Kako pomagati SEBI ob oddaji malčka v vrtec/drugo obliko varstva

Tokratni september je še posebaj zanimiv za vse nas – starše. Za starše šoloobveznih otrok, za starše vrtčevskih otrok, še posebaj pa za tiste, ki prvič vključujejo otroka v neko obliko varstva, pa naj bo to javni vrtec, zasebno varstvo ali pri nekomu od znancev/sorodnikov… Morda je slednjim zaradi tega kaj lažje ali pa tudi ne. Situacije so zelo različne. Večinoma smo z otrokom doma leto dni, malce manj ali malce več, preden ga oddamo v varstvo. Pri nekaterih je to, da otroka z 11 meseci vključijo v neko obliko varstva nujno, drugi se za to odločijo, saj so mnenja, da bo lažje prej kot kasneje. Drugi spet ravno obratno, imajo otroke čim dlje doma. Vse varijante so pravilne in nobena ni napačna, če vprašate mene – ker so otroci različni in različno sprejmejo dejstvo, da niso več samo s staršem.

Kot sem povedala že v objavi pod eno izmed fotografij na Instagramu in Facebook-u, naše uvajanje v vrtec ni bilo stresno in je potekalo zelo lepo. Ina je imela takrat 15 mesecev. Nekje od enega leta naprej je bila v varstvu pri moji teti, saj je imela le-ta takrat cca. 2 meseca dopusta (dela v šolstvu) in smo imeli to možnost. Nad tem sem bila navdušena, saj je bil to za naju in za Ino zelo mil prehod. Teta je takrat res upoštevala najine želje in urnik, prehranjevanje in vse ostalo, zato smo bili vsi zelo pomirjeni. Morda je bil ravno zaradi tega tudi prehod v vrtec lažji. Prvi dan smo bili vsi skupaj, kasneje je uvajal očka.

Seveda pa so se tudi v moji glavi takrat porajala razno razna vprašanja. Sta vzgojiteljici res v redu? Bosta nežni z njo? Ji bosta znali stvari razložili odločno, a mirno? Bo preveč hrupno? Se bo počutila zapuščena? Bo mislila, da naju ne bo več nazaj? Glede na to, da sem tudi sama vzgojiteljica predšolskih otrok in sem do takrat že opravljala prakso v 3 različnih vrtcih, sem imela nekaj zaupanja. V vseh izmed teh z otroki niso ravnali grobo, v vseh so bile vzgojiteljice mirne, a odločne, jasne, imele postavljene meje. Otroci so jih imeli radi, radi so se stisnili k njim in našli so tisto zavetje, ko so ga potrebovali. Kljub vsemu pa so vsi z veseljem skočili v naročje k staršem ali drugi bližnji osebi, ko so jih prišli iskat. Seveda pa si nisem zatiskala oči, da povsod ni tako. Takrat se sicer še ni tako zelo govorilo o tem, vendar smo se zavedali, da se lahko zgodi tudi to. Vseeno sem se postopoma popolnoma sprostila in začela zaupati. Kasneje sem videla, da se je to izkazalo za odlično potezo.

Kaj bi torej želela podeliti z vami?

1. VARSTVO/VRTEC IZBERIMO ZAVESTNO

Kaj mislim s tem? Seveda nikoli ne moremo točno vedeti, kako bo, kaj bo… Vendar je super, če le imamo možnost, da se odločimo ne zgolj na podlagi tega, kateri nam je najbližji (čeprav je lahko tudi najbližji na koncu najboljši – tega ne izključujem) ali pa ‘ker je sosedova Mojca rekla, da je tam res fajn’. Lahko, da je sosedovi Mojci super nekaj, kar vam ni, in obratno.
Včasih pa pač glede varstva/vrtca ‘nimamo izbire’, ampak tudi takrat je naša izbira, da bomo ostali mirni in pozitivno naravnani.

2. SPROSTIMO SE Z OTROKOM

Z otrokom se ob vstopu v vrtec/varstvo čim več pogovarjajmo, igrajmo, kuhajmo, plešimo… Počnimo karkoli bo tudi nam zabavno. Otrok se bo tako sprostil. To bo pomagalo otroku, da bomo ustvarili sproščeno okolje, v katerem bomo tudi prej opazili in prepoznali, kako se otrok počuti v prvih dneh, tednih, mesecih… Pomagalo pa bo predvsem tudi nam, da bomo bolj spoščeni in polni energije.

3. POSKRBIMO ZASE

Ne dvomim, da za svoje malčke boste vsi poskrbeli. Kaj pa vi? Vzamite si čas za hrano, vodo, počitek, kavico s prijateljico, večerjo s partnerjem, knjigo, meditacija, tek itd. Karkoli vas sprošča in veseli. Verjetno se sprašujete, zakaj bi zdaj šli stran od otroka, če ga že tako ali tako dopoldan ne vidite. Ker ste vi še vedno človek, imate svojo službo, podjetje, obveznosti, partnerja, prijatelje itd. in potrebujete čas, da si napolnite baterije, da bo vaš čas z otrokom popoldan oz., ko boste skupaj, bolj kvaliteten.

4. SPROSTITVENE TEHNIKE, KO NAM JE TEŽKO

O tehnikah sem že pisala na v storyjih na Instagramu in Facebook-u, bom pa na to temo naredila še TikTok (ja, začela sem delati koristne TikTok-e, upam, da takšni tudi ostanejo, in da ljudi inspiriajo), ki ga bom delila tudi na Instagramu. Najdete jih ogromno tudi na internetu, na Youtube in drugje, vendar malce za primer. Otroka ste oddali v vrtcu, greste ven in še v garderobi vas ‘stisne’ – joka sicer drug otrok, vendar vas zaskrbi ‘kaj, če bo moj tudi’ – kaj lahko naredite na hitro? Lahko se v avtu ali kjerkoli že zjokate, s tem ni nič narobe, je človeško in normalno. To ne pomeni, da jokate 3 ure in še ves dan po malem, temveč, da date ven iz sebe in greste naprej. Kaj še lahko? Spustite lase in/ali pomasirajte lasišče, zavestno sprostite čelo in čeljust (kot da bi zazehali), globok vdih skozi nos in močan, glasen izdih skozi usta… tega je še velikoo, veliko.

5. GOVORIMO – PREDVSEM Z VZGOJITELJICAMI OZ. VARUHI

Mislim, da ta točka ne potrebuje posebne razlage. Ogromno, ogromno težav se lahko reši tako, da obe strani povesta, kar mislita.

6. ZAUPAJMO

Če imamo že vnaprej neko predpostavko ‘da bo ful grozno’, to ni dobro, niti za nas, niti za otroka. To nam je jasno. Kaj pa sploh lahko naredimo? Lahko se vprašamo od kod izvira. V kolikor smo doživeli kakšno travmo ali imeli slabo izkušnjo kot otroci, je morda smiselno, da začnemo tu. Tu sama sem imela več manjših slabih izkušenj kot otrok v vrtcu, vendar je morda ravno moje delo v vrtcu pravladalo nad le-temi oz. jih nadomestilo. Pri meni je bilo tako, da sem samo morala ustavljati overthinkanje oz. vsiljene negativne misli, ki so divjale v meni, ko se je bližal čas uvajanja oz. vsakič, ko je bila v povezavi s tem neka sprememba ali pa na splošno, ko me je stisnilo, ‘kaj pa če bo kaj narobe’. Seveda, naša intuicija in povezava z otrokom je zelo močna. Tega nikakor ne preslišimo, vendar pa je ne zamenjujmo s svojimi strahovi, travmami in izkušnjami iz otroštva ali pa celo iz pripovedi drugih ljudi.

Za konec naj napišem, da si upam trditi, da velika večina vzgojiteljic, vzgojiteljev in drugih ljudi poklic oz. svoje delo opravlja s sočutjem, skrbjo, ljubeznijo do tega dela. Toliko kreativnih, čuječih in nežnih oseb sem srečala, in v vrtcih in na poklicni prekvalifikaciji za vzgojiteljico predšolskih otrok, ter drugje, kjer sem delala z otroki, da bi lahko o tem še ogromno napisala.
Verjamem, da je vaša izkušnja lahko drugačna, negativna, seveda, ne pravim, da to ni mogoče. Delim z vami le svojo izkušnjo.

Pa še nekaj bi dodala glede na trenutno dogajanje v šolah in vrtcih. Pri nas je šlo uvajanje Ine v vrtec super, vendar so se vsporedno dogajale druge stvari, ki so bile velika lekcija zame in so najin odnos z Ino postopoma precej načele, tako da sva ga šele v zadnjem letu postopoma zgradile nazaj, da lahko danes rečem, da je boljši kot je bil pred tem 2 leti. Pa je bil vrtec super, vzgojiteljici prijazni, sočutni, mladi, polni življenja, bili smo lepa skupinica, tudi med seboj smo se zelo dobro ujeli… pa vseeno. Pridejo v življenje druge lekcije, izzivi, mariskaj se moramo naučiti, zrasti…
Ne primerjam tega s trenutno situacijo v svetu, ima pa eno rdečo nit – so stvari pri katerih se moramo najprej pomiriti, dati mi otroku trden pristan, v katerem bo po lahko sprostil in ‘dal ven’ morebitne frustracije, potem pa šele vse ostalo. To ne pomeni, da situacij ne rešujemo, pomeni le, da jih rešujemo iz pozitivne in mirne pozicije.

Želim vam čudovit in miren pričetek šolskega leta in veliko popoldnevov preživetih v naravi, med jesensko obarvanimi listki (ko se bodo, seveda, hehe) ali pod odejico na domačem kavču. ♥️