Mesto mojega otroštva in moje sedanjosti – Kamnik
Ko sem bila majhna, sem mami spraševala, zakaj piše, da sem rojena v Ljubljani, če smo takrat živeli v Kamniku. Razložila mi je, da se vpiše kraj, kjer si dejansko, fizično rojen, in ne tisti, kjer si takrat živel s starši. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem to ponotranjila. Ker sem bila radoveden otrok, verjamem, da je temu sledilo še nekaj vprašanj v smislu, kaj se zgodi, če se rodiš na meji ali na letalu ali na vlaku, ampak ja, to je moj uvod v tole objavo, da boste razumeli, da je Kamnik že od nekdaj moje ljubo mesto in iskreno, še danes se mi zdi en tak neraziskan biser, takšen, ki skriva še veliko čudovitih kotičkov… Še danes pravzaprav dnevno odkrivam, kaj je tako skrivnostnega, a obenem tako preprostega na njem, da me tako privlači.
Ko pomislim na svojih prvih 6 let s svojimi starši, imam kar veliko zelo zgodnjih spominov in skoraj vsi se vežejo na naš dom Kamniku. Po 6 letih smo se preselili v Ljubljano, kjer smo nato tudi ostali. Sama sem nato dala skozi še nekaj najemniških stanovanj in leta 2018 sva z Mihom našla svojo – svojo ‘štalco’ v Kamniku, ulico stan od tam, kjer smo živeli z mojimi starši, ko sem bila sama otrok. In to popolnoma naključno – iskala sva stanovanje povsod v okolici Ljubljane. Takrat sva že imela svojo ‘kravico’, ki je mojo ljubezen do Kamnika takoj ‘podedovala’ po meni, pa tudi Miha ga je prav hitro vzljubil. Trenutno si nihče od naju ne predstavlja, da bi se premaknili v katerikoli drug kraj, tudi če bi se slučajno kdaj selili, na primer v hišo.
Verjamem, da ni bilo vse tako, kot se jaz spominjam kot otrok, vendar ko pomislim na Kamnik in svoja leta preživeta v tem kraju, se spomnim na prav posebno drevo, po katerem sem plezala kot otrok in je bilo ‘moje’ drevo – to drevo je še danes tam. Spomnim se hribčka pri parkirišču, po katerem sva se z očetom povzpela do pločnika nad parkirišlem in se odšla vozit s kolesom ali na sprehod na Stari grad, kjer sva pila čaj z limono in medom, vmes pa mi je žličko nasul sladkor in ga pokapal z limono. Spomnim se okusa čokoladnega pudinga, ki sva ga z mami pripravljali v kuhinji, kjer sem imela svojo leseno gugalnico. Spomnim se balkona, na katerem si je moj oče ustvaril pisarno, in na katerem sem videla in uporabljala prvi računalnik, Windows 92 – najraje program slikar. ? Spomnim se kavča, ki se je spremenil v posteljo, ki sem jo kasneje uporabljala jaz (ja, sej veš, haha, vsako noč sem prišla k staršema) in na katerem smo gledali Batmana in Catwoman. To je delček mojega Kamnika.
Delček so tudi moji prijateljčki iz Kamnika, ki so, uff, vsi že odrasli ljudje, s svojimi karierami in morda tudi družinami. Rojstni dnevi, na katerih sem bila otrok, ki se ni želel igrati med dvema ognjema, ne skrivalnic, ne pojesti trdih okraskov na torti (za katere še danes ne vem, če so bili sploh užitni?), še manj se igrati igre: ‘Ali je kaj trden most?’, ampak če je bilo pa treba igrati igrico Hugo na računalniku, so se pa vsi čudili, kako je možno, da mi gre tako dobro, hehe. Moja priljubljena kavarnica Veronika, v kateri je za moj 16 rojstni dan moja mami organizirala majhno srečanje z mojima dvema prijateljema iz otroštva in en izmed niju je konec osnovne šole postal moj prvi ‘fant’, če tej otroški ljubezni sploh lahko tako rečemo. V kavarno Veronika danes zahajamo z družino in ustvarjamo nove spomine.
Moj Kamnik danes pa je naš balkon, na katerem globoko vdihnem zrak in poskušam vskrati vso hvaležnost, ki jo lahko, da smo tukaj in zdaj, in da imamo možnost imeti vse to, kar imamo. Gledam Stari grad in čudovit gozd, to naravo in uživam v tem razgledu. Globko vdihnem, ko se sprehajamo skozi center Kamnika, kjer me kar prevzemajo ideje, kaj vse bi se dalo ustvariti oz. naseliti v te prazne prostore, ki kar čakajo na svežo energijo, na nove ideje … Vedno se obrnem proti Zlati ptički, ki kar zasije v Šutni. Ja, ko smo se preselili sploh nisem vedela, kjer je Šutna. ? Prav vsak delček starega mesta Kamnik ima svoj čar. Sedimo ob Kamniški Bistrici, kjer se Ina igra in koplje po blatu, še malo zakoraka v vodo, jo preliva, med tem ko midva sediva na soncu, na travi in jo opazujeva. Odkar smo štirje hodimo na sprehode z malo Tiano. Zaenkrat so bili bolj kratki, saj sem jih želela stopnjevati lepo počasi, zato smo se sprehajali bolj po bližnjih ulicah. En daljši sprehod pa smo do sedaj ubrali mimo zdravstvenega doma, mimo CIRIUS-a in preko mostu, ki povezuje oba bregova Bistrice, spet nazaj domov.
Moj Kamnik danes so tudi Tunjice, kamor se gremo sprehajat v popoln mir, med drevesa, ponovno k vodi, k listkom, ki so popadali z dreves že jeseni, in ki jih letos ni vzel sneg, ker ga ni bilo dovolj, v še en čaroben del Kamnika. V Tuhinjsko dolino, kjer ni signala oz. vsaj pri nama večkrat ni prenosa podatkov, in kjer smo samo mi in narava. Včasih zavijemo v vasico Nevlje in sprehodimo do Starega malna ali ponovno skozi gozd do Bistrice, kjer se Ina igra z vodo, listi, palčkami … Vsak delček ima svojo posebno energijo, ‘svoj zrak’. Pot na Stari grad, ki poteka ob cesti, je bila še celo zame nova, čeprav sva z očetom tolikokrat obiskala Stari grad, vendar sva se povzpela po drugi, bolj strmi poti. Mi pa smo to pot odkrili ravno na koncu moje nosečnosti, saj sem potrebovala malce bolj položno pot. Prav tako na drugi strani najdeš pot do Budnarjeve domačije. Skoraj ves čas hodiš po prijetni senci, saj te obdaja gost gozd.
Prav zanimivo mi je bilo, ko sem odkrila, da obstaja glasbena skupina fantov iz Kamnika, ki se imenuje Matter in ustvarja res posebno glasbo, pravzaprav lahko temu rečem umetnina, saj so besedila na prvi pogled nelogična, vendar lahko najdemo v njih marsikaj zanimivega. Enkrat sem brala interviju z njimi, v katerem so povedali, da besedila izvirajo na nek način tudi iz lokalnih zgodb. Nekatere izmed njih so slišali v lokalu v Kamniku, nekatere so doživeli sami … in že takrat se mi je nekako zazdelo, da je ta lokal, ki je včasih obstajal, pod našim blokom. Enkrat sem za hec vprašala starša, ali morda vesta, če je to, to. Sicer nista vedela, ampak še vedno imam nekako občutek, da je. Fantje pa so po naključju moj letnik. Čeprav v resnici ne poznam nikogar, ki bi danes živel v Kamniku, jaz pa bi ga poznala že iz svojega otroštva, saj sem že v vrtec hodila v Ljubljano (vsako jutro sva se vozila z očetom in poslušala glasbo), kasneje tudi v osnovno šolo itd.
Slovenija je resnično čudovita, kar se tiče narave, pa tudi ljudi, odvisno je le, kako pogledaš oz. kaj vidiš. Še veliko je krajev, na katere imam čudovite spomine in v katere se z veseljem vračam, vendar menim, da ima vsak izmed nas tisti kraj, kjer se počuti doma, doma, s katerim se lahko popolnoma poveže. Kateri je to zate? Z veseljem bi prebrala zapis še koga izmed tistih, ki radi pišete, da spoznam tiste majhne čarobnosti, posebnosti vašega domačega kraja.
Ste za? ❤️