Moja porodna zgodba 2. del – rojstvo Tiane (april 2020)
Tako sem 28. 4. prišla na prvi pregled v porodnišnico Jesenice. Nadela sem si masko, se poslovila od Ine in Miha in se opravila v bolnišnico. Ja, šok, solze so mi prišle v oči. Vsi v maskah, razkužujejo roke, to je realnost ‘tam zunaj’ … daleč stran od mojega varnega mehurčka doma, s svojima dvema najdražjima, z meditacijami, sproščanjem, kopelmi … Ok, dihaj, Danaja, vse bo v redu. Samo smej se. Samo smej se. Odločila sem se, da se bom pohecala z vsakim, s katerim pridem v stik … in res, babica, ki me je stehtala in pomerila pritisk je bila zelo zabavna.
Zdravnica in asistentka sta bili malo manj za hece, ampak po tem, ko sta videli, da je deklica v trebuščku super, sta pristali na mojo željo, da ji damo čas še, sicer ne do petka kot je bila moja želja, temveč vsaj do srede. Tako je tudi bilo. Dobila sem dober občutek, saj se je vse dogajalo umirjeno in sproščeno. Niti čakanje na ginekologinjo in CTG me ni zmotilo, pravzaprav se mi je zdelo, da je vse skupaj šlo zelo hitro. Zadovoljna sem se odpravila domov in se imela lepo s svojima dvema. Zvečer spet dogajanje, blažji popadki, ki je trajalo skoraj do jutra, vendar se je zjutraj ponovno ustavilo. Spakirano sem imela že dlje časa v avtu, zato sem vzela zadnje malenkosti, se dogovorila z mami, da pride na Jesenice, da lahko odpelje Ino, če bo vse skupaj trajalo predolgo.
Moja porodna zgodba bi bila sicer lahko še velikoo daljša, vendar bom poskušala res zajeti bistvo.
29. 9. sem prišla zjutraj na sprožitev, odprta okoli 3-4 cm. Okoli 10. ure so mi ustavili gel in me po vsej papirologiji odpeljali na oddelek. Do večera se je dogajalo zelo malo (približno toliko kot se je proti jutru doma, preden sem odšla na sprožitev), tako da se mi ni sanjalo, da bom okoli 18h dobila počasi vedno močnejše popadke… Do večera smo vse cimre nosile maske, saj smo čakale na izvide za Covid-19, zato je bilo zame še toliko bolje, da se do večera ni skoraj nič dogajalo.
S seboj sem imela zelo podroben porodni načrt, ki je vključeval vse dele od prihoda v porodnišnico do odhoda, ki sem ga napisala v sodelovanju s svojo izbrano babico. Na koncu sicer ni bilo niti časa niti potrebe, da bi jim ga kazala, saj se je dalo čisto vse ustno dogovoriti oz. nekatere stvari so upoštevali oz. izvajali že, brez da bi bilo potrebno kaj posebaj povdarjati ali razlagati. Je pa porodni načrt zelo koristil meni, da sem vedela, kaj je sploh možno, da sem se zavedala svojih možnosti in po drugi strani tudi zmožnosti. Okoli 18h se je začelo bolj intenzivno, ampak bili so zelo znosni in dalo se jih je predihat, zato mi sploh ni bilo jasno, ali je to že to, ali se bo še kaj ustavilo (kar je baje pogosto po gelu). Me je pa nekaj sumljivo vmes tudi ‘tiščalo pritiskat’ + vedela sem, da prej kot pridem v porodno, prej bo lahko partner zraven, zato sem poklicala babico, ki je očitno po mojem načinu predihavanja vedela, da gre zares. Peljala me je še v sobico, kjer naj bi naredili ctg (takoj sem izrazila željo po ‘hodečem’ ctg-ju), in da bi me pogledala, koliko sem odprta, je pa upoštevala tudi, da naj me ne pregleduje med popadki, in da naj mi pusti, da jih prediham stoje. Na splošno je upoštevala vse in bila res prijazna. Dobila sem top porodno s tušem, ripstolom in vsem.
Ko je prišel Miha sem se najprej zjokala od sreče. Medtem, ko je on izpolnjeval papirje, sem bila na stranišču. Potem sem se kleče namestila pod tuš, Miha pa me je s tušem polival po trtici. Zelo močan pritisk navzdol sem že čutila, tudi babica je očitno dojela po mojih ‘zvokih’, da je ‘go time’. Odšla sem na porodno mizo, kjer mi je predlagala položaj na vseh štirih, tako da je porod zelo hitro napredoval. V nekem trenutku je bila bolečina premočna, zato sem se ulegla na bok, potem na hrbet, ki mi ga babica prijazno odsvetovala, tako da se je izstis zgodil na boku. Tudi tokrat je prišel trenutek, ko sem rekla, da preveč peče, in da naj mi da nekaj proti bolečinam, vendar sta me Miha in babica takoj opogumila, da to pomeni, dam že tik prej koncem poroda, da zmorem in tako nisem potrebovala ničesar. Preden se je zgodil iztis, mi je še predlagala prepik mehurja, s katerim sem se strinjala, ampak preden bi uspela priti zdravnica, ki bi ga predrla, je že počil sam. Še celo zdravnica je vedela, kako mi je ime in me je opogumljala, da mi gre odlično, in da že vidi glavico. Pobožala sem jo po glavici in z naslednjim potiskom je bila zunaj. Ob 19.43 je na svet prišla najina deklica Tiana. Lepo smo se stiskali, popkovnica je bila čisto bela, preden jo je Miha prerezal. Posteljico sem porodila s spontanim potiskom, ki se sploh ni zgodil čisto takoj, naslednjo sekundo po iztisu, temveč smo pustili času čas, da se je to lahko zgodilo naravno. Posteljico sem lahko vzela domov, še celo sama me je to vprašala, če želim. Uporabili smo jo za odtis na risalnem listu, ki nam bo ostal kot lep spomin, in za izdelavo homeopatskih granul. Tisti, ki homeopatije še ne poznate – gre za majhne bele ‘pikice’ (kroglice) brez okusa, ki se jih lahko kasneje uporablja za lajšanje marsikatere težave, so pa (logično) povsem naravne. Trajanje poroda je bilo od tistih ‘pravih’ popadkov do iztisa 1 uro. V glaunem, upoštevali so čisto vse moje želje, od A do Ž.
Za razliko od prve izkušnje sem se tokrat počutila slišano, upoštevano in sposobno. Hvala, hvala, hvala za tak porod. ♥️♥️ Velika zahvala gre tudi moji izbrani babici, ki me je oz. naju je pripravljala na porod že približno malo manj kot dva meseca. Zahvala gre tudi Katji, ki me je prav tako, na drugačen način pripravljala, da sem verjela, zaupala in zmogla celoten proces. Prav vsak delček te sestavljanke je pomemben.
Posledično mi je bil tudi odhod na oddelek veliko lažji, glede dojenja in tudi vsega ostalega sem se počutila veliko bolje kot prvič. Sicer se nama je vseeno potem že malo mudilo domov in sva tudi šli, vendar smo tudi glede tega na koncu vse uredili in se je dalo z osebjem vse dogovoriti. Na splošno so bili vsi zelo prijazni in vsi moji strahovi so se izkazali za nepotrebne.
Tudi doma je ožje poporodno obdobje prijetnejše in bolj lahkotno, čeprav imava zraven še eno deklico, ki tudi potrebuje pozornost. Zagotovo tudi zato, ker imam Mihovo pomoč in jo bom imela še do začetka junija, nedvomno zato, ker nas poleg patronažne, ki pravzaprav ne prihaja niti približno tako pogosto kot prvič, ker ni nobene potrebe po tem, obiskuje tudi naša izbrana babica, pa vseeno ne prepogosto, saj po tem enako ni potrebe, sva pa z njo lahko na vezi kadarkoli kaj potrebujeva/naju zanima itd. Povedala nama je tudi ogromno stvari v zvezi s priporočili glede počitka po porodu, zelišč, hrane, dojenja in vsega, kar mi koristi.
Ni čudno, da sem tako srečna, in da mi tako ‘dogaja’, da ves čas pišem.
The end.