Prihod sorojenca oz. napredovanje v starejšo sestrico
Ojla ? Zdaj smo pa že štirje ? Pri zadnji objavi še nismo bili ? Pravzaprav sem želela napisati to objavo že tik pred porodom, vendar mislim, da jo z razlogom pišem sedaj, saj bi bila takrat verjetno še malce drugačna.

Najprej bom govorila o stvareh, o katerih sva se z Ino pogovarjala že med nosečnostjo, oz. če sem čisto iskrena tudi že pred zanositvijo. Vse te stvari so prišle popolnoma naravno in se nanje nisva posebej pripravljala. Se je pa večkrat tekom nosečnosti oz., ko sva novico delila s prijatelji, pojavilo vprašanje, kako Ino pripravljamo na prihod sestrice, kako sprejema, da bo dobila sestrico ipd., zato se mi je zdelo dobro, da napišem objavo o tem, saj menim, da bo marsikomu prav prišla. Seveda ne morem govoriti o tem, ali sva jo dobro pripravila, kako se bodo stvari razvijale naprej … vendar se imamo čudovito in večkrat na dan se zahvalim življenju za lepe trenutke, ki jih preživljamo skupaj. Seveda imamo svoje izzive, vendar so te izzivi v povezavi z Ino precej podobni kot so bili prej. Še vedno jasno in glasno pove, izkazuje svoja čustva, želi uveljavljati svoje, želi veliko pozornosti in se ne ozira na to, kdo je zraven (kot je po svoje tudi prav). Nekatere stvari so pa celo lažje … na primer, zaspi hitreje in veliko lažje kot prej. Ne vem, ali zato, ker se čez dan toliko zanimivega dogaja, ali je kakšen drug razlog. Preden začnem bi dodala samo še Inino starost, saj je bilo vse prilagojeno njeni starosti in bi bilo pri mlajšemu/starejšemu otroku verjetno marsikaj potrebno spremeniti. Ina bo čez dober mesec stara 4 leta. Zdaj pa k stvarem, o katerih smo se pogovarjali:

- O TEM, DA BO ENKRAT SESTRICA … V PRIHODNOSTI: Nisva čakala na to, da sem zanosila, niti nisva čakala na potrditveni ultrazvok, niti na nuhalno svetlino …. že vnaprej smo govorili o bratcu/sestrici. Kakšno njeno premajhno stvar, pripomoček, ki je namenjen dojenčkom, sva čisto tako mimogrede omenila, da bo enkrat za bratca ali sestrico, enako v trgovini, ko smo videli kakšno stvar ipd.. Šalili smo se o imenih, se pogovarjali o tem ali bi raje bratca ali sestrico.
- HODILI SKUPAJ NA PREGLEDE PRI GINEKOLOGU: ta točka je morda blizu večini staršev. Seveda ni bilo to čisto vedno mogoče. Na pregledu je veliko spraševala, govorila, večkrat smo se z ginekologinjo nasmejali in bilo je veliko komičnih situacij. Na prvem pregledu, ki je bil vaginalni potrditveni ultrazvok (čeprav je bilo to meni popolnoma naravno in nemoteče, če bi bila zraven) sta se Miha in Ina sprehajala tačas po zdravstvenem domu in mi je prinesla reklamo za prenatalne vitamine, ker je bila na letaku mamica s trebuščkom. S takšnimi malenkostmi, ki to niso, mi je skozi celotno nosečnost izkazovala skrb in ljubezen.
- ČLOVEŠKO TELO: O tem smo se že prej, v času nosečnosti pa še toliko bolj, pogovarjali direktno in brez ovinkarjenja v stilu: ˝Je premajhna, ne razume˝. Deli telesa so to, kar so. Vagina sicer ni vagina, je nek drug izraz, ki ga uporabljamo, vendar ni ˝ritka˝. Rit ni enako kot vagina in dojenček se ne rodi skozi ritko. Veliko otrok moje generacije je še v višjih razredih osnovne šole mislilo, da se dojenček rodi skozi usta. To so bili pač drugi časi, vendar mislim, da smo zdaj ljudje že malce bolj odprti glede teh pogovorov, tudi z otroki. Prsi, dojke, joške, zize, karkoli … Že od začetka nosečnosti je z veseljem razlagala, da bo dojenček na eni dojki jedel in na drugi pil. Tukaj nisem zašla v strokovne razlage, da sicer dela oboje naenkrat, ampak sem ji pustila, da uživa v svoji pripovedi, med katero je tudi zelo rada pokazala na eno in na drugo dojko. Zelo simpatični in lepi trenutki. Z goloto pred njo že od prej nimava težav. Z veseljem je opazovala moj rastoči trebušček, ga poljubljala in božala. Zanimalo jo je, kako v trebuščku je in pije, kam kaka in podobno. Veliko so tukaj naredile tudi vzgojiteljice, za kar sem jim zelo hvaležna, saj je bilo več mamic v Inini skupini, ki smo v razmaku približno pol leta, rodile drugorojenca. Zato so se v skupini veliko pogovarjali o nosečnosti, dojenčku in verjetno pogledali tudi kakšno knjigico na to temo, saj me je s svojim znanjem o tem, kaj dojenček vse dela v trebuščku, večkrat presenetila.
Telesne spremembe sem praznovala in se jih ne sramovala. Povedala sem ji tudi, ko me je kaj bolelo ali sem želela počivati. Prav zabavno se mi je zdelo, ko je Ina neko jutro spesnila pesmico: ˝Mamica ne bo nikoli več imela ravnega trebuščka, ker bomo imeli preveč dojenčkov.˝ Enako pa me je po porodu vprašala, zakaj imam še vedno ogromen trebušček, če ni več sestrice noter. Ni ji šlo čisto v račun. Razložila sem ji, da je noter hišica od sestrice (maternica), ki se še ni zmanjšala nazaj na tako velikost kot je bila pred sestrico. ? - KNJIGA O PORODU: Na tem mestu še ne bom izdala preveč o svojem porodu in svoji porodni zgodbi, saj bom to prihranila za blog, ki ga bom tudi razdelila na več delov, da ne bo predolg. Povedala bom samo to, da je bila ta knjigica pri nas zelo specifična, saj smo načrtovali malce drugačen porod, kot se je potem zgodil (pa ne v negativnem smislu – da ne bo pomote!; bilo je čudovito) in smo Ino na takšen potek poroda tudi pripravili. To je seveda pomenilo, da ve, kako sestrica pokaže, da more ven – ZAČETEK POPADKOV, do tega, da razume, da sicer mamico boli (zakaj bi lagali, da ne?), vendar ta bolečina ni enaka tej, če padeš in se poškoduješ, raniš, da gre za drugačno bolečino, ki prinese sestrico bližje in bližje mamici in seveda njima z očkom – POPADKI. Prav tako je bila seznanjena z nadaljnjim potekom poroda – just in case. ? Tukaj se lahko ponovno vrnem na prejšnjo točko, zakaj je super, da spolnih/reproduktivnih organov ne tabuiziramo, seveda pa vse skupaj prilagodimo starosti in zrelosti otroka. Dvoletnik seveda potrebuje popolnoma drugačno razlago kot štiriletnik.
- SOBICA, IGRAČKE IN OSTALE LUŠKANE STVARI: Kmalu potem, ko sem zanosila, smo spraznili prvo sobo, ki je bila prej pisarna oz. soba za odlaganje stvari, saj sva oba z Mihom raje delala na kavču, na postelji ali na mizi kot v prvi sobi, stran od dogajanja. Ta soba je kasneje zamenjala tisoč in eno podobo in jo počasi dobiva še zdaj. Ravno pred kratkim je prispela stenska nalepka gor, nato sva ugotovila, da bo ta nalepka potrebovala kakšno podlago, saj so nekateri njeni deli tudi beli in bela na belo se pač ne vidi. ? Miha je ˝moral˝ postavitev posteljice, previjalne, preproge in igrač spremeniti ničkolikokrat , saj sem sproti kreirala, ko sem dobivala navdih, kako bi nekaj postavila še drugače, bolj funkcionalno itd. V tem res uživam, tudi ko gre za malenkosti. Se čuti, a ne?
Istočasno sva neke malenkosti spremenila tudi v Inini sobici. Sicer se je to dogajalo čisto spontano, vendar se mi danes, ko pogledam za nazaj zdi to dobra ideja, saj se je tako fokus na Tianino in Inino sobico nekako porazdelil. Do danes niti enkrat ni rekla, da je sestrica kaj več dobila oz. kakorkoli izrazila svoje nezadovoljstvo, se pa ˝boji˝ za svoje stare igrače. Vendar mislim, da jo bo prevzela takšna sreča, ko se bo sestrica lahko končno igrala z njo – na kakršenkoli način – da jo bo tudi ta strah minil. Sva ji tudi pustila, da se igra z medvedkom, ki je bil Tianino prvo darilo in Tiana zaenkrat z njim še nima kaj za početi, ravno zato, da vidi, da tudi sestrica njej posodi igrače. - GLEDE NEKATERIH STVARI SVA BILA MALO POPUSTLJIVA: Na tej točki si upam trditi, da je bila to dobra ideja, vendar v tistem trenutku se je zdela neškodljiva. Ko se je začela karantena, sva ji popustila glede gledanja risank, kar je za seboj potegnilo kar nekaj drugih stvari. Pred tem jih je gledala zelo malo oz. res ob posebnih priložnostih. Saj smo na drugi strani preživeli zelo veliko časa v naravi, kar je uravnotežilo zadevo, vseeno pa zdaj zelo zmanjšujemo čas gledanja. Bila sem presrečna, ko sem jo opazovala, kako koplje po zemlji, nabira rože, palčke, vejice, gradi in se zabava v naravi, da sem ji pogledala skozi prste, da zdaj poznam skoraj vse naslove risank na Otu.
- ŠE VEDNO JE POMEMBNA, ŠE VEDNO SLIŠANA IN VIDENA: Ta točka je tako ali tako pomembna v življenju vsakega otroka oz. vsakega posameznika, pa vendar je verjetno v obdobju, ko prihaja in tudi potem, ko pride sorojenec ta točka pomembna še toliko bolj. Najlažje in najbolj spontano je to dobila, ko smo bili skupaj v naravi, brez motečih dejavnikov, ko smo se pogovarjali o živalih, drevesih in vsem, kar jo je zanimalo. Enako sva po najboljših močeh počela in še vedno počneva tudi sicer ob vseh ostalih trenutkih dneva. Največ se učim z opazovanjem in poslušanjem ljudi, od katerih se lahko na tem področju veliko naučim. Na prvem mestu je zagotovo moj partner Miha, ki ima že iz svojega otroštva odlično popotnico, ki jo uporablja tudi v svojem starševstvu. Tukaj se kar dopolnjujeva, saj so situacije, ki mene ne vržejo iz tira, njega pa in obratno. Ena izmed oseb, ki jih z veseljem poslušam je gospa, ki je spremljala že mojo nosečnost in tudi poporodno obdobje, o čemer bom več prav tako spregovorila v blogu o porodni izkušnji, ki nas je od prihoda domov že 3 x obiskala in je Ini zelo všeč. Ima ogromno izkušenj z otroki in z veseljem jo poslušam, ko govori z Ino. To je samo na hitro, kar mi pade na pamet. So pa tukaj tudi še nekatere prijatelji/ce, sorodnice/ki, znanci/ke, vzgojiteljice, s katerimi sem delala, od katerih lahko vzamem tisto, kar se mi zdi uporabno za svojo družino. Prišli so in še pridejo trenutki, ko sva vzkipela in se neprimerno odzvala. V takih primerih se Ini opravičim, jo objamem in povem, da jo imam rada. Povem pa tudi, da še vedno velja tisto, kar sem rekla (če gre za nekaj, kar je nujno oz. smiselno za njeno dobrobit) in razložim zakaj. Tukaj nas čaka še veliko dela, ampak prepričana sem, da gremo v pravo smer. Ogromno se učim tudi iz programa, ki ga vodi Aleksandra Pinterič in govori prav o tem, kako odrasli največ na področju vzgoje naredimo ravno s tem, ko delamo na sebi in ozaveščamo svoje rane in svoje programe iz otroštva.

Maski sva potrebovala za vstop v porodnišnico Jesenice, ko sva prinesla lupinico.
Presrečna sem, kako nežna in ljubeča je Ina do Tiane. Tudi, če je proti koncu nosečnosti ali v času, ko sem bila v porodnišnici prišel kakšen dvom ali strah, se je v trenutku razblinil, ko sem videla, kako lepo je sprejela sestrico pred porodnišnico, ko jo je prvič videla v živo. Učke so ji sijale izza maske in tiho je ponavljala: ˝Kako je lepa. Všeč je mi sestrica.˝ Od takrat je tudi ostalo tako. Do sestrice je ljubeča, skrbna in zaščitniška. Že ko smo se peljali proti domu, sem se počutila, kot da smo že od nekdaj štirje. Začutila sem v sebi neko moč, poleg neskončne hvaležnosti in sreče. Otroci so čudovito darilo. Brez dvoma.