Intimna poroka v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp

Če bi mi kdo rekel eno leto nazaj, da bom na koncu imela intimno, preprosto poroko, brez kompliciranja, bi ga resno vprašala po zdravju. Z Mihom sva bila od začetka zveze prepričana, da bova imela veliko, razkošno poroko na Gradu Štanjel. Sem tiste vrste ženska, ki je sanjala, da bo princeska na svoj poročni dan, le da jo bo namesto kočije pripeljala Tesla, moja Viero bridal obleka bo imela dolgo vlečko, ki jo bosta nosili moji deklici in še od kakšne moje prijateljice, pela bo ‘trubute to Lana del Rey’, najin prvi poročni ples bo tango, nato bo se bo plesalo na ‘Danas majko ženi sina’ in od tukaj naprej do moderno balkan/elektronskih hitov. Vse bo v temno vijola-puder roza kombinaciji. Druga opcija je bila Game of Thrones tematska poroka. V vsakem primeru so se stroški poroke vrteli vrtoglavo visoko in tako sva poroko odlagala in odlagala, saj je vedno prišlo nekaj drugega, bolj prioritetnega v tistem trenutku, vmes. Ni pa povsem izključeno, da se ta opcija ne bo zgodila kdaj v prihodnosti, ko se bova/če se bova poročila tudi cerkveno. Pa ne zato, ker bi nama bilo tako nujno, da se tudi cerkveno, vendar mi je Miha že ob začetku zveze povedal, da bi to veliko pomenilo njegovi pokojni mami, in brez zadržka sem se skupaj z Ino krstila, da bova lahko to enkrat tudi naredila (brez vseh zakramentov poroka ni mogoča). Je pa zame verovanje nekaj veliko globjega kot je obiskovanje cerkve in ni povezano s krščanstvom. Sama imam globoko povezavo z energijo, moč najdem v ljubezni in zaupanje v življenju, vesolju… kar nima prav velike povezave s cerkvijo kot tako. No, pa da nadaljujem, preden zaidem.

Novembra med drugim valom korone sva se nekaj z mami pogovarjali po telefonu in ji pravim: ‘Ja, saj najboljše, da se greva samo na občino poročit’. Pa pravi ona: ‘Ja, saj, zakaj pa ne?’ Takrat sem se prvič sploh vprašala: ‘Zakaj pa ne?’ Dejstvo je, da bi bila na poročni dan noro nervozna (že zdaj sem bila pa sem bila verjetno 1000x manj kot bi bila pri veliki poroki z veliko sorodniki in prijatelji), že ob misli, da bi bilo prisotnih veliko ljudi, me je kar zvilo v želodcu… Po mojih izkušnjah z tovrstnimi ali podobnimi dogodki se lahko prav hitro zgodi, da se najde kdo, ki želi ‘voditi’ celotno zadevo in v dobri veri da pomaga, ukazuje in naroča, kaj naj kdo dela, vse skupaj eskalira in postane živčna vojna. Sama sem rada sproščena, grem ‘with the flow’, se smejim, se ne obremenjujem prav z vsako malenkostjo. Prav zato sem prišla do zaključnega vprašanja: ‘Ali delava to zase ali za druge?’ Odgovor je bil brez dvoma ZASE. Torej tudi ni pomembno, če bomo prisotni zgolj mi štirje. Dober ‘razlog’ (beri: izgovor) za to je bila korona. Vseeno sem se poigravala z idejo, da bi imela zgolj priči (že zadnjih nekaj let se da poročiti tudi brez prič, vendar sem si jaz vseeno izbrala pričo že dolgo nazaj in sem bila neskončno hvaležna, da je bila ob meni). Tako je še Miha poklical svojega prijatelja, s katerim se sicer ne vidita preveč pogosto, saj je do nedavnega živel kar daleč stran, vendar sta kljub vsemu ostala dobra prijatelja.


Od novembra do konca februarja so bili na poroki prostni trije ljudje z matičarko vred (torej zgolj mladoporočenca). Tudi vsak otrok šteje enako kot odrasla oseba in zato se za to opcijo nisva odločila. Želela sva, da sta prisotni vsaj hčerki, tudi če priči ne bi mogli biti. Bi se pa s pričama in fotografom dobili po obredu. Pomembno mi je bilo, da se bomo po obredu fotografirali nekje v naravi, in da bomo za kosilo jedli burgerje in pomfri iz najboljšega kamniškega burger placa (po mojem okusu). Haha ja, glede hrane pa sem daleč od ‘fancy’. 🙂 Sicer pa, kdo pa ne mara burgerjev? Obstaja tudi vegi verzija, tako da smo ustregli vsem okusom.

Nekje od novembra/decembra sem tako skoraj vsak teden pisala ali klicala na občino, tako da me je gospa že previdno vprašala: ‘A imata oba slovensko državljanstvo?’ ‘Ja, gospa, imava.’ Vmes sem nekako za kratek čas nehala spraševati, saj sem videla, da druge omejitve zaradi korone ostajajo več ali manj enake, tako da se mi je zdelo, da tudi na tem področju ni sprememb. Tako je prišel februar in s tem najina rojstna dneva, ki ju praznujeva v tem mescu, in takoj ko so sprostili ukrepe in s tem tudi omogočili prostnost 10 oseb (z matičarko in, opcijsko, pooblaščeno osebo vred) na poroki, smo se dogovorili za datum.. Vendar pa je bil, zaradi nekih drugih obveznosti, prvi možen datum 6. 3. ‘Stara jaz’ bi trmasto vztrajala, da marec mi pa res ni všeč, številka 3 tudi ne. Jaz – danes – pa sem si rekla samo: ‘Je že z razlogom tako’. Nisem gledala ne vremenske napovedi, ne ničesar. Edino mimo česar nisem mogla je bilo to, da sem datum numerološko ‘pogledala’. Prišla sem do zaključka, da je datum tudi numerološko ‘lep’ oz., da mi je všeč tisto, kar prinaša s seboj na energetskem nivoju.

Obleko sem našla že decembra in bila sem presenetljivo nezahtevna. Pri veliki poroki bi bil to zagotovo en sorazmerno velik del stroškov (poguglajte malo, če še niste poročene in še niste raziskovale). 😀 Tukaj pa mi je bila všeč oblika ‘ribjega repa’. Ko je prispela, mi je bila prav, in z ozirom na moje ‘poporodno telo’ si verjetno več ne bi mogla želeti. Ja, lahko bi ga delno zakrila z A obliko obleke ali velikim krilom iz tila, vendar sem si rekla, da mi je ta obleka tako všeč, in da je brezveze karkoli več komplicirati, in še danes mi ni žal, da sem jo imela, kljub temu, da mi na ta račun kakšna fotka ni všeč, saj je posneta ‘iz napačnega kota’ in razkriva kaj, kar mi (trenutno) ni všeč na meni.


Tako, obleka – kljukica. Miha je to elegantno rešil enkrat, ko sem bila jaz na nohtih in si izbral obleko v enem izmed ljubljanskih poročnih salonov, skupaj z Ino, ki je mimogrede izbrala še povštrček za prstane z rdečo (rdečo!) čipko. No, mojo zgroženost nad svetlomodro Mihovo obleko in rdečo čipko na povštrčku, si lahko predstavljate, a me je hitro minila. Petke so sledile kmalu za tem in so bile noro udobne (kolikor so pač petke lahko), saj me moja občutljiva noga cel dan ni niti malo bolela, niti po hoji po gozdu in blatu. 😀 Prstane sva naročila iz Nemčije in moj je prišel, ne boste verjeli, en dan pred poroko. Ok, kaj bi naredila, če ne bi? Nadel bi mi še enkrat zaročnega in bi ga kasneje zamenjala. Tako ali tako pa ga bom sedaj poslala nazaj, da mi ga (brezplačno) zmanjšajo, saj verjamem, da oni najbolj vedo kako (tudi sami so mi položili na srce, da naj pošljem njim, saj ima na notranji strani vgraviran datum, kar bi se lahko morda v kakšni zlatarni enostavno pri manjšanju zabrisalo). Ina si je oblekico v temno puder roza (no, nekaj pa je bilo enako kot pri moji prvi verziji poroke) izbrala sama, Tiani pa jo je kupila babica, še preden sva se odločila, da se bova v kratkem poročila, in je pred tem nismo še uporabili, bila pa je ravno tako temno puder roza. Pustimo to, da Mihu nisem pripravila pripadajočih žab za Ino in Tiano, in da sem Ini en dan pred tem iskala čevlje, ki bodo pasali zraven, ampak v redu. S frizerko sva se dogovorili za frizuro, imela sem datum za nohte in trepalnice, depilacijo in to je bilo počasi to. Aha, tri dni pred poroko sem v dobri veri šla na neko tehniko barvanja in oblikovanja obrvi, ki je pred tem nisem poznala. No, ne priporočam. Saj smo potem rešili, ampak če vam povem iskreno, so mi te obrvi povzročile še največ skrbi.



Izbire lokacije za fotografiranje sem se lotila še preveč sproščeno in kar naenkrat je bil petek zvečer pred poroko in jaz sem priči pisala: ‘Dej, a ti veš za kakšno hudo lokacijo?’ No, moja kraljica jo je seveda našla… tako kot je poskrbela tudi za šopek, torto, darilo, čuvala moji hčerki, me naličila (saj je tudi make up artistka), me ves čas popravljala in mi pomagala.

Tako sem se zjutraj odpeljala k frizerki, kjer sem bila že rahlo, ampak res rahlo na trnih, nato k priči, ki me je ličila v precej sproščenem vzdušju, dokler nisem, pozno, prispela domov, kjer je bilo seveda vse v razsulu. Čakali so fotograf, Mihova priča in njegova partnerica, objokala Tiana in navihana Ina. V paniki sem se oblačila in si strgala najlonke, ‘ok, itak se ni videlo, bomo preživeli’. Podojila sem Tiano in odpravili smo se pred blok, kjer smo počakali pričo in njenega partnerja z avtomobilom – torej, najino kočijo, saj pred kamniško občino ni dovolj parkirnih prostov, in smo lahko tako hitro skočili ven, pričin partner pa je iskal parkirni prostor. Fotograf, Mihova priča in njegova partnerica pa so bili v drugem avtomobilu. Iskreno, ne vem, kje so parkirali, a prišli so kmalu za nami. Že, ko smo prišli v poročno dvorano, sem bila povsem pomirjena. ‘Ok, tukaj smo, vse je v redu.’ Matičarka in pooblaščena oseba sta rekli, da je vse v redu, da bomo počakali še ostale.



Obred je bil zame precej čustven, večkrat so mi prišle solze v oči in Miha sem stiskala za roko. No, vsaj takrat sem ga, ko nisem lovila Tiane po naročju. Bila je namreč zeloo utrujena, saj od zgodnjega jutra naprej ni zaspala in želela se je na vsak način podojiti, da bi lahko potem mirno zaprla učke. Vsekakor sem želela počakati vsaj do izmenjave prstanov in poljuba, preden si slačim obleko, haha. 😀 Po tistem sem jo podojila in tako imam fotografijo iz poroke, kjer dojim otroka…. kot se mi je nekako vedno dozdevalo, da jo bom imela, saj se mi je zdelo vedno tako lepo, ko sem videla kakšno.

Po obredu smo se malo poslikali pred občino in se odpeljali domov, da smo nazdravili (uff, po dobrem letu in pol sem popila dva deci vina ali šampanjca ali kaj je bilo to – ‘nekakšno vino’) in nato naročili toliko burgerjev, da sem se seveda lovila pri naročanju in smo dobili še enega preveč. Nato smo ugotovili, da je ura že toliko, da bolje, da se odpravimo na našo lokacijo za fotografiranje, saj smo imeli do tja skoraj 1 uro. Ko smo prispeli je pihalo, bilo je sončno, a precej mrzlo. Na splošno je bil dan zelo lep. Malenkost hladen, a čudovit, sončen. V dvorani je bilo zelo vroče, zunaj pa malo manj. Med fotografiranjem smo oblačili in slačili najini deklici, pri čemer je spet zelo veliko pomagala moja priča. Preden smo prišli tja, sem imela še idejo, da grem do gležnjev v vodo in se slikava še v vodi, ker pač, je treba biti malo nor na poročni dan, ampak sem se že ob vetru in dveh stopinjah počutila dovolj ‘noro’. Sem pa vsaj splezala na deblo, ki se je teoretično nahajalo nad vodo. Na srečo smo ujeli nekaj mehke svetlobe in naredili čudovite fotografije, pri tem pa nismo prehladili niti sebe niti otrok. Vmes sem se delala, da mečem šopek in fotograf je rekel, da naj ga zares vržem, priča pa je rekla, da ga bo ujela. Šopek mi je priletel na glavo in se odbil v jezero. Jaz še dojela nisem, kaj se dogaja in sem se začela smejat in smejala sem se do solz, priča pa je bila že na kolenih, na pomolu in lovila šopek. Solze smeha so mi tekle še dolgo po tem, ko je bil šopek že nazaj v mojih rokah.



Na poti domov so se skrbna priča, njen partner in Ina, ki se je že na poti tja želela voziti z njima, ustavili še v Kruheriji in poskrbeli, da tudi doma, po celem dnevu, nismo bili lačni. Pojedli smo še vsak malo okusne torte in počasi zaključili lep dan, poln ljubezni in smeha, ki ga ne bi spremenila za nič na svetu.

BUDGET: To vprašanje sem dobila na Instagramu in sem dodala naknadno: nisva se omejila, koliko točno bova porabila, sva si pa rekla, da če bo manjhna, intimna poroka, res ne bi rada pretiravala, ker potem bi bilo vseeno, če bi bila velika. Točnih zneskov posamezne stvari ne vem več, vsaj ne vsake stvari posebej, lahko pa rečem, da je bilo vse skupaj do 1000€, če pa ne do 1000€ pa zagotovo do 1500€. V glavnem, v primerjavi z veliko poroko, neprimerljivo manj.

Hvala vsem, ki ste bili zraven v resnici in v mislih. <3

Uspavanje ali ‘najprej sem oprostila sebi’

Ne vem, če mi je bilo kdaj kaj tako težko dati iz sebe, kot mi je to …

Morda bo komu težko razumeti, kako lahko stvar, kot je spanje oz. uspavanje otroka, potegne za seboj toliko stvari, drugim spet, bo popolnoma logično. Zato tudi pišem to … Za vse vas, ki se srečujete s temi občutki.

Odločila sem se, da bom zgodbo razdelila po hčerkinih starostnih obdobjih.

Kot prvič mama sem imela veliko dvomov, vprašanj, nejasnosti v glavi … Vendar v srcu … V srcu sem bila najsrečnejša, najponosnejša mama in partnerica. Imeli smo svoje izzive kot vsaka družina, a v svoji biti, smo se imeli radi … kar se imamo še danes, morda samo še bolj.


0 – 1,5 let

Uspavanje in spanje dojenčka mi je bilo poleg vsega ostalega ena velika uganka. Bilo mi je po svoje logično, da se dojenček prebuja, še posebej, če je dojen, ni mi pa bilo logično, da toliko prejoka, kot je prejokala Ina. To se je začelo že ob rojstvu. Najverjetneje krči. O tem sem več pisala tukaj, omenjam zgolj zato, ker se to tudi kasneje ni ustavilo. O belih kapljicah, ki so in niso stekle, pa sem več pisala tudi tukaj. Zato se Inino večurno jokanje ponoči ni ustavilo tudi, ko smo začeli dodajati adaptirano mleko (eno flaško na dan – ponoči), temveč je morda ravno to, v našem primeru, zadevo še poslabšalo. Sklepam, da jo je bolel trebušček, da jo je zvijalo in matralo. Največ, kar sva znala, je bilo, da sva jo nosila, zibala, masirala, jaz sem jo dojila, kolikor je pač želela – v tisti najhujši razdraženosti se tudi priklopiti ni želela. Potem pa so bili tukaj še zobki. Sicer pa je bila čez dan večinoma zelo zadovoljen in vesel dojenček. Tudi gosto hrano je sprejela zelo z veseljem in tudi jo že hitro pojedla količinsko veliko, kar (če pogledam z današnjim znanjem) je kvečjemu botrovalo k temu, da jo je ponoči matral trebušček, čeprav sva si takrat mislila ‘super, da je, vsaj lačna ni’.

Zakaj sem naredila tak uvod? Da razumete, zakaj sem si mislila, da je večerna rutina popolnoma brez veze in nepotrebno mučenje sebe z nekimi omejitvami v življenju, ki pa dojenčku, ki prejoka večino noči, ne bodo čisto nič pomagale. Morda za nekoga neumno, naivno ali začetniško ‘zeleno’, vendar vam lahko spoil-am, da tudi sedaj (pri drugi hčerki) ne počnemo ničesar ‘do minute natančno’, pa je zgodba popolnoma drugačna.

Naj na tem mestu poudarim, da smo živeli v enosobnem stanovanju, da nikoli ni bila najina metoda, da jo položiva v posteljico in ‘učiva’ spanja, da ni bilo razlike, če si jo imel ob ali na sebi … Da največ, kar je bila ‘stran’ od naju, je bilo, če sva jo zvečer (če je uspelo) položila za kakšne 2, 3 ure v košek/zibko/posteljico poleg najine postelje, sicer pa je bila celo noč med nama.

Na tem mestu se ŠE nisem pretirano obremenjevala s spanjem naše dojenčice, bolj z jokom, morda sem se kdaj obremenjevala zgolj v kontekstu ‘kako lahko vsi govorijo, da njihovi SPIJO, naša pa ne’.


1, 5 – 3 leta

Zdaj prihajamo do zares zanimivega dela. V tem obdobju smo se preselili v novo, večje stanovanje, z več sobami, kjer je imela Ina svojo sobico in posteljico v svoji sobici, mamica je bila, zaradi slabih odločitev glede zaposlitve (ki so me vseeno pripeljale do ogromnih spoznanj, mi odprla veliko točk, kjer sem kasneje lahko delala in še delam na sebi, tako da v končni fazi nobena odločitev ni ‘slaba ali napačna’, kljub temu, da je morda ‘zemeljsko’ težka), ogromno odsotna in tudi, ko je bila fizično prisotna, je bila z glavo ves čas pri delu, na telefonu, na računalniku … Posledično se je uspavanje spremenilo v še večjo moro. Iskanje pozornosti, čakanje name, ko me včasih do poznih večernih ur ni bilo, skakanje in govorjenje v posteljici, ki so lahko trajali tudi ure. Edino, kar je zares pomagalo je bilo zibanje, kar pa je postajalo vedno težje, saj je bila že velika. Tukaj sem šele zares začela spoznavati, da ‘vsi’ (verjemite, da nikoli niso VSI) ostali zaspijo ob 19h in to je to. Potem imata mamica in očka čas zase in drug za drugega in srečno so živeli do konca svojih dni. Aha, da ne pozabim … to je ‘edino pravilno in le to je podporno za otrokov razvoj, kar seveda potrjuje malo morje raziskav, in seveda si največja zguba, ker ne delaš pravilno in nisi sposoben spravit svojega otroka spat’ *sarkazem off*. Ne, resno. Prosim, ne dovolite, da vas takšne izjave spravijo v stisko, krivdo, obup … Največkrat pa se nam je zgodilo to, ko je recimo bila neka oseba na obisku, z namenom, da se bomo malo podružili, ko otrok zaspi, in je imela seveda komentarje na to temo, ker seveda, otrok ni zaspal, če je bil nekdo na obisku. O, kakšen šok … 😀

V tem obdobju smo preizkusili Bachove esence, govorila z nekaterimi strokovnjaki za spanje na Facebook-u (ne vem, kako se jim pravilno reče), poskusila sem s pesmicami in zvoki, ter z meditacijami pred spanjem … Nič ni pomagalo, ker jaz nisem bila v redu. Razumela sem, kaj delam ‘narobe’, le spremeniti nisem znala, ker sem se ujela v začaran krog, da ‘saj se bo moj trud enkrat obrestoval’… Vendar se nikoli ni … do malo pred Ininim 3. rojstnim dnem, ko sem sprejela (za moje današnje pojme) prvo zdravo in odgovorno odločitev.



3 – 4, 5 let

S spremembo zaposlitve, sem bila kar naenkrat več doma, ko sem bila ob Ini, sem bila tudi v resnici z glavo in srcem pri njej, pri Mihu … Ino sem prvič slišala reči: ‘Mamica, srečna sem.’ Z Mihom sva se zaročila in zanosila sem z drugo hčerkico. Vedela sem, da tu zgodba še zdaleč ni končana, temveč, da se šele zares začenja. Začela sem delati na sebi in šla skozi ogromne preobrazbe.

Tu pa je šele zares začelo prihajati za mano, kaj vse se je dogajalo v vmesnem obdobju. In ja, morala sem si ODPUSTITI, da sem delala ‘narobe’, da ni imela čudovite, pravljične, mirne rutine, ki bi jo popeljala v spanec. Ne, nisem znala drugače. Zavedala sem se, da to ni vse… da poznam osebe, ki imajo to rutino in se, na primer, otrok še vedno ogromno krat zbuja, tudi če zaspi ‘takoj’, in na drugi strani ljudi, ki nimajo nobene rutine, vsaj ne takšne, ki bi bila ‘do minute’ natančna, pa otroci kljub temu zaspijo hitro in brez težav.

Ja, smo uvedli rutino, vendar smo se je držali morda 80%. Razlika ni prišla čez noč, trajalo je kar dolgo časa, vendar še BOLJ POMEMBNO kot rutina, je bilo to, da se je celotno vzdušje v družini spremenilo, midva sva se spremenila, najin odnos z Ino se je spremenil … In ne, če mislite, da vam bom na tem mestu rekla, da sedaj pa moj otrok ‘pravljično mirno’ zaspi, ne bom, ker ne bom lagala. Moj otrok posluša pravljico, nato govori, govori, govori… sprašuje, sprašuje … govori, govori … pije, gre lulat/kakat … nato počaaasi, počasi zaspi. Vendar nam to danes skoraj vedno uspe pred 21. uro, če nam pred 20. 30 že skoraj odpirava šampanjec … ne, saj ne, ne maram šampanjca. Ja, vem, čudna sem. 😀

Zadnji izziv je bil, da sva našo ‘rutino’ (joj, kako ne maram tega izraza) skomunicirala tudi z babico in teto (torej, edini osebi, kamor gre Ina v varstvo). Ni bilo enostavno, priznam, da sem hodila ‘po jajcih’ glede tega… vendar smo nekako prišli do skupne točke in mislim, da več ali manj, tudi onidve zdaj upoštevata to, saj vesta, da bo lažje za njiju, za Ino in kasneje, ko se vrne domov, tudi za naju.

Aja, o dnevnem spanju sploh ne bom pisala, saj bi ga ‘teoretično’ še rabila, ampak ne, to nam pa že dolgo ne uspeva več, razen, če zaspi na poti v avtu, ko se nekam peljemo… Ampak to, to bi pa zahtevalo svoj blog. 🙂