še v vodi, ker pač, je treba biti malo nor na poročni dan, ampak sem se že ob vetru in dveh stopinjah počutila dovolj ‘noro’. Sem pa vsaj splezala na deblo, ki se je teoretično nahajalo nad vodo. Na srečo smo ujeli nekaj mehke svetlobe in naredili čudovite fotografije, pri tem pa nismo prehladili niti sebe niti otrok. Vmes sem se delala, da mečem šopek in fotograf je rekel, da naj ga zares vržem, priča pa je rekla, da ga bo ujela. Šopek mi je priletel na glavo in se odbil v jezero. Jaz še dojela nisem, kaj se dogaja in sem se začela smejat in smejala sem se do solz, priča pa je bila že na kolenih, na pomolu in lovila šopek. Solze smeha so mi tekle še dolgo po tem, ko je bil šopek že nazaj v mojih rokah.



Na poti domov so se skrbna priča, njen partner in Ina, ki se je že na poti tja želela voziti z njima, ustavili še v Kruheriji in poskrbeli, da tudi doma, po celem dnevu, nismo bili lačni. Pojedli smo še vsak malo okusne torte in počasi zaključili lep dan, poln ljubezni in smeha, ki ga ne bi spremenila za nič na svetu.

BUDGET: To vprašanje sem dobila na Instagramu in sem dodala naknadno: nisva se omejila, koliko točno bova porabila, sva si pa rekla, da če bo manjhna, intimna poroka, res ne bi rada pretiravala, ker potem bi bilo vseeno, če bi bila velika. Točnih zneskov posamezne stvari ne vem več, vsaj ne vsake stvari posebej, lahko pa rečem, da je bilo vse skupaj do 1000€, če pa ne do 1000€ pa zagotovo do 1500€. V glavnem, v primerjavi z veliko poroko, neprimerljivo manj.

Hvala vsem, ki ste bili zraven v resnici in v mislih. <3

Ali sem pojedla posteljico?

Namenoma sem začela s stavkom, ki šokira. Dolgo časa mi je bilo nerodno, da bi pisala o tem, kaj sploh lahko narediš s posteljico po porodu. Pravzaprav mi je bilo neprijetno napisat že to, da sem jo sploh vzela domov. Sicer ne, nisem je pojedla v takšni obliki, kot si morda to predstavljate. Nisem si je dala v smoothie, ali jo pojedla z jajci, na primer, ker sem vedela, da mi to ne ustreza. Verjamem pa, da marsikomu ustreza in tudi to je popolnoma v redu.

Po prvem porodu posteljice sploh nisem videla. Kolikor sem jih videla na fotografijah, so se mi, iskreno, gnusile. Ja, vem, to ni lepo, a žal je bilo resnično. Vedela sem, da je to ‘prvi dom’ mojega dojenčka, vedela sem, da je to nekaj neverjetnega, čudovitega, ampak zaradi prve porodne izkušnjo in dejstva, da Inine posteljice nisem videla, sem jo že na fotografijah težko gledala.




Tudi pred drugim porodm, na katerega sem se pripravljala, obenem predelovala prvo izkušnjo in imela priložnost vprašati in predelati vse, kar sem potrebovala in želela, me je vprašanje, kaj želim narediti ob prerezu popkovine oz., če ga sploh želim, presenetilo. Najprej sem odgovorila, da ne želim nič posebnega – prerez, ko bo resnično iztekla že vsa kri in to je to. Vedela sem, da si lotusovega poroda – torej, da bi poteljico porodila in bi Tiana z njo živela, dokler se sama od sebe ne loči od nje, ne želim, saj se mi ni zdelo praktično, in glede na moje predhodno mnenje o posteljici, se mi je zdelo, da bo to prevelik šok zame. Tudi prežig popkovine s svečo sem odklonila. Slednji dve praksi lahko izvajate le ob porodu doma.


Potem, ko posteljico ločimo od dojenčka pa imamo več možnosti. Za zaužitje posteljice kot takšne, se nisem odločila, kljub temu, da sem vedela, da ima lahko to veliko koristi. Tudi zaužitje posteljice v kapsulah se mi je zdelo še vedno (v moji glavi) preveč podobno zaužitju surovega mesa, s čimer sicer ni popolnoma nič narobe.

Odločila sem se za homeopatske granule, odtis posteljice na risalni list, pokop in ‘bobenček’. V jeseniški porodnišnici niso imeli nobenih težav s tem, da bom posteljico vzela domov, še celo sami so me vprašali, sicer bi verjetno v tistem trenutku, ko sem porodila Tiano, celo pozabila. Problem je nastal, ker sem šla po 36 urah na lastno odgovornost domov, Miha pa ni prinesel na Jesenice posode, tako da sem že skoraj obupala, da bom posteljico sploh lahko vzela. Ker pa smo se imeli namen vrniti na presajalne teste, mi jo je prijazna babica oz. višja medicinska sestra (žal se ne spomnim) shranila v hladilnik in prevzeli smo jo, ko smo prišli na teste. Žal smo imeli premajhno posodo (kako velika je! Sploh se nisem tega zavedala!), ki se ni dala popolnoma zapreti. Doma pa smo jo dali v zmrzovalnik, namesto v hladilnik (česar ne počnite, če želite odtis!). Komaj smo sploh naredili odtis, saj je bila delno zmrznjena in se nikakor ni želela odtajati oz. se je počasi odtajala, ampak je bilo vse skupaj bolj razmazano, krvavo in ta ‘vzorec’ žil, ki jih sicer vidimo na lepih fotografijah odtisov posteljic, ni bil viden. Tudi platna nisem imela, saj mislim, da so bile takrat vse trgovine še zaprte in bi ga morala predhodno naročiti. Odločila sem se, da bo dovolj tudi risalni list. Za moje pojme je vseeno čudovit spomin. Imamo dva različna odtisa in enega bova, po Mihovi ideji, umetniško ‘polepšala’, drug pa že visi v Tianini sobici.

Zaradi tega, ker posteljica ni bila popolnoma sveža, pa tudi izdelava bobenčka ni bila mogoče. Vseeno smo napeli dva posteljičina ovoja in ju posušili, en je počil in sem ga morala zavreči, drugega pa še imam in ga imam namen vstaviti med dva steklena kroga (upam, da bo to uspelo kot sem si zamislila).

Izbrana babica je iz posteljice odrezala relativno majhen del, ki ga je neprodušno zaprla in poslala na Hrvaško, od koder so mi potem po pošti poslali homeopatske granule. Seveda sem jih pred tem še plačala. Jedla sem jih ‘kar tako’, jedla sem jih ob začetkih prehlada (ki se nato ni razvil), jedla sem jih (poleg vsega ostalega) ob mastitisu in se pozdravila brez antibiotika, in še jih imam in verjamem, da mi bodo še prišle prav. Uživajo pa jih lahko tudi otroci (vsaj za družinske člane sem prepričana).



Na koncu pa nam je moja mami prinesla drevo življenja in vanj smo imeli namen pokopati oz. zakopati posteljico. No, izteklo se je tako, da jo je Miha enkrat, ko sem jaz meditirala (ja, dejansko v tistih 15 ali 20 minutah), zakopal pod drevo življenja, postadil drevo in to je bilo to. Bila sem popolnoma v šoku in najprej sem bila zelo prizadeta, on pa je samo po moško rekel: ‘Ja, saj si rekla, da jo bomo zakopali, a ni tako?’ ‘Jaaa, skupaj!’ Kakorkoli, kasneje sem si rekla, da je moralo že tako biti, in sem zadovoljna, da drevo življenja lepo živi, samo še okrasni lonec potrebuje.

Vse to bi ponovila tudi, če bom še kdaj noseča, v kolikor pa bi rodila doma, bi morda naredila še kaj drugega od tega, kar s posteljico lahko narediš. V tem trenutku se sicer ne vidim v ničemer drugem od naštetega, vendar nikoli ne reci nikoli.

Torej, ali sem posteljico pojedla? Sem in nisem, kakor vzameš. 🙂

Uspavanje ali ‘najprej sem oprostila sebi’

Ne vem, če mi je bilo kdaj kaj tako težko dati iz sebe, kot mi je to …

Morda bo komu težko razumeti, kako lahko stvar, kot je spanje oz. uspavanje otroka, potegne za seboj toliko stvari, drugim spet, bo popolnoma logično. Zato tudi pišem to … Za vse vas, ki se srečujete s temi občutki.

Odločila sem se, da bom zgodbo razdelila po hčerkinih starostnih obdobjih.

Kot prvič mama sem imela veliko dvomov, vprašanj, nejasnosti v glavi … Vendar v srcu … V srcu sem bila najsrečnejša, najponosnejša mama in partnerica. Imeli smo svoje izzive kot vsaka družina, a v svoji biti, smo se imeli radi … kar se imamo še danes, morda samo še bolj.


0 – 1,5 let

Uspavanje in spanje dojenčka mi je bilo poleg vsega ostalega ena velika uganka. Bilo mi je po svoje logično, da se dojenček prebuja, še posebej, če je dojen, ni mi pa bilo logično, da toliko prejoka, kot je prejokala Ina. To se je začelo že ob rojstvu. Najverjetneje krči. O tem sem več pisala tukaj, omenjam zgolj zato, ker se to tudi kasneje ni ustavilo. O belih kapljicah, ki so in niso stekle, pa sem več pisala tudi tukaj. Zato se Inino večurno jokanje ponoči ni ustavilo tudi, ko smo začeli dodajati adaptirano mleko (eno flaško na dan – ponoči), temveč je morda ravno to, v našem primeru, zadevo še poslabšalo. Sklepam, da jo je bolel trebušček, da jo je zvijalo in matralo. Največ, kar sva znala, je bilo, da sva jo nosila, zibala, masirala, jaz sem jo dojila, kolikor je pač želela – v tisti najhujši razdraženosti se tudi priklopiti ni želela. Potem pa so bili tukaj še zobki. Sicer pa je bila čez dan večinoma zelo zadovoljen in vesel dojenček. Tudi gosto hrano je sprejela zelo z veseljem in tudi jo že hitro pojedla količinsko veliko, kar (če pogledam z današnjim znanjem) je kvečjemu botrovalo k temu, da jo je ponoči matral trebušček, čeprav sva si takrat mislila ‘super, da je, vsaj lačna ni’.

Zakaj sem naredila tak uvod? Da razumete, zakaj sem si mislila, da je večerna rutina popolnoma brez veze in nepotrebno mučenje sebe z nekimi omejitvami v življenju, ki pa dojenčku, ki prejoka večino noči, ne bodo čisto nič pomagale. Morda za nekoga neumno, naivno ali začetniško ‘zeleno’, vendar vam lahko spoil-am, da tudi sedaj (pri drugi hčerki) ne počnemo ničesar ‘do minute natančno’, pa je zgodba popolnoma drugačna.

Naj na tem mestu poudarim, da smo živeli v enosobnem stanovanju, da nikoli ni bila najina metoda, da jo položiva v posteljico in ‘učiva’ spanja, da ni bilo razlike, če si jo imel ob ali na sebi … Da največ, kar je bila ‘stran’ od naju, je bilo, če sva jo zvečer (če je uspelo) položila za kakšne 2, 3 ure v košek/zibko/posteljico poleg najine postelje, sicer pa je bila celo noč med nama.

Na tem mestu se ŠE nisem pretirano obremenjevala s spanjem naše dojenčice, bolj z jokom, morda sem se kdaj obremenjevala zgolj v kontekstu ‘kako lahko vsi govorijo, da njihovi SPIJO, naša pa ne’.


1, 5 – 3 leta

Zdaj prihajamo do zares zanimivega dela. V tem obdobju smo se preselili v novo, večje stanovanje, z več sobami, kjer je imela Ina svojo sobico in posteljico v svoji sobici, mamica je bila, zaradi slabih odločitev glede zaposlitve (ki so me vseeno pripeljale do ogromnih spoznanj, mi odprla veliko točk, kjer sem kasneje lahko delala in še delam na sebi, tako da v končni fazi nobena odločitev ni ‘slaba ali napačna’, kljub temu, da je morda ‘zemeljsko’ težka), ogromno odsotna in tudi, ko je bila fizično prisotna, je bila z glavo ves čas pri delu, na telefonu, na računalniku … Posledično se je uspavanje spremenilo v še večjo moro. Iskanje pozornosti, čakanje name, ko me včasih do poznih večernih ur ni bilo, skakanje in govorjenje v posteljici, ki so lahko trajali tudi ure. Edino, kar je zares pomagalo je bilo zibanje, kar pa je postajalo vedno težje, saj je bila že velika. Tukaj sem šele zares začela spoznavati, da ‘vsi’ (verjemite, da nikoli niso VSI) ostali zaspijo ob 19h in to je to. Potem imata mamica in očka čas zase in drug za drugega in srečno so živeli do konca svojih dni. Aha, da ne pozabim … to je ‘edino pravilno in le to je podporno za otrokov razvoj, kar seveda potrjuje malo morje raziskav, in seveda si največja zguba, ker ne delaš pravilno in nisi sposoben spravit svojega otroka spat’ *sarkazem off*. Ne, resno. Prosim, ne dovolite, da vas takšne izjave spravijo v stisko, krivdo, obup … Največkrat pa se nam je zgodilo to, ko je recimo bila neka oseba na obisku, z namenom, da se bomo malo podružili, ko otrok zaspi, in je imela seveda komentarje na to temo, ker seveda, otrok ni zaspal, če je bil nekdo na obisku. O, kakšen šok … 😀

V tem obdobju smo preizkusili Bachove esence, govorila z nekaterimi strokovnjaki za spanje na Facebook-u (ne vem, kako se jim pravilno reče), poskusila sem s pesmicami in zvoki, ter z meditacijami pred spanjem … Nič ni pomagalo, ker jaz nisem bila v redu. Razumela sem, kaj delam ‘narobe’, le spremeniti nisem znala, ker sem se ujela v začaran krog, da ‘saj se bo moj trud enkrat obrestoval’… Vendar se nikoli ni … do malo pred Ininim 3. rojstnim dnem, ko sem sprejela (za moje današnje pojme) prvo zdravo in odgovorno odločitev.



3 – 4, 5 let

S spremembo zaposlitve, sem bila kar naenkrat več doma, ko sem bila ob Ini, sem bila tudi v resnici z glavo in srcem pri njej, pri Mihu … Ino sem prvič slišala reči: ‘Mamica, srečna sem.’ Z Mihom sva se zaročila in zanosila sem z drugo hčerkico. Vedela sem, da tu zgodba še zdaleč ni končana, temveč, da se šele zares začenja. Začela sem delati na sebi in šla skozi ogromne preobrazbe.

Tu pa je šele zares začelo prihajati za mano, kaj vse se je dogajalo v vmesnem obdobju. In ja, morala sem si ODPUSTITI, da sem delala ‘narobe’, da ni imela čudovite, pravljične, mirne rutine, ki bi jo popeljala v spanec. Ne, nisem znala drugače. Zavedala sem se, da to ni vse… da poznam osebe, ki imajo to rutino in se, na primer, otrok še vedno ogromno krat zbuja, tudi če zaspi ‘takoj’, in na drugi strani ljudi, ki nimajo nobene rutine, vsaj ne takšne, ki bi bila ‘do minute’ natančna, pa otroci kljub temu zaspijo hitro in brez težav.

Ja, smo uvedli rutino, vendar smo se je držali morda 80%. Razlika ni prišla čez noč, trajalo je kar dolgo časa, vendar še BOLJ POMEMBNO kot rutina, je bilo to, da se je celotno vzdušje v družini spremenilo, midva sva se spremenila, najin odnos z Ino se je spremenil … In ne, če mislite, da vam bom na tem mestu rekla, da sedaj pa moj otrok ‘pravljično mirno’ zaspi, ne bom, ker ne bom lagala. Moj otrok posluša pravljico, nato govori, govori, govori… sprašuje, sprašuje … govori, govori … pije, gre lulat/kakat … nato počaaasi, počasi zaspi. Vendar nam to danes skoraj vedno uspe pred 21. uro, če nam pred 20. 30 že skoraj odpirava šampanjec … ne, saj ne, ne maram šampanjca. Ja, vem, čudna sem. 😀

Zadnji izziv je bil, da sva našo ‘rutino’ (joj, kako ne maram tega izraza) skomunicirala tudi z babico in teto (torej, edini osebi, kamor gre Ina v varstvo). Ni bilo enostavno, priznam, da sem hodila ‘po jajcih’ glede tega… vendar smo nekako prišli do skupne točke in mislim, da več ali manj, tudi onidve zdaj upoštevata to, saj vesta, da bo lažje za njiju, za Ino in kasneje, ko se vrne domov, tudi za naju.

Aja, o dnevnem spanju sploh ne bom pisala, saj bi ga ‘teoretično’ še rabila, ampak ne, to nam pa že dolgo ne uspeva več, razen, če zaspi na poti v avtu, ko se nekam peljemo… Ampak to, to bi pa zahtevalo svoj blog. 🙂

Katere stvari potrebujem za svojega dojenčka?

Vem, da so bile te stvari že veeelikokrat napisane, pa vseeno… Nekaj dni nazaj me je kontaktirala oseba, katere nisem videla že kakšnih 5 let, z novico, da je noseča, in če ji lahko kaj svetujem glede opreme. Z veseljem sem ji napisala nekaj stvari, saj v tem uživam, vendar pa sem že njej povedala dve stvari, ki jih bom tudi vam sedaj…

  1. Bolj pomembno kot kakršnakoli stvar je pomoč po porodu, čas, da se spočiješ, da ti ni potrebno vstajati za vsako malenkost, da se ti ni potrebno naprezati in obremenjevati medenično dno, in da se telo v miru poceli do te mere, da prenese vse nadaljne obremenitve. Pomembno je tudi zaradi vzpostavitve dojenja, v kolikor si to seveda želite.
    Koliko časa je bilo to pri meni, kdo mi je to svetoval, in ali sem upoštevala, sem več napisala tukaj.
    Kasneje pa je bolj pomembno, da vlagate v izkušnje, lepe trenutke zase in za dojenčka, dejavnosti, ki koristijo njegovemu razvoju in na splošno v čarobne trenutke za vašo družino. Bolj pomembno je, da si kaj PREBERETE o porodu in dojenju ter o poporodnem obdobju. Ne mislim na Facebook-u, ampak v knjigah, strokovnih člankih, webinarjih itd.
  2. Težko je napisati univerzalno za vse. Jaz ne morem vedeti, ali je tebi bolj pomembno, da je voziček samo lep in te ne moti, da ni tako zelo uporaben, ker ga boš vozila samo po mestu, na primer. Ne morem vedeti, ali ti je bolj pomembno, da je trikolesni voziček, čeprav recimo meni osebno ni všeč, ampak tebi pa je, ker si športnica in boš z njim premagovala dolge razdalje po razgibanem terenu.

    Enako je z vsemi ostalimi stvari, zato prosim tega seznama ne jemlji ‘za sveto’, je zgolj moja izkušnja, kaj sem jaz ugotovila, da je meni prav prišlo, kaj se je meni zdelo nepotrebno.

    Prav tako ne bom pisala o tem, koliko oblačilc potrebuješ, saj je to tako individualna stvar. Lahko boš imela po 20 bodijev pa ti bo premalo, lahko jih boš imela 5 pa ti bo dovolj. Ti se najbolj poznaš.

Zdaj pa počasi preidemo k seznamu. Po prvem porodu ne vem, če bi se upala napisati ta seznam, saj še niti približno nisem imela predstave, kaj mi bo kasneje zares prav prišlo in kaj ne. Tokrat imam veliko stvari, ki jih prvič nisem imela in nimam veliko stvari, ki sem jih prvič imela.

  1. SPANJE: pa začnimo pri tem, v čemer bo dojenček spal, saj je to to, kar bo na začetku pretežno počel.
    – POSTELJICA: prvič sem imela najprej košek, potem zibko (oboje sposojeno) in šele nato navadno posteljico, tokrat imamo samo navadno posteljico s stranico, ki jo lahko spustim in posteljico postavim ob svojo posteljo – saj je po mojem mnenju tolikokrat menjati ležišče popolnoma nepotrebno. Res je, da je dojenček na začetku rad stisnjen, od tod tudi ideja, da se njegovo ležišče počasi veča, vendar se to lahko preprosto reši z izumom, ki pride pod naslednjo točko;
    – GNEZDECE: ni nujno, da bo vašemu otroku sploh všeč, in da bo tam rad spal, vendar se nam odlično obnese. Nismo ga pa uporabljali čisto od začetka, ampak nekje od 1. meseca naprej. Dojenček je lepo stisnjen, kar mu daje občutek varnosti. Sicer lahko izberete poljubnega, mi smo se odločili za dražjega, vendar nam ni žal, saj je prevleka nepremočljiva in se lepo opere, kakršnakoli tekočina pa ne pride do notranjosti gnezdeca;
    – POSTELJNINA: poglejte le, da ustreza velikost, ostalo ni tako pomembno. Mi imamo nepremočljivo rjuho, ki nam bo kasneje prišla prav tudi pri odvajanju od pleničk; napenjalne rjuhe; pokrivali pa je poleti nismo z ničemer ali s tanko povijalno pleničko (tudi to tega še pridem), sedaj pa jo s plišasto odejico, za kasneje imamo tudi kovtrček, povštra dojenček ne potrebuje;
    – OBROBA: tukaj si lahko date duška. Mi imamo eno čisto klasično, ki mi jo je dala sestrična – obstajajo še kitke, obrobe, ki so narejene iz enega kosa blaga in pokrijejo celotno površino (to se mi sliši v bistvu najbolj smiselno, saj tam res ne more zatakniti roke ali noge med prečke) ter takšne in drugačne ostale obrobe;
    – BALDAHIN (NI NUJNO): je pa zelo cute, vendar za nas nima neke druge vloge – recimo, da bi ga dejansko zastirali;
    – MAJHNO LUČKO/IGRAČKO/POJOČO ZADEVICO (NI NUJNO): mi imamo backa Ewana in neko pojočo lučko in to je bolj tako – tudi, če ne bi imeli, je pa luškano. 🙂
  1. KOPANJE: prvič smo imeli banjico, ki se jo nasadi na previlno mizo na kolesih. Glede na to, da smo imeli takrat majhno stanovanje, je bila to res v redu rešitev, vendar je bila enkrat cela poplava po previjalni, poleg tega je ta banjica zelo majhna, zato tokrat priporočam nekaj drugega:
    – ČIM VEČJA KLASIČNA BANJICA: kolikor jaz vem, lahko me popravite, so termometri in tehtnice, ki jih najdete kot del nekaterih banjic, nenatančni in vas lahko prej zmedejo, kot kaj drugega – je pa res, da vam tega ne morem povedati iz prve roke. Jaz vam priporočam, da merite z roko ali tremometrom ‘igračko’, kot smo jih poznali tudi mi, ko smo bili majhni, lahko s kakšnih bolj ‘profi’ termometrom, tehtanje pa je načeloma nepotrebno, v primeru, da bi bilo potrebno pa se vedno tehta na eni in isti (najbolje medicinski) tehtnici za dojenčke. V veliki banjici se bo lahko otrok bolj razbrcal, še bolj pa se bo lahko v banji (razložim pod drugo točko);
    – BANJA/SPODNJI DEL TUŠA: mi uporabljamo za umivanje ali za gibanje v vodi banjo, v kolikor je nimate lahko inprovizirate;
    – MILO, ČIM BOLJ NARAVNO (trdo ali tekoče, pri trdem me je prijateljica opozorila na to, da ga ni dobro shranjevati v posodici za milo, saj je v njej idealno gojišče za bakterije,
    – BRISAČKA;
    – ROKAVIČKA ZA UMIVANJE (NI NUJNO).
  1. POHAJANJE:
    – VOŽIČEK: kot zgoraj omenjeno – izberite ga glede na svoj slog življenja, finančne zmožnosti, preference. Edino, kar bi vam jaz osebno svetovala so velika gumjasta kolesa in velika košara (da je ne bodo veliki dojenčki prehitro prerasli);
    – DEŽNIČEK ALI TENDA: prosim, nikar ne zastirajte vozička s tetra plenico, in ne, ni isto, kot če napnete tendo, kjer je pretok zraka skoraj neoviran, za še boljši pretok zraka pa uporabite dežniček;
    – ODEJICA, POVIJALNA TETRA PLENIČKA: kakšno odkritje je ta plenička zame – to je ogromna plenička, ki je zeloo uporabna;
    – PREVIJALNA TORBA/NAHRBTNIK: to je še ena zeloo luškana zadeva, ampak pri drugem otroku sem iz velike previjalne torbe ‘preklopila’ na previjalni nahrbtnik, ker mi je to enostavno bolj praktično in lahko lepo za obe hčerki vzamem vse, kar potrebujem in se (načeloma) voziček ne prevrne, saj si lahko nahrbtnik v skrajnem primeru dam tudi na rame;
    (- NOSILKA (NI NUJNO): to je tudi ena zelo občutljiva tema, nekateri bodo rekli, da uporabljajte samo to in vrzite voziček stran, nekateri vam bodo rekli, da vrzite nosilko stran. Jaz vam ne bom rekla ne eno, ne drugo. Načeloma sem bila vedno za dobro, ergonomsko nosilko, ko se je otrok sposoben sam usesti, ne, to ne pomeni, da ga posedem in sedi, ampak da se samostojno (ponavadi iz puzanja) bočno usede – verjamem pa, da v današnjem času, ko je poplava nosilk, lahko najdete takšno, v kateri ga boste lahko, v pravilnem položaju, nosili že prej. Sploh pri tistih, ki nikakor ne želijo biti drugje kot v naročju ali pa v vozičku, sama tega primera nisem imela niti prvič niti drugič, zato vam tukaj težko rečem, kaj bi sama naredila v takšnem primeru.);
    – LUPINICA: zraven nekaterih vozičkov dobite lupinice, ki niso nujno slabe, niso pa po mojem mnenju najboljše – prvič sem jo imela, ker je bila Concord in se mi je zdela vseeno malce bolj kompakta – sedaj pa imam lupinico, ki ni vezana na voziček, se pa da peljati tudi na vozičku (z adapterji). Aja, uporabljam pa tudi lupinico, ki je bila v kompletu z vozičkom, da mi ni potrebno prve prestavljati v drug avtomobil, ko ga potrebujem.
    – TORBICA ZA PLENIČKE: da pa ne boste po previjalni torbi ali po previjalnem nahrbtniku iskali pleničk, je idealna rešitev ‘pleničkarica’ oz. majhna torbica za pleničke;
    – MOKRI ROBČKI ZA NA POT: lahko jih shranjujete tudi v torbici za pleničke, nektare imajo prostor in si tako olajšate iskanje tudi tukaj.
  1. NEGA DOJENČKA: tukaj se bom osredotočila res na stvari, ki so prišle prav NAM in ne bom ponavljala stvari, ki sem jih recimo omenila že pri kopanju:
    – set za nego popka
    – škarjice/ščipalec za nohte
    – veliko tetra pleničk (ali pač bolj pogosto pranje)
    – fiziološka raztopina
    – sealec za nosek (vem, da ima tudi bolj pravilen izraz, ampak ‘let’s keep it simple’)
    – posodica za vodo
    – vatirane krpice za umivanje
    – suhe krpice za brisanje ritke
    – alkohol (tudi, če se bo popek odlično celil in ga ne boste potrebovali, je to takšna stvar, da ga boste verjetno kdaj potrebovali, prej ali slej)
    – palčke za ušesa z veliko bunkico ( le- ta preprečuje, da bi rinili pregloboko v majhno ušesce)
    – Ribodermin – za nas je bilo to zakon, za ritko, za kakšen delček suhe kože, za vse… seveda pa obstaja vrsta drugih mazil, vendar tukaj ne bi pretiravala, za masažo je dobro uporabljati čim bolj naravno, hladno stiskano olje, mazanje celotnega telesa se ne priporoča, saj moti uravnavanje ph, ki se zgodi, ko dojenček pride iz vode, v kateri je 9 mesecev, na svet, ritko pa mi mažemo po potrebi, torej, če ni niti malo rdeča, je ne mažemo, sicer uporabimo Ribodermin; imamo pa še kup drugih mazil, ki smo jih dobili in jih občasno uporabimo, če ne najdemo RIbodermina, ali če ga je ravno zamanjkalo,
    – pleničke (po želji – za enkratno uporabo ali pralne);
    – previjalna miza: prvič sem imela manjšo (beri zgoraj pri poglavju kopanje), sedaj sem izbrala širšo in večjo in definitivno priporočam slednjio.
  2. NEGA MAME: čeprav je to padlo na predzadnjo točko, naj ne bo skrb zase na zadnjem mestu.
    – vložki za čiščo (tukaj res ne ‘šparajte’, saj se mi je obakrat zgodilo, da sem jih iskala v nedeljo, saj sem jih redno menjavala in so hitro pošli)
    – linolin (Multimam kompresse lahko dokupite, če bo potrebno, vnaprej jih ne potrebujete)
    – nedrčki za dojenje (v kolikor nameravate dojiti; nekatere jih kupijo tudi že za čas nosečnosti)
    – mrežaste hlačke (velja enak nasvet kot za vložke)
    – udobna oblačila za nosečnost in po porodu (lahko za dojenje, v kolikor boste dojile in vam je to pomembno)
    – flaša za vodo/čaj (pit, pit, pit – čaji so tako – jaz ne bi pretiravala s čaji za dojenje, saj mi je izbrana babica razkrila, da vsebujejo eno sestavino, ki pravzaprav zavira nastanek mleka, in se uporablja, ko recimo želimo izgubiti mleko – wierd, ha?), seveda pa obstajajo tudi zelišča in hrana, tudi homeopatija, ki spodbuja nastanek mleka, tukaj se posvetujte s tistimi, ki se s tem ukvarjajo;
    – prigrizki oz. podporna hrana za pred/med in po porodu/prihodu iz porodnišnice;
    – copati za v porodnišnico/udobna obutev za čas nosečnosti oz. po porodu;
    – krema/maslo/olje za telo: koža se razteza in ni odveč, če poskrbimo za njo.
  3. OSTALO: – PODLOGA (teh podlog je ogromno, najboljše so seveda tiste, ki jih vsi poznamo, pa jim ne bi delala reklamo, lahko le rečem, da jih dajejo tudi fizioterapevti v nekaterih primerih, ko dojenček potrebuje obravnavo, obstaja pa še malo morje drugih, ki prav tako niso slabe in pomembno je le, da bo vaš dojenček ČIM VEČ ČASA PREŽIVEL NA TLEH),
    – IGRALNI CENTER (RES NI NUJNO): mi smo ga sicer imeli in ga imamo tudi sedaj, tisti lok je aktualen res kratek čas in večina jih je prenizkih in preblizu otrokovim očem, pri nas je bolj aktualen sedaj, ko se obrača in se prikotati do njega, ter vleče trakce, šumi z deli podloge, ki šumijo, se igra z igračkami, ki so del tega igralnega centra, se gleda v ogledalce itd.;
    (- LEŽANIK/POČIVALNIK (NI NUJNO): to je spet težka polemika – nekateri vam bodo rekli, da ‘bog ne daj’, da je sekundo noter, spet za druge je to najboljša stvar na svetu. Jaz nisem za počivalnike, ki POJEJO, IGRAJO, VIBRIJAJO IN SE VRTIJO, PREMIKAJO, ne vidim pa neke hude škode v ležanikih, kjer otrok leži, je njegova hrbtenička v položaju lunice in nima nobenih drugih fukncij, RAZEN, če ga boste imeli v tem cel dan – to pa vam ponovno odsvetujem, saj ne bo imel priložnosti, da pase kravice, se plazi, kobaca in vse ostalo);
    – STOLČEK ZA HRANJANJE: prvič smo izbrali oblazinjenega (3 v 1 – počivalnik, nato stolček za dojenčka in nazadnje stol za malčka), vendar je bil izredno nepraktičen za čiščenje in Ina je iz njega ‘pobegnila’ takoj, ko je bila možnost, zato smo sedaj izbrali tipp trapp za obe, s tem, da smo za Tiano dodali še počivalnih za dojenčka, ki ustreza temu, kar sem zgoraj napisala in je meni pomembno.
This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_20200625_140238-768x1024.jpg

To je na kratko vse. Jaz bom zelo vesela vaših odzivov, izkušenj, predlogov. Predvsem pa uživajte s svojimi dojenčki in ne pozabite nase, drage mamice. <3

Kako pomagati SEBI ob oddaji malčka v vrtec/drugo obliko varstva

Tokratni september je še posebaj zanimiv za vse nas – starše. Za starše šoloobveznih otrok, za starše vrtčevskih otrok, še posebaj pa za tiste, ki prvič vključujejo otroka v neko obliko varstva, pa naj bo to javni vrtec, zasebno varstvo ali pri nekomu od znancev/sorodnikov… Morda je slednjim zaradi tega kaj lažje ali pa tudi ne. Situacije so zelo različne. Večinoma smo z otrokom doma leto dni, malce manj ali malce več, preden ga oddamo v varstvo. Pri nekaterih je to, da otroka z 11 meseci vključijo v neko obliko varstva nujno, drugi se za to odločijo, saj so mnenja, da bo lažje prej kot kasneje. Drugi spet ravno obratno, imajo otroke čim dlje doma. Vse varijante so pravilne in nobena ni napačna, če vprašate mene – ker so otroci različni in različno sprejmejo dejstvo, da niso več samo s staršem.

Kot sem povedala že v objavi pod eno izmed fotografij na Instagramu in Facebook-u, naše uvajanje v vrtec ni bilo stresno in je potekalo zelo lepo. Ina je imela takrat 15 mesecev. Nekje od enega leta naprej je bila v varstvu pri moji teti, saj je imela le-ta takrat cca. 2 meseca dopusta (dela v šolstvu) in smo imeli to možnost. Nad tem sem bila navdušena, saj je bil to za naju in za Ino zelo mil prehod. Teta je takrat res upoštevala najine želje in urnik, prehranjevanje in vse ostalo, zato smo bili vsi zelo pomirjeni. Morda je bil ravno zaradi tega tudi prehod v vrtec lažji. Prvi dan smo bili vsi skupaj, kasneje je uvajal očka.

Seveda pa so se tudi v moji glavi takrat porajala razno razna vprašanja. Sta vzgojiteljici res v redu? Bosta nežni z njo? Ji bosta znali stvari razložili odločno, a mirno? Bo preveč hrupno? Se bo počutila zapuščena? Bo mislila, da naju ne bo več nazaj? Glede na to, da sem tudi sama vzgojiteljica predšolskih otrok in sem do takrat že opravljala prakso v 3 različnih vrtcih, sem imela nekaj zaupanja. V vseh izmed teh z otroki niso ravnali grobo, v vseh so bile vzgojiteljice mirne, a odločne, jasne, imele postavljene meje. Otroci so jih imeli radi, radi so se stisnili k njim in našli so tisto zavetje, ko so ga potrebovali. Kljub vsemu pa so vsi z veseljem skočili v naročje k staršem ali drugi bližnji osebi, ko so jih prišli iskat. Seveda pa si nisem zatiskala oči, da povsod ni tako. Takrat se sicer še ni tako zelo govorilo o tem, vendar smo se zavedali, da se lahko zgodi tudi to. Vseeno sem se postopoma popolnoma sprostila in začela zaupati. Kasneje sem videla, da se je to izkazalo za odlično potezo.

Kaj bi torej želela podeliti z vami?

  1. VARSTVO/VRTEC IZBERIMO ZAVESTNO

Kaj mislim s tem? Seveda nikoli ne moremo točno vedeti, kako bo, kaj bo… Vendar je super, če le imamo možnost, da se odločimo ne zgolj na podlagi tega, kateri nam je najbližji (čeprav je lahko tudi najbližji na koncu najboljši – tega ne izključujem) ali pa ‘ker je sosedova Mojca rekla, da je tam res fajn’. Lahko, da je sosedovi Mojci super nekaj, kar vam ni, in obratno.
Včasih pa pač glede varstva/vrtca ‘nimamo izbire’, ampak tudi takrat je naša izbira, da bomo ostali mirni in pozitivno naravnani.



2. SPROSTIMO SE Z OTROKOM

Z otrokom se ob vstopu v vrtec/varstvo čim več pogovarjajmo, igrajmo, kuhajmo, plešimo… Počnimo karkoli bo tudi nam zabavno. Otrok se bo tako sprostil. To bo pomagalo otroku, da bomo ustvarili sproščeno okolje, v katerem bomo tudi prej opazili in prepoznali, kako se otrok počuti v prvih dneh, tednih, mesecih… Pomagalo pa bo predvsem tudi nam, da bomo bolj spoščeni in polni energije.

3. POSKRBIMO ZASE

Ne dvomim, da za svoje malčke boste vsi poskrbeli. Kaj pa vi? Vzamite si čas za hrano, vodo, počitek, kavico s prijateljico, večerjo s partnerjem, knjigo, meditacija, tek itd. Karkoli vas sprošča in veseli. Verjetno se sprašujete, zakaj bi zdaj šli stran od otroka, če ga že tako ali tako dopoldan ne vidite. Ker ste vi še vedno človek, imate svojo službo, podjetje, obveznosti, partnerja, prijatelje itd. in potrebujete čas, da si napolnite baterije, da bo vaš čas z otrokom popoldan oz., ko boste skupaj, bolj kvaliteten.

4. SPROSTITVENE TEHNIKE, KO NAM JE TEŽKO

O tehnikah sem že pisala na v storyjih na Instagramu in Facebook-u, bom pa na to temo naredila še TikTok (ja, začela sem delati koristne TikTok-e, upam, da takšni tudi ostanejo, in da ljudi inspiriajo), ki ga bom delila tudi na Instagramu. Najdete jih ogromno tudi na internetu, na Youtube in drugje, vendar malce za primer. Otroka ste oddali v vrtcu, greste ven in še v garderobi vas ‘stisne’ – joka sicer drug otrok, vendar vas zaskrbi ‘kaj, če bo moj tudi’ – kaj lahko naredite na hitro? Lahko se v avtu ali kjerkoli že zjokate, s tem ni nič narobe, je človeško in normalno. To ne pomeni, da jokate 3 ure in še ves dan po malem, temveč, da date ven iz sebe in greste naprej. Kaj še lahko? Spustite lase in/ali pomasirajte lasišče, zavestno sprostite čelo in čeljust (kot da bi zazehali), globok vdih skozi nos in močan, glasen izdih skozi usta… tega je še velikoo, veliko.

5. GOVORIMO – PREDVSEM Z VZGOJITELJICAMI OZ. VARUHI

Mislim, da ta točka ne potrebuje posebne razlage. Ogromno, ogromno težav se lahko reši tako, da obe strani povesta, kar mislita.

6. ZAUPAJMO

Če imamo že vnaprej neko predpostavko ‘da bo ful grozno’, to ni dobro, niti za nas, niti za otroka. To nam je jasno. Kaj pa sploh lahko naredimo? Lahko se vprašamo od kod izvira. V kolikor smo doživeli kakšno travmo ali imeli slabo izkušnjo kot otroci, je morda smiselno, da začnemo tu. Tu sama sem imela več manjših slabih izkušenj kot otrok v vrtcu, vendar je morda ravno moje delo v vrtcu pravladalo nad le-temi oz. jih nadomestilo. Pri meni je bilo tako, da sem samo morala ustavljati overthinkanje oz. vsiljene negativne misli, ki so divjale v meni, ko se je bližal čas uvajanja oz. vsakič, ko je bila v povezavi s tem neka sprememba ali pa na splošno, ko me je stisnilo, ‘kaj pa če bo kaj narobe’. Seveda, naša intuicija in povezava z otrokom je zelo močna. Tega nikakor ne preslišimo, vendar pa je ne zamenjujmo s svojimi strahovi, travmami in izkušnjami iz otroštva ali pa celo iz pripovedi drugih ljudi.

Za konec naj napišem, da si upam trditi, da velika večina vzgojiteljic, vzgojiteljev in drugih ljudi poklic oz. svoje delo opravlja s sočutjem, skrbjo, ljubeznijo do tega dela. Toliko kreativnih, čuječih in nežnih oseb sem srečala, in v vrtcih in na poklicni prekvalifikaciji za vzgojiteljico predšolskih otrok, ter drugje, kjer sem delala z otroki, da bi lahko o tem še ogromno napisala.
Verjamem, da je vaša izkušnja lahko drugačna, negativna, seveda, ne pravim, da to ni mogoče. Delim z vami le svojo izkušnjo.



Pa še nekaj bi dodala glede na trenutno dogajanje v šolah in vrtcih. Pri nas je šlo uvajanje Ine v vrtec super, vendar so se vsporedno dogajale druge stvari, ki so bile velika lekcija zame in so najin odnos z Ino postopoma precej načele, tako da sva ga šele v zadnjem letu postopoma zgradile nazaj, da lahko danes rečem, da je boljši kot je bil pred tem 2 leti. Pa je bil vrtec super, vzgojiteljici prijazni, sočutni, mladi, polni življenja, bili smo lepa skupinica, tudi med seboj smo se zelo dobro ujeli… pa vseeno. Pridejo v življenje druge lekcije, izzivi, mariskaj se moramo naučiti, zrasti…
Ne primerjam tega s trenutno situacijo v svetu, ima pa eno rdečo nit – so stvari pri katerih se moramo najprej pomiriti, dati mi otroku trden pristan, v katerem bo po lahko sprostil in ‘dal ven’ morebitne frustracije, potem pa šele vse ostalo. To ne pomeni, da situacij ne rešujemo, pomeni le, da jih rešujemo iz pozitivne in mirne pozicije.

Želim vam čudovit in miren pričetek šolskega leta in veliko popoldnevov preživetih v naravi, med jesensko obarvanimi listki (ko se bodo, seveda, hehe) ali pod odejico na domačem kavču. ♥️

Dvojina…

Zakaj sem se sploh odločila, da bom pisala o tej temi? Zdi se mi, da ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo itd., imamo večinoma ženske nekje v sebi, da nas bo moški osrečil. Morda iz pravljic, ki smo jih brale v ostroštvu in risank, ki smo jih gledale? Saj je vendar vedno od nekod prišel princ, nas rešil in odrešil vseh tegob. Pa je to v resničnem življenju res? Do neke mere morda je. Morda je to za nas tisti ‘push’, da se preselimo, morda dokončamo študij, morda začnemo telovaditi, morda kaj drugega … ali pa tudi ne. Zveze so zelo različne in njihova dinamika prav tako. Pa vseeno, začnimo pri dvojini.

Ne vem, kakšne so bile vaše pretekle zveze ali pa je morda to vaša prva… Moje so bile predvsem turbolentne. Veliko ljubosumja, kreganja, razhodov, pavz, pobotanj, dramatike, basicly ‘drama, drama, drama’… Zdelo se mi je, da drugače sploh ne znam živeti. Poleg tega mi je bila to prispodoba za ‘pravo ljubezen’. Brez tega vendar ni ljubezni, kajne? No, ja. Čisto vsaka izmed teh zvez se je končala še bolj dramatično kot se je začela. Jaz sem ves čas upala, da se bodo te moški (ali naj raje rečem fantje) spremenili, da se bova nekega dne zbudila in bo vse drugače. Zakaj torej ni bilo oz. je bilo vsak dan slabše in slabše? Ker sem jaz tekom teh zvez počasi vedno več in več svojega fokusa posvečala temu, kaj vse je bilo v tem zvezah narobe in kaj vse mi manjka, namesto, da bi se posvetila sebi in poskrbela zase. Med vsem tem procesom sem zgubljala sebe. Pač ni bil pravi trenutek oz. je bila to moja pot, da sem prišla do trenutne zveze.

Kaj pa se je zgodilo, ko sem začela z Mihom? Preden sva začela, sem šla ravno iz ene zelo, zelo turbolentne zveze. Ko sem odšla, sem se odločila, da se bom posvetila sebi in počela vse, kar imam rada. Bila sem odločena, da mi ta zveza ne bo odvzela niti sekunde mojega življenja več. Družila sem se s prijatelji, žurala, hodila v šoping, počivala, delala, gledala tv in se razvajala. Odločila pa sem se, da ne bom z nikomer, dokler ne bom pripravljena, torej no rebound oz. ‘zvezic za tolažbo’. In… takrat je prišel moj princ. Prišel je v moje življenje in me zadel kot strela z jasnega (poznala sva se že 4 leta prej). Ja, potem pa svizec zavije čokolado v folijo…

Res, da je bil moj dragi poosebljenje vsega, kar sem si kadarkoli želela, vednar sem bila jaz še vedno nezauljiva, ranjena, nesamozavestna in prav tako je bil on. Tako, da je bila prav tako ‘drama, drama, drama’, le veliko manjša, saj je bil Miha veliko bolj zrel od vseh mojih moških do sedaj in se ni nazaj odzival napadalno, ko si iz mene udarilo vse to, kar sem nosila v sebi.

Kdaj so se torej stvari obrnile? Ko sem začela posvečati več pozornosti SEBI, temu, kaj lahko NAREDIM, kaj si ŽELIM in kako lahko to DOSEŽEM. Kar ne pomeni, da si nisva stala ob strani, se pogovarjala ure in ure, se podpirala, oh, se tudi prekregala, vendar vedno manj. So stvari, ki jih delava/ustvarjava tudi skupaj, kot par, vendar pa, če ne bi vsak naredil svojega deleža, se ne bi zgodilo nič. In tukaj prihajam do bistva, za katerega sem jaz potrebovala kar veliko let – lahko si dream couple, lahko si passionate, lahko si power couple, lahko si karkoli, vendar boš moral vedno delat na sebi in rasti tudi vsak zase, da bosta lahko rastla skupaj.

Seveda je lažje oz. bi bilo lažje, da bi nekdo nekaj naredil namesto tebe, v bistvu tudi lahko, vendar te nihče ne more resnično osrečiti, če se ne boš sama. Lahko ti celo izpolni marsikatero željo, vendar, kaj ti bo to pomagalo, če boš prav hitro nazaj tam, kjer si bila? Kolikorat sem si želela, da bi se moj partner odločil namesto mene, ker se sama nisem mogla …. pa mi je vedno rekel: ‘To boš pa morala sama ugotoviti.’ Lahko me je usmeril, lahko se je pogovarjal z mano, lahko je tudi povedal svoje mnenje, vendar odločitev je na koncu še vedno TVOJA/MOJA. To je moč svobodne volje.

Na tem mestu bi povedala eno zanimivo prigodo, ko sem se veliko let nazaj pogovarjala s svojim bivšim partnerjem. In ne, to ni dramatična zgodba o tem, kako sva šla nazaj skupaj, ker nisva, bila sva le kratek čas prijatelja, pa še to sva se prav kmalu oddaljila. Takrat sva bila že oba v zvezah, v katerih sva še vedno. Enkrat sem si ga drznila vprašat. Recimo, da mu je ime Janez. Torej: ‘Janez, zakaj se ti pustiš vsaki ženski tako zelo kontrolirat/usmerjat?’ (enako je bilo že, ko sva bila midva skupaj). In Janez je odgovoril: ‘Ja, ker je fajn.’ ? Ok? ‘I feel you, bro’, ker meni bi bilo tudi velikokrat lažje, da bi se nekdo odločil namesto mene. ‘Ja, ampak Janez, zakaj tudi glede tako velikih odločitev kot je to, v katero smer bo šla tvoja kariera?’ ‘Zato, ker se morda drugače ne bom nikoli našel v življenju’. ‘Uff, ja… ‘ Lahko rečem, da sem Janeza takrat zelo razumela, tudi sama sem bila izgubljena v vesolju, le s to razliko, da se nihče ni odločil namesto mene in dejansko tudi nisem želela, da bi se. Kasneje mi je Janez povedal, da je tudi sam prišel do zaključka, da se bo moral sam najti, in da je spet na točki 1.

Zakaj sem dala ta primer? Ker sem velikokrat, kot lahko razberete iz zgodbe z Janezom, želela tudi sama spreminjati moškega, po drugi strani pa sem si želela tudi sama spremenit, vendar nisem vedela kako. A vam zaupam eno svojo ugotovitev? Lahko se strinjate z menoj, lahko pa tudi ne. Zdi se mi, da tudi, ČE SE MOŠKI SPREMNI in nam ustreže v vsem, nam potem ni več všeč, ker NI VEČ ON.

Na koncu se spet vračam do točke, kjer sem spoznala, da je vse to, kar si želim v meni in prav tako je vse, kar si Miha želi že v njem. Skupaj lahko rasteva drug ob drugem in skupaj kot par. Lahko se podpirava, pomagava, skupaj odkrijeva vse potenciale pa tudi rane, ki jih še imava in jih vsak zase pozdraviva. Le tako sva lahko srečnejša starša in bolj uspešna posameznika, na področjih, na katerih si želiva. ❤️

DOJENJE IN HRANJENJE PO STEKLENIČKI; INTERVJU Z DVEMA MAMICAMA – 2. DEL

Na vprašanja odgovarjava Danaja in Katarina. Danaja ima dvomesečno dojenčico in štiriletno punčko, Katarina pa štirimesečna dvojčka. Danaja doji, Katarina hrani dvojčka po steklenički z adaptiranim mlekom. 

Z odgovori na enaka vprašanja želiva predstaviti dve različni izkušnji, ki se v marsičem razlikujeta, hkrati pa sta si v marsičem tudi zelo podobni. Obe sva morali premagati različne ovire, obe sva naleteli na pomanjkanje podpore in obe od začetka delava vse v svoji moči za svoje dojenčke. 

Spodbuditi želiva tudi boljše razumevanje doječih in nedoječih mamic ter več medsebojne podpore in sočutja. Čeprav se naše zgodbe razlikujejo, nam je vsem skupno to, da želimo najboljše za svojega dojenčka. <3 Spodaj je objavljen 2. del intervjuja. Prvi del lahko preberete na tej povezavi.

7. Ti kaj ni všeč pri dojenju / hranjenju po steklenički ? 

Katarina: Ni mi všeč to, da zaradi tega pogosto dvomim vase. Da se mi zdi, da svojima dojenčkoma ne nudim najboljšega, kar je. Še na sami embalaži mlečne formule mora pisati, da je materino mleko najboljša hrana za dojenčka. Česar seveda nikakor ne zanikam.  Materino mleko je resnično nekaj izjemnega. Ampak me to vseeno že pri pripravi mleka pogosto zaboli. Sem pa vseeno zelo hvaležna, da lahko kupimo tudi izjemno kakovostno adaptirano mleko in bosta moja dojenčka kljub vsemu dobro nahranjena.

Danaja: Težko mi rekla, da mi prav nekaj ni všeč, lahko pa naštejem marsikateri izziv, ki je povezan z dojenjem in jih ni malo. Na prvem mestu zagotovo to, da nikoli ne veš, koliko je dojenček pojedel, ne veš, kdaj bo ponovno jedel, v kolikor se z dojenjem odzivaš na vsako njegovo potrebo, kar prakticiram šele pri drugi hčerki (prva je imela dudico) dojiš res zelo pogosto; en velik izziv so zagotovo oblačila, ki so primerna za dojenje, saj jih je malo in so precej dražja od običajnih, v oblačilih, ki niso prilagojena dojenju pa razkriješ veliko več kot bi sicer. En izziv je tudi proizvodnja mleka oz. konstanta lakota in žeja, ker proizvajaš mleko – vsaj pri meni je tako in tudi nisem ena tistih, ki bi izgubljale kilograme zaradi dojenja, tudi prvič ni bilo tako – no, morda me pa še telo lahko preseneti, nikoli ne reci nikoli. 🙂 Zadnji, a zagotovo ne zanemarljiv izziv, je da v primeru, da si mleka ne moreš načrpati, si pravzaprav ne moreš vzeti časa zase – na način, da bi lahko dojenček ostal malo z očkom ali drugo zaupanja vredno osebo, prav tako ne more prevzeti skrbi, pomagati pri dojenčkovemu nelagodju, če le-ta za tolažbo potrebuje dojko, posledično je v tem obdobju za očka povezovanje z dojenčkom malce večji izziv, vendar se da, ne pravim, da ni mogoče.

No, za eno stvar pa lahko rečem popolnoma direktno, da mi ni všeč in to je mastitis. Ne doleti vsake, daleč od tega, vendar ja, lahko te doleti in je zelo neprijetna stvar, vendar v večini primerov rešljiva tudi brez antibiotika (vendar se tukaj posvetujte z babico ali drugo strokovno usposobljeno osebo).

8. Se ti zdi da je na splošno dovolj podpore za dojenje? Dovolj dostopnih informacij v zvezi z dojenjem?

Katarina: Ne. Zdi se mi, da je podpore absolutno premalo. Predvsem v ‘’preventivni’’ obliki. Torej širjenje realnih informacij, kako dojiti, kaj vse gre lahko narobe in kako premagati te težave, ko je to mogoče. Premalo podpore pa je tudi v porodnišnicah in kasneje pri pregledih, ko se mamicam pogosto svetuje dodajanje adaptiranega mleka, tudi kadar to ni zares potrebno. Zaradi tega ženske pogosto dvomijo vase in nehajo dojiti.

Pa tudi za hranjenje po steklenički ni dovolj informacij. Prepuščen si samemu sebi pri izbiri adaptiranega mleka, stekleničk, hranjenju, itd. Tudi stekleničko lahko dojenček zavrne. 

Danaja: Tukaj bi najprej zelo pohvalila marsikatero samostojno babico, doulo, nekatero osebje v porodnišnicah, svetovalke za dojenje, nekatere pediatre in ginekologe… marsikdo se je izobraževal ali pa se izobražuje na področju dojenja, gredo naprej, se držijo novih smernic, podpirajo mamice, jih spodbujajo. Je pa še veliko prostora za izboljšave. Na tem mestu bi predvsem poudarila razbijanje mitov in zastarelih smernic za dojenje. Marsikdo, ki mu nosečnice in kasneje mamice zaupajo še vedno svetujejo stvari, ki so jih svetovali pred 30 in več leti ter za katere so v vmesnem času že ugotovili, da dojenju niso podporne oz. mu celo škodujejo. Še vedno preveč mamic naleti na neodobravanje pri dojenju v javnosti (sama na srečo nisem bila nikoli med njimi). Izboljšave so potrebne tudi na področju svetovalk za dojenje oz. samostojnih babic, doul in ostalih, ki lahko mamicam nudijo res celostno podporo pri dojenju. Menim, da bi bilo potrebno najti način, da se poskrbi tudi za mamice študentke, mamice, ki so socialno ogrožene, torej za vse, ki si plačljive podpre enostavno ne morejo privoščiti. Na dolgi rok bi v bistvu te osebe tudi prihranile, saj tudi adaptirano mleko ni poceni, vendar si morda nekdo lažje ‘privošči’ kupovanje adaptiranega mleka, saj gre za manjši znesek večkrat, kot enkratni visok znesek, ki bi ga morali odšteti, če bi želeli plačati podporo pri dojenju. Morda je malce drzno, če bi rekla, da bi lahko bilo tudi to subvencionirano (kot na primer višina plačila vrtca) oz. v nekaterih primerih popolnoma krito s strani zavarovalnice.

Informacij na internetu je ogromno, obstajajo tudi odlične knjige o dojenju. Pri internetu velja biti ponovno prediven, saj ni vsaka informacija v skladu z najnovejšimi ugotovitvami, smernicami (kot sem omenila višje), poleg tega sama pravim, da je toliko zgodb kolikor je mamic in posledično nekaj, kar pomaga eni, ne pomaga nujno drugi in je potrebno zadevo pogledati individualno, celostno.

9. Kaj bi svetovala nosečnicam in mladim mamicam na začetku te poti? 

Katarina: Naj že pred porodom kontaktirajo kakšno verodostojno osebo, svetovalko za dojenje, in se z njo pogovori o tem, kaj lahko pričakuje, kaj lahko sama naredi, da bo dojenje lažje steklo. Ali na spletu skuša poiskati čim več prosto dostopnih dobrih informacij in nasvetov. Čeprav je težko prečesati vso spletno vsebino in najti resnično kakovostne članke. In pa naj se pripravi tudi na to, da ji dojenje morda ne bo šlo. Da je to zelo odvisno tudi od celotne situacije. In da ne bo zaradi tega nič slabša mamica. 

Danaja: Ustvarite si podporno okolje v svojem domačem okolju – pogovarjajte se o tem s partnerjem, pripravite se z branjem (kvalitetne) literature, pogovori s samostojnimi babicami, doulami, drugimi mamicami, preberite si na internetu, vendar imejte v mislih, da ste vi kot celota, kot družina, vidva z dojenčkom, individualni in nekaj, kar je velja za nekoga drugega, ne bo nujno za vas. V primeru izzivov si poiščite pomoč, v kolikor imate željo po dojenju. Pomnite, da je počutje velik faktor pri uspešnosti dojenja, zato berite podporne informacije, zgodbe, poskusite z različnimi tehnikami umirjanja, poskrbite zase, za svoje fizično in psihično počutje, obkrožite se s pozitivnimi ljudmi, ki vas podpirajo pri dojenju. Hidracija, počitek, prehrana in seveda, pristavljanje – to menim, da so ključne točke s katerimi pa ne morete zgrešiti, ne glede na specifiko vaše situacije.

Vedite pa, da bo vaš dojenček zdrav, ljubljen in vesel, tudi če se boste na neki točki odločile, da ga boste hranile samo z adaptiranim mlekom ali dodajale. Vaš dojenček bo najsrečnejši, če bo imel vašo ljubezen in vaše dobro počutje je zanj ravno toliko pomembno ali še bolj, kot to s čim ga hranite.

Photo by: @piksiwork

10. Te je partner podpiral pri dojenju oz. pri hranjenju po steklenički? 

Katarina: Zelo. Mož me je podpiral pri mojih poskusih dojenja, pri mučnem črpanju, najbolj pa seveda pri hranjenju po steklenički. Spodbujal me je, da naj se neham obremenjevati in kriviti, ker mi dojenje ni steklo in da je tudi hranjenje po steklenički dovolj dobro. Ves čas mi je zagotavljal, da sem dobra mamica.

Poleg tega tudi on hrani dvojčka, je v to enako vpleten kot jaz in me tudi na tak način podpira oz. podpirava en drugega. 

Danaja: Da, moram reči, da me je Miha že od začetka zelo podpiral, pripravljal mi je obroke, da sem bila sita, se spočila, ko sem to potrebovala, tudi Ino je velikokrat in veliko zibal… Vseeno pa se je, ko je prišlo do težav, kljub temu, da me je zelo spodbujal in podpiral, tudi on srečal z dvomi. Tudi on je vmes podvomil, ali ima dovolj, zato sva se tudi takrat odločila za dodajanje ene stekleničke na dan. Tudi kasneje je večinoma on pripravljal adaptirano mleko za Ino, saj je videl, da me to spravlja v sistko.

Pri Tiani me prav tako podpira, poskrbi za hrano, postori kaj po stanovanju, poskrbi za Ino, da lahko več počivam, Tiane sicer ni potrebno veliko zibati, poleg tega pa velikokrat to ne pomaga, saj je njena tolažba tudi dojka. Tudi pri njej včasih rabim kakšno spodbudno besedo, da ima dovolj, da ni lačna, pri čemer je sedaj že zelo trden in prepričan, da je in bo vse v redu ter, da se bova uspešno dojili, dokler se ne bo odstavila. Glede marsičesa v povezavi z otrokom, porodom, vsem kar spada zraven, se je Miha v tem času odkar imava Ino že odprl, mi prisluhnil in dojenje je ena stvar izmed teh stvari.

Photo by: @piksiwork

11. Kaj občuduješ pri mamicah, ki dojijo?

Katarina: Doječe mamice zelo občudujem. Ker zaupajo v svoje telo, tudi ko je to zelo težko in niso prepričane, koliko mleka je dojenček dobil. Ker delijo svoje telo ob vseh urah in jim pri tem nihče ne more pomagati. Ker pogosto vztrajajo kljub bolečim dojkam. Ker posvetijo toliko časa dojenju in delajo vse v svoji moči, da bo dojenček sit in zadovoljen. In ker morajo pri dojenju v javnosti včasih prenašati obsojajoče poglede. 

Danaja: Občudujem vse mamice, ne glede na to, ali dojijo ali hranijo po steklenički. Pri mamicah, ki dojijo občudujem to, da so toliko ur pripravljene nameniti temu, da se bo njihov dojenček hranil, potolažil… in z njim ves čas deliti svoje telo. Občudujem, da so pripravljene prilagoditi svojo prehrano, se odpovedati marsikateri navadi oz. razvadi, se odpovedati času zase v smislu odhoda kamorkoli za dlje časa. Občudujem to, da najdejo v sebi moč in zaupanje, da preslišijo marsikateri komentar drugih ali glas v svoji glavi, ki jim pravi, da jim ne bo uspelo, da se ne da.

Očka hrani. ❤️

12. Kaj občuduješ pri mamicah, ki dojenčka hranijo po steklenički? 

Katarina: Hranjenje po steklenički obstaja v več oblikah; hranjenje z mlečno formulo, hranjenje z načrpanim mlekom, kombinacija obojega, ali kombiniranje formule ali načrpanega mleka z dojenjem. Občudujem mamice, ki črpajo svoje mleko. Ker vem, kako naporno in dolgotrajno je to lahko. Občudujem mamice, ki kombinirajo dojenje s hranjenjem po steklenički. Ker se trudijo na vse načine. Občudujem tudi mamice, ki dojenčka hranijo izključno z adaptiranim mlekom. Ker vem, da je med njimi veliko takih, ki zaradi tega občutijo veliko krivde, razočaranja in nikjer ne najdejo podpore za to. Ker vem, kako je, ko moraš vsakič znova ljudem razlagati, zakaj ne dojiš. In kako je, ko se ti zdi, da povsod vidiš samo napise, kako je tvoja oblika hranjenja dojenčka slabša. Pa ni. Tudi hranjenje z adaptiranim mlekom vključuje ogromno ljubezni, skrbi, stiskanja, priprav, organizacije in dojenček dobi vse, kar potrebuje. Občudujem pa tudi tiste mamice, ki so se odločile, da ne bodo dojile, zaradi kateregakoli razloga že in so v svojo odločitev trdno prepričane. Vsem nam je skupno to, da želimo najboljše za svojega dojenčka in vsaka za to poskrbi na svoj način. <3

Danaja: Občudujem, da se zavedajo, da je najpomembneje, da je njihov dojenček nahranjen, in da so one mirne in to je bolj pomembno kot to, ali kdorkoli v njihovi okolici meni, da bi morale še vztrajati, še preizkusiti to in ono. Poslušale so sebe in se odločile, da je njihov mir in dobro počutje pomembnejše od mnenja drugih. Občudujem jih, ko povezave z dojenčkom ne enačijo z dojenjem, in je najdejo v cartanju, ljubkovanju, masaži, božanju, petju itd. Občudujem jih, da trenutke hranjenja delijo tudi s svojim partnerjem ali drugo zaupanja vredno osebo. Občudujem, da si, v kolikor imajo to željo, tudi vzamejo nekaj časa zase, na način, da gredo lahko tudi kam brez dojenčka, saj jim njihov način hranjenja to omogoča in vedo, da lahko to kvečjemu pozitivno vpliva na njihovo počutje in posledično kvaliteten čas z dojenčkom.

Katarino lahko spremljate na @kati_in_dvojcka ❤️

Moja prva porodna zgodba – rojstvo Ine (junij 2016)

Waw, zakaj zdaj to? ? Torej, zato, ker sem mnenja, da je potrebno začeti na začetku. V štirih letih nisem svoje porodne zgodbe delila na blogu, niti v nobeni skupini na socialnih omrežjih in podobno. Sicer sem jo rada povedala, če je pogovor kakorkoli nanesel na to, vendar je veliko situacij, ko zgodbe nisem želela povedati ali je nisem želela povedati, tako kot se je zgodila, ker ni bil pravi trenutek za to… enostavno sem začutila, da ni primerno, da zgodbo povem tako kot se je zgodila, če je bila prisotna recimo noseča prijateljica/sorodnica, ki še ni rodila.
Večinoma sem od ostalih mamic dobila komentarje v smislu, da sem srečnica, ker sem hitro rodila. Po drugi strani pa sem rada doživeto razpravljala o njem s tistimi, ki so že rodile ali še rajši s kakšno medicinsko sestro, babico, doulo in podobno.

Ko sem rodila svojo prvorojenko Ino sem bila stara 24 let. Moje mnenje o porodu je bilo podobno kot o dojenju: ‘Manj vem, bolje mi bo’. Moja ‘samozavest’ v zvezi s porodom pa je nihala nekje med: ‘Toliko sem že dala skozi, seveda bom zmogla tudi ta porod, saj sem močna ženska,’ in med: ‘Strah me je, bolelo bo, ne vem, kako bom zmogla.’ Prebrala nisem o porodu kot takem nič, razen kakšne zgodbe na internetu. Vedela sem, kar so nam povedali v šoli za starše pa še takrat sem si tako pridno zapisovala, da si nisem nič zapomnila.


Na tem mestu eno vprašanje za vas, ki to berete (vabljeni tudi, da spodaj komentirate in poveste svoje mnenje): Kje ste si ustvarili takšno mnenje o porodu kot ste si ga (ne glede na to kakšno je)? Od mame, babice, prijateljic itd.? Iz interneta? Iz fimov, serij? Vsega po malem?

Sama sem si ustvarila iz vsega po malem. Morda pa še največ iz pripovedovanja sorodnic in sorodnikov – predvsem sorodnic, saj tisti moškega spola tukaj nimajo kaj dosti za povedat. ? Porod mi je najbolj realno in zanimivo opisala moja babica: ‘Kot da bi te zelo močno tiščalo kakat.’ Povedala mi je tudi, da je šla peš do ljubljanske porodnišnice, pri prvem in pri drugem porodu. ‘V redu,’ sem si mislila kot majhna deklica, ‘to bom pa ja zmogla.’ Po drugi strani se je moja mama svoje porodne zgodbe zelo slabo spomnila, verjamem da jo je potlačila nekam globoko vase, tudi sama bi verjetno storila enako. Sploh pa so jo vedno, ko smo govorili o tem, dopolnili vsi ostali, ki so presenetljivo vedeli več o tem, kaj se je dogajalo, kot ona sama. V ušesih so mi odzvanjale samo besede: ‘skoraj umrla, skoraj zadušila, skoraj te je izgubila’ in ‘na hitro se morala odločit za carski rez’. Druga babica mi je povedala, da je dedi pri tetinem rojstvu tekel do železniške postaje, da je poklical rešilca, in da je bil led, in da je pri tem padel … to je bilo to, kar sem si zapomnila.
Pozitivne stvari v povezavi s fiziološkim, naravnim porodom sem vse izvedela od moje dobre prijateljice, ki je bila v tisti fazi bolj znanka kot prav prijateljica. Poznali sva se namreč že dolgo, vendar se nisva nikoli družili, sva pa obe skoraj istočasno zanosili in imeli sva rok poroda 3 tedne narazen. Poleg tega sva ugotovili, po tem, ko sva se z Mihom preselila v Domžale, da sedaj živiva 10 minut narazen. Ona se je za razliko od mene precej poglobila v porod, nosečnost, dojenje … posledično je bila veliko bolje pripravljena in mi je lahko s kakšno infromacijo in nasvetom olajšala marsikateri trenutek.

Preden začnem bi rada poudarila, da moj namen nikakor ni kritika osebja, ki je zagotovo delalo po svojih najboljših močeh in zmožnostih in v skladu s tem, kar verjamejo, da je najbolje za porodnico in za dojenčka. Pravtako sva bili obe živi in zdravi. Sama sem se po tej izkušnji zgolj vprašala: Kaj lahko jaz naredim, da se bom naslednjič počutila bolje?

Začelo se je tako, da sem bila ‘čez rok’. Na prvem pregledu je sicer ginekolog rekel, da bi po velikosti ploda morala prestaviti datum za teden dni kasneje, vendar ga potem ni. Pred tem se mi ni sanjalo, da je to sploh možno. Vedela sem, da se dojenčki lahko rodijo prej, vednar kasneje? Človek sploh ne razmišlja o teh stvareh dokler se ne zgodijo. Sledil je standardni potek. CTG-ji pri ginekologu, kasneje v porodnišnici. Vsak dan me je Miha vozil v porodnišnico, vsak dan sem mislila, da se bo zgodil ‘čudez’ in bom spoznala svojo deklico. Ker se ‘čudež’ ni zgodil do 9. dne, so me takrat vprašali, ali želim ostati na porodnem oddelku. Bila sem odprta 1 cm in brez enega popadka. Mnenja osebja, ki sem ga tekom teh pregledov srečevala so bila različna, nekateri so mi govorili, da to res ni nič takšnega, da je to vse normlano, da so ovulacije različne, in da ne moremo vedeti, kdaj točno sem zanosila, nekateri pa bi mi porod sprožili že v tistem trenutku. Sama nisem imela nekega posebnega mnenja o tem, saj kot sem povedala, se s tem sploh nisem prej ukvarjala, dokler se ni začelo dogajati. So pa me iskreno, polno strahu, še dodatno ‘napsihirale’ besede sorodnikov, prijateljev, neznancev v skupinah na internetu itd. Tako sem privolila, da me 9. dan zadržijo v porodnišnici. To odločitev sem kmalu obžalovala, saj me dva dni niso niti pregledali. Tretji dan so mi ustavili vaginaleto za tanjšanje materničnega vratu. Ker sem precej komukativna in sem se večino časa pogovarjala s cimrami v sobi, ki je imela vsaka seveda svoj primer, sem vedela, da jih lahko vstavijo tudi do 4 (morda 5?) pa se ne zgodi nič. Zato sem bila mnenja, da se tudi pri meni ne bo, sploh ker sicer nisem čutila enega znaka. Ko je prišel čas za obiske, sem Mihu rekla, da bi rada šla na sladoled. Vedela sem, da ne bi smela iz oddelka, vendar sem bila prepričana, da se tako ali tako ne more nič zgoditi. Prišla je na obisk tudi mami (počakala je dol, saj na oddelek ne sme nihče razen partnerja). Takrat je bila Štorklja verjetno zaprta ali sploh še ni obstajala v tej obliki, v glavnem, sladoleda tam ni bilo, zato sem se odločila, da gremo do UKC-ja, saj sem imela v glavi, da je tam gospod, ki prodaja sadje in zelenjavo in morda ima tudi sladoled. Ko smo prišli do tja, mislim da je bilo tudi to zaprto. Kar naenkrat sem zaslišala ‘pok’, ki sem ga slišala samo jaz, voda mi ni odtekla. Takoj zatem so se začeli zelo intenzivni popadki. Vsak popadek sem se ustavila, naslonila na Miha in popadek predihala. Moja mami je zraven doživljala največjo paniko, kar sem jo kadarkoli videla. Mirila sem njo, Miha je bil popolnoma fokusiran in miren, mirila sem sebe. Ko smo se vrnili v porodnišnico, sem šla najprej že spodaj v triaži na stranišče. Nato sva z Mihom odšla gor na oddelek. Na oddelku me je medicinska sestra priklopila na CTG, kljub mojim prošnjam, da bi rada hodila. Mihu so tačas dali mojo večerjo, ki so jo ravno prinesli, sama pa sem se zvijala ob bolečin. Končno je bilo dvojnega CTG-ja (ker prvi ni bil pravilno nastavljen) konec in odšli smo na oddelek, kjer so porodne sobe. Miha so poslali v sprejemno pisarno, da je (predvidevam) pokazal potrdilo o plačilu in dobil nekaj od zaščitne opreme (kar se pa niti ne spomnim, kaj je to takrat vključevalo). Mene je medicinska sestra iz oddelka odpeljala v eno sobo, ki naj bi bila namenjena predihavanju popadkov, saj ni bilo še proste porodne sobe. Isti dan sem o tej sobi brala v reviji in naj bi bila čisto bela, z dizajnerskim, futurističnim pohištvom. Jaz se ne spomnim ničesar, razen stranišča in tega, da je bila poleg mene druga porodnica, ki je samo sedela in me prestrašeno opazovala. Jaz sem hodila gor in dol, se naslanjala na kljuko, predihavala popadke in hodila na stranišče. Nato je prišla babica, ki me je odpeljala v porodno sobo, me priključila na CTG in odšla. Spet me je začelo noro boleti, ker sem ležala. Začela sem klicati, če lahko nekdo prosim pride. Po nekem času me je slišala ena izmed babic in me prišla vprašat, kdaj je postalo tako hudo. Povedala sem, da že dolgo nazaj, ampak da je pa precej huje odkar ležim. Čez nekaj časa je prišla mlada babica ali študentka babištva, toliko se sicer ne spomnim. Začela mi je razlagati o protibolečinskih sredstvih, po čemer sem padla v jok in ji povedala, da ne želim ničesar, ker ne želim škoditi svojemu otroku. Začela je z dolgo razlago, kako to ni res, in da kje sem to slišala. Dala mi je masko, ki mi je pomagala zgolj ob prvem vdihu, kasneje je bilo tako, kot da je ne bi bilo. Nato sem podpisala papirje, za katere sploh nisem vedela, kaj podpisujem. Spraševala sem jo, kje je moj partner. Ni vedela in šla ga je iskat, ko sem jo tretjič prosila. Pred tem je poklicala zdravnico, da je pogledala, koliko sem odprta. Že ko je prišla skozi vrata je rekla: ‘Gospa bo pa potrebovala epiduralno, ker sigurno ne bo zdržala, če jo tako boli.’ Hotela me je pogledati med popadkom, jaz pa se nisem mogla obrnit na hrbet med popadkom in počakati, da me pogleda. Ko je popadek popustil, mi je uspelo in med pregledom je ugotovila, da sem odprta 10 cm, in dodala: ‘Zdaj pa razumem, zakaj je gospo tako dol tiščalo, ona je že za rodit.’ Poklicali so starejšo babico, ki si je najprej skritizirala mlajšo – verjetno ne zaradi mojega poroda, temveč zaradi nečesa, kar se je zgodilo pred tem. Mlajša je nato odšla po Miha. Vrnila se je in v smehu povedala: ‘Našla sem enega očka’. Miha me je v šoku vprašal, kaj je z mano. Popolnoma razumljivo, saj me je pred tem videl še na nogah, nato pa že popolnoma rdečo, prepoteno, objokano. Vprašala sem ga, kje je bil. Razlagal je, da ni vedel, kje sem, in da je potem prišel še nek zdravnik, ki mu je rekel, da še dolgo ne bom rodila, in da naj kar tam počaka. Za malo jasnosti: pri mojem porodu ni bil prisoten noben zdravnik moškega spola. Torej gospod sploh ni vedel, o kom govori. Mlajša babica je Mihu rekla, da jokam zaradi maske, in da naj ga nič ne skrbi. Prosila sem za nekaj proti bolečinam. Namestila mi je infuzijo, za katero sem v tistem trenutku mislila, da gre za protibolečinska sredstva in ponavaljala Mihu: ‘To nič ne pomaga.’ Stiskala sem ga za roko in mu govorila, da ne morem več…

Začel se je zadnji del oz. finish. Starejša babica je rekla, da naj se obrnem na hrbet, se primem pod koleni in začnem potiskati. V parih potiskih je bila Ina zunaj. Tudi posteljico sem porodila brez težav, šivana sem bila minimalno. Imela sem eno notranjo obdrgnino in mislim, da sem dobila 2 notranja šiva. Miha je poskušal prerezati popkovnico, vendar če se prav spomnim, nekako ni uspelo in jo je babica. Takoj so mi jo dali na prsi. Ponavljala sem: ‘Ne morem verjeti, ne morem verjeti …’ Tekle so solze sreče in olajšanja. Stiskali smo se in slikali. Ino so stehtali, umili in ostalo. Prvič sem jo pristavila in bila presenečena, kako lepo se je prisesala. Bili smo presrečni, dokler smo bili skupaj. Celoten porod skupaj je trajal manj kot dve uri, mislim, da je babica zapisala v zapisnik uro in pol.

Ko so me odpeljali na oddelek, me je zelo kmalu zajela poporodna otožnost. Bila sem prestrašena, nesigurna… kljub temu, da je Ina lepo napredovala in ji je teža padala minimalno, da se je lepo dojila, sem se počutila šibko, utrujeno, veliko sem jo prenosila v nekem prepričanju, da jo moram ves čas nositi. Bala sem se iti pod tuš, saj sem imela občutek, da bo takoj nekaj narobe, ko obrnem hrbet. Komaj sem čakala, da grem domov in za nas se je prava sreča začela šele, ko smo prišli domov.

Porodniška z Ino je bilo čudovito obdobje in vsak izziv smo skupaj zmogli, vendar sem porod še dolgo podoživljala, imela nočne more… Ravno zato sem začela raziskovati, ali je možno drugače, ali se da … saj sem od marsikatere mamice slišala, da je imela lepšo izkušnjo, zaradi katere je občutila moč.

Ki sem jo štiri leta za tem doživela tudi sama, o čemer si lahko preberete tukaj.

Ko bele kapljice stečejo ali ne stečejo…

Zgodb z dojenjem je toliko kolikor je žensk, ki so ali so vsaj poskušale dojiti. Nobena ni napačna ali pravilna, so le zgodbe – lepe, težke, žalostne, ganljive, prestresljive, čarobne… Da bi vam malce približala, zakaj mi je tematika dojenja tako zanimiva in fascinantna, vam moram na kratko opisati svojo izkušnjo z dojenjem pri Ini.

Pred porodom pravzaprav o dojenju nisem vedela kaj dosti. Kar sem vedela je bil skupek nekih informacij iz interneta (ne knjig), in kar so mi povedale prijateljice, ki so že dojile oz. že imele otroke ali s strani tistih, ki so se o tem malce bolj pozanimale že pred porodom. Sebe ne morem šteti med njih, vsaj med prvo nosečnostjo ne. Moje prepričanje je bilo rahlo prežeto z egom, ki mi je govoril: “Seveda, tebi bo pa sigurno uspelo, zakaj ti ne bi?” Sicer je to prepričanje občasno zamajal strah, ko sem o dojenju prebrala kakšno konfuzno informacijo v kateri izmed Facebook skupin.

Tako je prvo presenečenje prišlo že v porodnišnici, ko naval mleka ni prišel isto sekundo kot je na svet prišla Ina, temveč ‘po šolsko’ 3. dan. Teža kljub temu ni preveč padala oz. je padala zelo malo zato so naju v porodnišnici samo hvalili. Sicer sem nekaj poskušala z nastavki in se lovila s položaji, vendar doma je tudi to steklo. Prijetno presenečenje je sledilo tudi na prvem pregledu, do katerega je pridobila že 1,5 kg. Pri 2. mesecih pregleda v Domžalah ni bilo, pri 3. pa šok. Pridobila naj bi premalo. Številk se ne spomnim več, vendar verjamem, da je pediatrinja delala v najboljši veri, da je tako prav, zase pa pravtako verjamem, da sem naredila vse, kar sem v tistem trenutku vedela in znala. Zadeva se je razpletla tako, da sva od 3, 5 meseca naprej dodajala po 1 stekleničko na dan, vse ostalo je bila dojena. Kot zanimivost – teža je bila že pri 4, 5 mesecih podvojena (kar je potrebno doseči do 6. meseca). Najina zgodba je trajala do 14. meseca, ko se je gospodična odstavila sama. Bilo je veliko dvomov vase, v svoje telo, ugotavljanja ‘kaj sem naredila narobe’, joka, da ‘imam premalo’ in zato joka…

Pri Tiani se je zgodba šele dobro začela, tako da o njej ne morem še nič kaj dosti povedati, razen, da teče super (dobesedno) in naj tako le ostane. Veliko delam na zaupanju vase, v svoje telo, v Tiano in v življenje, da bo prinselo točno to, kar potrebujem (potrebujeva).

Preden nadaljujem bi rada povedala samo to, da je celotna objava napisana samo in zgolj kot doživljanje mamice in ne kot strokovni članek pediatra, zdravnika, svetovalke za dojenje, babice ali doule. Gre za zgolj moja laična spoznanja, ki bodo morda kateri mamici pomagala ali bo zaradi objave sama začela raziskovati v smeri, ki bo koristila njej.

Moja spoznanja tekom dojenja in tekom mojega dela z dojenčki ter lastnega raziskovanja, iskanja informacij in pogovora z doulami, babicami itd.

  1. VODA, POČITEK, HRANA: Zakaj v tem zaporedju? Zdi se mi, da je tekočina že na splošno najbolj pomembna. Lahko rečemo, da mi praktično SMO VODA, SMO OBDANI Z VODO IN VODA JE POVSOD OKOLI NAS (za zadnje smo mimogrede lahko zelo hvaležni, če je ta voda tudi pitna, saj za vse ljudi na tem svetu to ni samoumnevno). Obstajajo neka priporočila, koliko bi jo bilo dobro spiti že sicer in koliko med dojenjem. Moje mnenje? Po občutku, vendar kakšen opomnik ne škodi – recimo zdaj, popij malo vode.
    Za počitek po porodu tudi sicer, ne glede na to ali dojimo ali ne, vemo kako pomemben je, vendar to včasih, v nekaterih situacijah v življenju zahteva kar nekaj logistike, organizacije in dejansko tudi kakšno prošnjo za pomoč.
    Hrana – prazna vreča ne stoji pokonci, to je dejstvo. Vendar so tudi tukaj velike razlike, saj nekatere potrebujejo res veliko hrane med dojenjem, nekatere malo manj. Tudi tukaj obstajajo priporočila, koliko kalorij naj bi ženska zaužila med dojenjem, vendar menim, da večino mamic štetje kalorij še dodatno obremenjuje in ne spada med prioritetna opravila, sploh v času porodniškega dopusta. Ponovno bi rekla, da opazujte svoje telo in ga predvsem poslušajte.
  2. RAZNOLIKA IN REDNA PREHRANA: Tukaj se lahko navežem na prejšnjo točko, vendar sem jo vseeno dala posebaj, saj sem bila pri Ini tudi jaz ena izmed tistih, ki je zaradi bojazni, da moja prehrana Ini povzroča krčke, izločala eno za drugim in kmalu in nato 14 dni jedla samo riž, piščanca in proseno kašo. Razlike glede krčkov ni bilo nobene, le jaz sem se počutila (še) slabše. Ne rečem, da ni potrebno paziti recimo pri uživanju citrusov in hrane, ki ljudi tudi na splošno napenja, ne bi pa izločala kar vsega povprek. Seveda, v primeru alergij, intoleranc in podobno, je zgodba drugačna. Tudi ni nič narobe, če nekaj izločite, če vam to ne predstavlja stresa in nehehnega občutka odpovedovanja.
  3. PRISTAVLJANJE: Tukaj ni kaj dosti za dodat. Dotaknila bi se morda edino tega, kar se je zgodilo meni pa verjetno nisem edina. Gnezdenje sem pri Ini po tistem obisku pri pediatrinji, ko se začele težave, vzela zelo zares. Zelo dolgo nisem šla nikamor, se zaprla v stanovanje in poskušala 59309x na dan dojiti. To ni naredilo spet nič kaj preveč dobrega, saj sem bila zelo potrta, sama, brez svežega zraka, kakšnega prijetnega pogovora s komerkoli in tudi Ina je odločno kazala, da tokrat se pa spet ne rabi dojiti… Neka zdrava sredina po mojem mnenju velja tudi tukaj. Nekje je do mene prišla tudi informacija, da če odštejemo začetne dni, tedne po porodu, je kasneje gnezdenje smiselno nekje 48 ur. Torej, ni nujno, da se kar za teden dni izoliraš od okolice, razen spet, če ti to paše.
  4. MIRNOST IN ZAUPANJE: Ta točka se mi zdi, da ni tako samoumnevna, je pa zelo pomembna. Zaupanje vase, v svoje telo, v sposobnosti svojega telesa, v svojega dojenčka in v življenje (Boga, energijo, vesolje, whatever does the magic for you). Sama vem, da sem po tistem pregledu, ko sem izvedela, da ‘nekaj ne štima’ izgubila vso razsodnost, padla v neko obsedeno-anksiozno stanje, kar zagotovo ni koristilo nikomur. Najdite stvari, ki vas sprostijo, napolnijo z radostjo, nasmejijo, napolnijo… Lahko je to glasba, ples, meditacija, aktivnost, ki združuje mamice, pogovor, sprehod s prijateljico, filimi, serije, pisanje, risanje itd.
  5. DOBRA PODPORA/OPORA: Ja, ko smo prvič mame (lahko tudi drugič, tretjič pa prvič poskušamo dojiti) nas takšna situacija zamaje, in ker smo še posebaj v občutljivem obdobju (poporodno), je zelo dobro, da imamo nekakšno oporo oz. si jo v tistem danem trenutku poiščemo. Kdo bo to veste najbolje prav ve – doula, babica, svetovalka za dojenje, partner, prijateljica, mama, sestra… (možnih je več odgovorov).
  6. DODATKI/HRANA/PODPORA ZA VEČ MLEKA: Na trgu najdete malo morje izdelkov. Tukaj vm lahko rečem zgolj to, da ne mešajte vsega, saj se lahko zgodi obratno. Dajte posameznemu izdelku čas, da sploh ugotovite, ali vam pomaga, ali ne. To je zgolj moja izkušnja, saj sem sama pri Ini preizkusila res ogromno različnih ‘pomagal’ pa vam še danes ne morem reči, da je katero izmed njih zares pomagalo (ali da ni).
  7. RAZLIČNI POLOŽAJI ZA DOJENJE: Tudi meni se dogaja, da se trenutno Tiana najraje doji leže in zelo podobno se je dogajalo pri Ini. Očitno otroček bolj ve kot me same, da potrebujemo počitek. Obstaja pa jih še veliko in pomagali vam bodo tudi pri različnih izzivih (na primer – mastitisu; ki je zagotovo izziv, ki si zasluži popolnoma svojo objavo, v kolikor vas bo to zanimalo).
  8. HAPPY, HAPPY, HAPPY ? Smej se, ne glede na vse, uživaj s svojo družino oz. s svojimi ljubimi osebami in večkrat na dan povej pozitivne afirmacije: ‘Lahko dojim. Imam dovolj mleka za svojega dojenčka. Moje telo je čudovito.’
  9. STROKOVNA POMOČ: Obrni se na strokovno podkovano osebo, ki ji zaupaš. Tudi tukaj imaš veliko možnosti, od babic, doul, svetovalk za dojenje, pediatrinje, patronažne itd. Raziskuj in se pozanimaj, odloči pa se na podlagi svojega občutka, ne na podlagi prijateljičinega mnenja.

  10. NIČ NI NAROBE, ČE NE GRE IN ZAČNEŠ DODAJATI, PRAV TAKO NI KONEC SVETA, ČE ODNEHAŠ IN SE ZATO BOLJE POČUTIŠ… TVOJ DOJENČEK POTREBUJE MIRNO, ZADOVOLJNO IN SREČNO MAMICO. PRESREČEN JE, DA TE IMA, IN DA ČUTI TVOJO LJUBEZEN. ?

Zdrav in nahranjen bo s kapljicami iz tvojih dojk ali s tistimi iz stekleničke. Vsak način hranjanja je pravilen, ni napačnega. ??

Poporodno obdobje – drugič

Ta zapis bom začela z enim kontroverznim stavkom, ki so ga in ga še zelo rade uporabljajo predvsem naše babice: ‘Šest tednov po porodu smrt pod posteljo leži.’ Priznam, da mi ta rek nikoli ni bil všeč, saj ima zelo negativen prizvok. Zdel se mi je pretiran in kot nekako podcenjevanje ženskega telesa. Vendar sem se, ravno v tej nosečnosti zavedla, da morda ni podcenjevanje ženskega telesa, temveč njemu v prid. Včasih – kot verjetno vsi vemo – so ženske predvsem garale in garale in garale in to se ni ustavilo niti med nosečnostjo, niti po porodu. Verjetno je že vsak izmed vas slišal o zgodbah, kako so ženske delale na polju do zadnjega, rodile in pomožnosti delale naprej. Danes se nam zdi to popolnoma neverjetno. Sama pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mariskaj je bilo grozljivo, mariskaj je bilo kruto, vendar je marsikaj tudi še danes. Le zavito je v poliester in s tablico v roki. Če razumete prispodobo. Če kot primer vzamemo zdravstvo – v isti sapi ga hvalimo in pljuvamo. Kje je torej resnica? Je morda to, da ima vsak od nas svoje lekcije, vsako odbobje v zgodovini je prineslo s seboj določena spoznanja? Je morda eno izmed njih to, s čimer imamo ženske še danes težave, tudi ko že dolgo, dolgo ne rojevamo več med delom na polju – da je čas, da se začnemo ženske poslušati in se imeti rade? Za vsako to pomeni nekaj unikatnega, drugega, vendar eno nam je skupno – ko se imamo rade in se poslušamo, se dobro počutimo tako fizično kot psihično. Prihranila bom sebi in vam kakšen feministični vložek, saj se mi le-ti zdijo zelo dvorezen meč – nič ni narobe, če ženska rada peče, se ob tem dobro počuti in ustvarja čudovite umetnine v obliki tort, kolačev itd., vendar, da to počne zato, da jo bo končno nekdo pohvalil, ji rekel, da je nekaj dobro naredila, odlično, da je super takšna kot je, in da se lahko ustavi?; pravtako ni nič narobe, če ženska (ali moški) pospravi, počisti, se pa vprašam o smiselnosti tega, da ženska do pozne noči drgne in lošči v miselnosti, da če tega ne bo storila, pa ne bo več ženska, ne bo več vredna, dobra, ljubljena. To velja za vsa naša področja. Vsi nekaj ‘loščimo’ in upamo. da bomo potem dovolj. Pa sploh smo kdaj, če sebi tega ne znamo dati?

Naredila sem malo daljši uvod v to objavo, saj je moje mnenje, da je ta rek, ki ga zgoraj omenjam, nastal zato, ker so ženske zaradi neprekinjenega dela, takoj po porodu, imele resne zdravstvene zaplete, ki so v nekaterih primerih vodile tudi do bolezni ali smrti. Danes tega skoraj da ne poznamo več, prav zaradi zdravstvenega sistema ter samostojnih dul in babic na drugi strani, ki ozaveščajo ženske. Kaj pa se zgodi, ko smo iz porodnišnice odpuščene domov? Včeraj sem vprašala na našem Ista storyju mamice dveh ali več otrok, ali so po drugem porodu počivale več ali manj kot po prvem. Odgovori (pa anketa ni še zaključena, še vedno ste vabljene, da odgovorite) so bili večinoma, da manj. To je po svoje popolnoma logično, saj imaš že enega otroka (ali kasneje tudi že dva in več). Po drugi strani je bilo vseeno nekaj odgovorov, da so počivale več. Tukaj sta lahko vsaj dve razlagi, če ne več. Ena je, da so imele takšen porod, da so nujno potrebovale več počitka in so bile v to na nek način prisiljene. Druga pa je, da so morda prvič spoznale, da je bilo počitka premalo in je to vplivalo na njhovo fizično in psihično počutje, zato so si tokrat vzele malo bolj ‘na izi’. Sama spadam v drugo kategorijo, zato bom napisala nekaj svojih spoznanj o poporodnem obdobju.

  1. NI POTREBNO TAKOJ SPREJETI VSEH, KI TO ŽELIJO, NA OBISK: Seveda bi vsi radi videli novorojenčka, morda celo vas, hehe (hecam se), radi bi ga cartali, slikali, mimogrede pa se še dobro najedli pri vas. Seveda ne vsi. Nekateri bodo prinesli s seboj kaj za jest, rekli: ‘Počivaj, bom jaz.’ itd. So ljudje, ki razumejo in so ljudje, ki ne. Vendar je že z vidika dobrobiti novorojenčka bolje, da si vzamete nekaj časa zase. Otroček potrebuje postopno privajanje na okolico, zvoke, vonj… Predvsem pa potrebuje mirno celico (predvsem mamo, očeta, sorojence), kjer bo počasi spoznaval svet, v katerega se je rodil. Tokrat sem se tega držala in vsi so to sprejeli z razumevanjem. Ko pa smo dali zeleno luč, pa so postopoma začeli prihajati. Tudi ne vsi naenkrat, in ko sem videla, da je bilo za vse nas preveč, sem s tem spet malo prenehala in počakala, da je minilo nekaj časa, preden so prišli naslednji.
  2. NI MI VEČ NERODNO PROSITI ZA POMOČ: Tukaj govorim o najmanjših stvareh. Z Mihom sva tokrat izkoristila njegov očetovski dopust v celoti (prvič je bila situacija drugačna in mu ni pripadal, saj še ni bil redno zaposlen, z nama z Ino je bil 5 dni in vas dan je bil dragocen in čudovit) in pri nas se je to pokazalo za odlično odločitev. Ta mesec me je ‘stregel od spred’ in od uzad’, haha. Posledično se počutim neprimerljivo bolje kot sem se prvič v tem obdobju. Enako pa se nanaša tudi na vse ostale, s katerimi sem se v tem času že videla. Prosim jih, če mi pomagajo pri različnih stvareh, ki se jim morda zdijo malenkosti, morda ne, meni pa ogromno pomenijo, saj nisem v stresu ali v krču.
  3. POČITEK BO PRIPOMOGEL K BOLJŠEMU POČUTJU: Prvič sem po spletu okoliščin že zelo hitro skalala okoli in delala vse. Sama sem imela zelo dolgo krvavitve in res dolgo sem se počutila šibko in izčrpano. Po drugi strani pa imamo lahko zelo hitro občutek, da smo super, in da lahko počnemo čisto vse, ne vemo pa, kaj se dogaja v našem telesu, ki se šele prilagaja na stanje, ko otročka ni več v maternici. O tem mi je veliko povedala izbrana babica, kar mi je pomagalo, da sem lažje počivala in ‘si dala mir’, tudi če bi lahko že 10. dan splezala na Šmarno Goro (tako sem se počutila).
  4. DOBRO JEM: Ni vseeno, kdaj ješ in kaj ješ. Prilagodi hrano sebi in svojim potrebam, željam. Vem, da je kdaj velik izziv pripraviti hrano, ko imaš dojenčka, vendar se tukaj spet vračam na točko 2. – naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč.
  5. STIK ‘KOŽA NA KOŽO’: Izrednega pomena je za vspostavitev dojenja, tudi če ne dojite, pa je dobro za pomirjanje in za boljše počutje obeh. Prav osvobujoče je bilo, ko sem se zavedla, da dojenček ne rabi biti ves čas oblečen, sploh pa ne takoj na začetku. Seveda sem jo oblekla, ko je bilo mrzlo, vendar sva veliko časa preživeli v plenički oz. sama v spodnjem perilu in pod odejo.

    Kaj pa ostalo, kar se nanaša tudi na kasnejše obdobje, ko ožje poporodno obdobje mine?
  6. ČE PRIDE TEŽAK TRENUTEK, O TEM GOVORIM: Se zjokam, dam ven iz sebe, se pogovarjam, potem pa hitro najdem glasbo, ki me spravi v kateri uživam, se pocrkljam s kakšno okusno hrano, se hecam, igram, plešem, pojem … Prvič sem se na začetku po porodu vse preveč zapirala vase, nisem se upala nikamor (joj, kaj če bo jokala?), po eni strani sem si zelo želela družbe, po drugi strani mi je bilo vse druženje odveč, saj sem se bala kritike prijateljic in vse skupaj se mi je zdelo zelo zapleteno … Šele proti Ininemu enemu letu sem se vedno bolj sprostila in vse je postalo lažje.
  7. OLAJŠAJ/POLEPŠAJ SI STVARI PO SVOJE: Karkoli to zate pomeni. Pomoč pri čiščenju, dostava hrane, hrana, ki si jo pripraviš vnaprej, frizer, kozmetičarka, gledanje serij, čas za rekareacijo, čas za prijateljico, čas za šoping, čas za šivanje, čas za stvarjanje … karkoli je tvoja točka, ki ti bo pomagala, da se boš počutila dobro.
  8. NISEM VEČ TAKO ZAHTEVNA DO SEBE: Same od sebe pričakujemo največ. Ima vsaka mama stvari, ki jih želi opraviti v enem dnevu? Ja. Kaj se bo zgodilo, če jih ne? Svet se ne bo podrl. Veš kdo pa je pomemben? Ti in tvoje malo bitjece (v primeru sorojencev tudi oni) ter partner. Je življenjsko pomembno tisto perilo tam? Ne, bo preživelo do popoldneva ali do jutri. Verjami mi. 🙂
  9. ČAS NA SVEŽEM ZRAKU JE ZDRAVILEN: Je tukaj potrebno še kaj dodati?
  10. UŽIVAJ V TRENUTKU: Čas teče, in če ne želimo, da nam bodo ostale le lepe fotografije našega čudovitega dojenčka, ampak tudi čudoviti trenutki, se kdaj pa kdaj enostavno prepustimo. Prav nasmejim se ob spominih, koliko stvari sem nosila sabo, ko sem se kam odpravila z Ino, ampak, a veste kaj? Verjetno jih bom tudi drugič. A veste, kolikokrat sem vseeno kaj ‘nujnega’ pozabila dati v to torbo? Uff, neštetokrat. Skakali smo v Baby cetner po drug bodi pa v najmanjši Mercator v neki vasi po kašico, da smo nahranili Ino, ker pač ni šlo vse časovno ‘po planu’, pa iskali dudo pa vlažilne robčke pa plenice – tudi zavili smo jo že v tetro ‘na star način; ne priporočam, ker je bil moker cel sedež v avtu itd. Ampak, veste kaj? To so bili najlepši trenutki – smešni, spontani, kaotični, a najlepši. To vse sicer pride kasneje, a če boš v začetnem poporodnem obdobju se samo ustavila v času, opazovala dojenčkov mali obrazek, njegove rokice, se pogovarjala z njim… se bosta oba počutila še bolje. <3