Zakaj sem se sploh odločila, da bom pisala o tej temi? Zdi se mi, da ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo itd., imamo večinoma ženske nekje v sebi, da nas bo moški osrečil. Morda iz pravljic, ki smo jih brale v ostroštvu in risank, ki smo jih gledale? Saj je vendar vedno od nekod prišel princ, nas rešil in odrešil vseh tegob. Pa je to v resničnem življenju res? Do neke mere morda je. Morda je to za nas tisti ‘push’, da se preselimo, morda dokončamo študij, morda začnemo telovaditi, morda kaj drugega … ali pa tudi ne. Zveze so zelo različne in njihova dinamika prav tako. Pa vseeno, začnimo pri dvojini.

Ne vem, kakšne so bile vaše pretekle zveze ali pa je morda to vaša prva… Moje so bile predvsem turbolentne. Veliko ljubosumja, kreganja, razhodov, pavz, pobotanj, dramatike, basicly ‘drama, drama, drama’… Zdelo se mi je, da drugače sploh ne znam živeti. Poleg tega mi je bila to prispodoba za ‘pravo ljubezen’. Brez tega vendar ni ljubezni, kajne? No, ja. Čisto vsaka izmed teh zvez se je končala še bolj dramatično kot se je začela. Jaz sem ves čas upala, da se bodo te moški (ali naj raje rečem fantje) spremenili, da se bova nekega dne zbudila in bo vse drugače. Zakaj torej ni bilo oz. je bilo vsak dan slabše in slabše? Ker sem jaz tekom teh zvez počasi vedno več in več svojega fokusa posvečala temu, kaj vse je bilo v tem zvezah narobe in kaj vse mi manjka, namesto, da bi se posvetila sebi in poskrbela zase. Med vsem tem procesom sem zgubljala sebe. Pač ni bil pravi trenutek oz. je bila to moja pot, da sem prišla do trenutne zveze.

Kaj pa se je zgodilo, ko sem začela z Mihom? Preden sva začela, sem šla ravno iz ene zelo, zelo turbolentne zveze. Ko sem odšla, sem se odločila, da se bom posvetila sebi in počela vse, kar imam rada. Bila sem odločena, da mi ta zveza ne bo odvzela niti sekunde mojega življenja več. Družila sem se s prijatelji, žurala, hodila v šoping, počivala, delala, gledala tv in se razvajala. Odločila pa sem se, da ne bom z nikomer, dokler ne bom pripravljena, torej no rebound oz. ‘zvezic za tolažbo’. In… takrat je prišel moj princ. Prišel je v moje življenje in me zadel kot strela z jasnega (poznala sva se že 4 leta prej). Ja, potem pa svizec zavije čokolado v folijo…

Res, da je bil moj dragi poosebljenje vsega, kar sem si kadarkoli želela, vednar sem bila jaz še vedno nezauljiva, ranjena, nesamozavestna in prav tako je bil on. Tako, da je bila prav tako ‘drama, drama, drama’, le veliko manjša, saj je bil Miha veliko bolj zrel od vseh mojih moških do sedaj in se ni nazaj odzival napadalno, ko si iz mene udarilo vse to, kar sem nosila v sebi.

Kdaj so se torej stvari obrnile? Ko sem začela posvečati več pozornosti SEBI, temu, kaj lahko NAREDIM, kaj si ŽELIM in kako lahko to DOSEŽEM. Kar ne pomeni, da si nisva stala ob strani, se pogovarjala ure in ure, se podpirala, oh, se tudi prekregala, vendar vedno manj. So stvari, ki jih delava/ustvarjava tudi skupaj, kot par, vendar pa, če ne bi vsak naredil svojega deleža, se ne bi zgodilo nič. In tukaj prihajam do bistva, za katerega sem jaz potrebovala kar veliko let – lahko si dream couple, lahko si passionate, lahko si power couple, lahko si karkoli, vendar boš moral vedno delat na sebi in rasti tudi vsak zase, da bosta lahko rastla skupaj.

Seveda je lažje oz. bi bilo lažje, da bi nekdo nekaj naredil namesto tebe, v bistvu tudi lahko, vendar te nihče ne more resnično osrečiti, če se ne boš sama. Lahko ti celo izpolni marsikatero željo, vendar, kaj ti bo to pomagalo, če boš prav hitro nazaj tam, kjer si bila? Kolikorat sem si želela, da bi se moj partner odločil namesto mene, ker se sama nisem mogla …. pa mi je vedno rekel: ‘To boš pa morala sama ugotoviti.’ Lahko me je usmeril, lahko se je pogovarjal z mano, lahko je tudi povedal svoje mnenje, vendar odločitev je na koncu še vedno TVOJA/MOJA. To je moč svobodne volje.

Na tem mestu bi povedala eno zanimivo prigodo, ko sem se veliko let nazaj pogovarjala s svojim bivšim partnerjem. In ne, to ni dramatična zgodba o tem, kako sva šla nazaj skupaj, ker nisva, bila sva le kratek čas prijatelja, pa še to sva se prav kmalu oddaljila. Takrat sva bila že oba v zvezah, v katerih sva še vedno. Enkrat sem si ga drznila vprašat. Recimo, da mu je ime Janez. Torej: ‘Janez, zakaj se ti pustiš vsaki ženski tako zelo kontrolirat/usmerjat?’ (enako je bilo že, ko sva bila midva skupaj). In Janez je odgovoril: ‘Ja, ker je fajn.’ ? Ok? ‘I feel you, bro’, ker meni bi bilo tudi velikokrat lažje, da bi se nekdo odločil namesto mene. ‘Ja, ampak Janez, zakaj tudi glede tako velikih odločitev kot je to, v katero smer bo šla tvoja kariera?’ ‘Zato, ker se morda drugače ne bom nikoli našel v življenju’. ‘Uff, ja… ‘ Lahko rečem, da sem Janeza takrat zelo razumela, tudi sama sem bila izgubljena v vesolju, le s to razliko, da se nihče ni odločil namesto mene in dejansko tudi nisem želela, da bi se. Kasneje mi je Janez povedal, da je tudi sam prišel do zaključka, da se bo moral sam najti, in da je spet na točki 1.

Zakaj sem dala ta primer? Ker sem velikokrat, kot lahko razberete iz zgodbe z Janezom, želela tudi sama spreminjati moškega, po drugi strani pa sem si želela tudi sama spremenit, vendar nisem vedela kako. A vam zaupam eno svojo ugotovitev? Lahko se strinjate z menoj, lahko pa tudi ne. Zdi se mi, da tudi, ČE SE MOŠKI SPREMNI in nam ustreže v vsem, nam potem ni več všeč, ker NI VEČ ON.

Na koncu se spet vračam do točke, kjer sem spoznala, da je vse to, kar si želim v meni in prav tako je vse, kar si Miha želi že v njem. Skupaj lahko rasteva drug ob drugem in skupaj kot par. Lahko se podpirava, pomagava, skupaj odkrijeva vse potenciale pa tudi rane, ki jih še imava in jih vsak zase pozdraviva. Le tako sva lahko srečnejša starša in bolj uspešna posameznika, na področjih, na katerih si želiva. ❤️

Leave a Comment