Blog, Družina

Uspavanje ali ‘najprej sem oprostila sebi’

Ne vem, če mi je bilo kdaj kaj tako težko dati iz sebe, kot mi je to …

Morda bo komu težko razumeti, kako lahko stvar, kot je spanje oz. uspavanje otroka, potegne za seboj toliko stvari, drugim spet, bo popolnoma logično. Zato tudi pišem to … Za vse vas, ki se srečujete s temi občutki.

Odločila sem se, da bom zgodbo razdelila po hčerkinih starostnih obdobjih.

Kot prvič mama sem imela veliko dvomov, vprašanj, nejasnosti v glavi … Vendar v srcu … V srcu sem bila najsrečnejša, najponosnejša mama in partnerica. Imeli smo svoje izzive kot vsaka družina, a v svoji biti, smo se imeli radi … kar se imamo še danes, morda samo še bolj.


0 – 1,5 let

Uspavanje in spanje dojenčka mi je bilo poleg vsega ostalega ena velika uganka. Bilo mi je po svoje logično, da se dojenček prebuja, še posebej, če je dojen, ni mi pa bilo logično, da toliko prejoka, kot je prejokala Ina. To se je začelo že ob rojstvu. Najverjetneje krči. O tem sem več pisala tukaj, omenjam zgolj zato, ker se to tudi kasneje ni ustavilo. O belih kapljicah, ki so in niso stekle, pa sem več pisala tudi tukaj. Zato se Inino večurno jokanje ponoči ni ustavilo tudi, ko smo začeli dodajati adaptirano mleko (eno flaško na dan – ponoči), temveč je morda ravno to, v našem primeru, zadevo še poslabšalo. Sklepam, da jo je bolel trebušček, da jo je zvijalo in matralo. Največ, kar sva znala, je bilo, da sva jo nosila, zibala, masirala, jaz sem jo dojila, kolikor je pač želela – v tisti najhujši razdraženosti se tudi priklopiti ni želela. Potem pa so bili tukaj še zobki. Sicer pa je bila čez dan večinoma zelo zadovoljen in vesel dojenček. Tudi gosto hrano je sprejela zelo z veseljem in tudi jo že hitro pojedla količinsko veliko, kar (če pogledam z današnjim znanjem) je kvečjemu botrovalo k temu, da jo je ponoči matral trebušček, čeprav sva si takrat mislila ‘super, da je, vsaj lačna ni’.

Zakaj sem naredila tak uvod? Da razumete, zakaj sem si mislila, da je večerna rutina popolnoma brez veze in nepotrebno mučenje sebe z nekimi omejitvami v življenju, ki pa dojenčku, ki prejoka večino noči, ne bodo čisto nič pomagale. Morda za nekoga neumno, naivno ali začetniško ‘zeleno’, vendar vam lahko spoil-am, da tudi sedaj (pri drugi hčerki) ne počnemo ničesar ‘do minute natančno’, pa je zgodba popolnoma drugačna.

Naj na tem mestu poudarim, da smo živeli v enosobnem stanovanju, da nikoli ni bila najina metoda, da jo položiva v posteljico in ‘učiva’ spanja, da ni bilo razlike, če si jo imel ob ali na sebi … Da največ, kar je bila ‘stran’ od naju, je bilo, če sva jo zvečer (če je uspelo) položila za kakšne 2, 3 ure v košek/zibko/posteljico poleg najine postelje, sicer pa je bila celo noč med nama.

Na tem mestu se ŠE nisem pretirano obremenjevala s spanjem naše dojenčice, bolj z jokom, morda sem se kdaj obremenjevala zgolj v kontekstu ‘kako lahko vsi govorijo, da njihovi SPIJO, naša pa ne’.


1, 5 – 3 leta

Zdaj prihajamo do zares zanimivega dela. V tem obdobju smo se preselili v novo, večje stanovanje, z več sobami, kjer je imela Ina svojo sobico in posteljico v svoji sobici, mamica je bila, zaradi slabih odločitev glede zaposlitve (ki so me vseeno pripeljale do ogromnih spoznanj, mi odprla veliko točk, kjer sem kasneje lahko delala in še delam na sebi, tako da v končni fazi nobena odločitev ni ‘slaba ali napačna’, kljub temu, da je morda ‘zemeljsko’ težka), ogromno odsotna in tudi, ko je bila fizično prisotna, je bila z glavo ves čas pri delu, na telefonu, na računalniku … Posledično se je uspavanje spremenilo v še večjo moro. Iskanje pozornosti, čakanje name, ko me včasih do poznih večernih ur ni bilo, skakanje in govorjenje v posteljici, ki so lahko trajali tudi ure. Edino, kar je zares pomagalo je bilo zibanje, kar pa je postajalo vedno težje, saj je bila že velika. Tukaj sem šele zares začela spoznavati, da ‘vsi’ (verjemite, da nikoli niso VSI) ostali zaspijo ob 19h in to je to. Potem imata mamica in očka čas zase in drug za drugega in srečno so živeli do konca svojih dni. Aha, da ne pozabim … to je ‘edino pravilno in le to je podporno za otrokov razvoj, kar seveda potrjuje malo morje raziskav, in seveda si največja zguba, ker ne delaš pravilno in nisi sposoben spravit svojega otroka spat’ *sarkazem off*. Ne, resno. Prosim, ne dovolite, da vas takšne izjave spravijo v stisko, krivdo, obup … Največkrat pa se nam je zgodilo to, ko je recimo bila neka oseba na obisku, z namenom, da se bomo malo podružili, ko otrok zaspi, in je imela seveda komentarje na to temo, ker seveda, otrok ni zaspal, če je bil nekdo na obisku. O, kakšen šok … 😀

V tem obdobju smo preizkusili Bachove esence, govorila z nekaterimi strokovnjaki za spanje na Facebook-u (ne vem, kako se jim pravilno reče), poskusila sem s pesmicami in zvoki, ter z meditacijami pred spanjem … Nič ni pomagalo, ker jaz nisem bila v redu. Razumela sem, kaj delam ‘narobe’, le spremeniti nisem znala, ker sem se ujela v začaran krog, da ‘saj se bo moj trud enkrat obrestoval’… Vendar se nikoli ni … do malo pred Ininim 3. rojstnim dnem, ko sem sprejela (za moje današnje pojme) prvo zdravo in odgovorno odločitev.



3 – 4, 5 let

S spremembo zaposlitve, sem bila kar naenkrat več doma, ko sem bila ob Ini, sem bila tudi v resnici z glavo in srcem pri njej, pri Mihu … Ino sem prvič slišala reči: ‘Mamica, srečna sem.’ Z Mihom sva se zaročila in zanosila sem z drugo hčerkico. Vedela sem, da tu zgodba še zdaleč ni končana, temveč, da se šele zares začenja. Začela sem delati na sebi in šla skozi ogromne preobrazbe.

Tu pa je šele zares začelo prihajati za mano, kaj vse se je dogajalo v vmesnem obdobju. In ja, morala sem si ODPUSTITI, da sem delala ‘narobe’, da ni imela čudovite, pravljične, mirne rutine, ki bi jo popeljala v spanec. Ne, nisem znala drugače. Zavedala sem se, da to ni vse… da poznam osebe, ki imajo to rutino in se, na primer, otrok še vedno ogromno krat zbuja, tudi če zaspi ‘takoj’, in na drugi strani ljudi, ki nimajo nobene rutine, vsaj ne takšne, ki bi bila ‘do minute’ natančna, pa otroci kljub temu zaspijo hitro in brez težav.

Ja, smo uvedli rutino, vendar smo se je držali morda 80%. Razlika ni prišla čez noč, trajalo je kar dolgo časa, vendar še BOLJ POMEMBNO kot rutina, je bilo to, da se je celotno vzdušje v družini spremenilo, midva sva se spremenila, najin odnos z Ino se je spremenil … In ne, če mislite, da vam bom na tem mestu rekla, da sedaj pa moj otrok ‘pravljično mirno’ zaspi, ne bom, ker ne bom lagala. Moj otrok posluša pravljico, nato govori, govori, govori… sprašuje, sprašuje … govori, govori … pije, gre lulat/kakat … nato počaaasi, počasi zaspi. Vendar nam to danes skoraj vedno uspe pred 21. uro, če nam pred 20. 30 že skoraj odpirava šampanjec … ne, saj ne, ne maram šampanjca. Ja, vem, čudna sem. 😀

Zadnji izziv je bil, da sva našo ‘rutino’ (joj, kako ne maram tega izraza) skomunicirala tudi z babico in teto (torej, edini osebi, kamor gre Ina v varstvo). Ni bilo enostavno, priznam, da sem hodila ‘po jajcih’ glede tega… vendar smo nekako prišli do skupne točke in mislim, da več ali manj, tudi onidve zdaj upoštevata to, saj vesta, da bo lažje za njiju, za Ino in kasneje, ko se vrne domov, tudi za naju.

Aja, o dnevnem spanju sploh ne bom pisala, saj bi ga ‘teoretično’ še rabila, ampak ne, to nam pa že dolgo ne uspeva več, razen, če zaspi na poti v avtu, ko se nekam peljemo… Ampak to, to bi pa zahtevalo svoj blog. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *