Moja prva porodna zgodba – rojstvo Ine (junij 2016)

Waw, zakaj zdaj to? ? Torej, zato, ker sem mnenja, da je potrebno začeti na začetku. V štirih letih nisem svoje porodne zgodbe delila na blogu, niti v nobeni skupini na socialnih omrežjih in podobno. Sicer sem jo rada povedala, če je pogovor kakorkoli nanesel na to, vendar je veliko situacij, ko zgodbe nisem želela povedati ali je nisem želela povedati, tako kot se je zgodila, ker ni bil pravi trenutek za to… enostavno sem začutila, da ni primerno, da zgodbo povem tako kot se je zgodila, če je bila prisotna recimo noseča prijateljica/sorodnica, ki še ni rodila.
Večinoma sem od ostalih mamic dobila komentarje v smislu, da sem srečnica, ker sem hitro rodila. Po drugi strani pa sem rada doživeto razpravljala o njem s tistimi, ki so že rodile ali še rajši s kakšno medicinsko sestro, babico, doulo in podobno.

Ko sem rodila svojo prvorojenko Ino sem bila stara 24 let. Moje mnenje o porodu je bilo podobno kot o dojenju: ‘Manj vem, bolje mi bo’. Moja ‘samozavest’ v zvezi s porodom pa je nihala nekje med: ‘Toliko sem že dala skozi, seveda bom zmogla tudi ta porod, saj sem močna ženska,’ in med: ‘Strah me je, bolelo bo, ne vem, kako bom zmogla.’ Prebrala nisem o porodu kot takem nič, razen kakšne zgodbe na internetu. Vedela sem, kar so nam povedali v šoli za starše pa še takrat sem si tako pridno zapisovala, da si nisem nič zapomnila.

Na tem mestu eno vprašanje za vas, ki to berete (vabljeni tudi, da spodaj komentirate in poveste svoje mnenje): Kje ste si ustvarili takšno mnenje o porodu kot ste si ga (ne glede na to kakšno je)? Od mame, babice, prijateljic itd.? Iz interneta? Iz fimov, serij? Vsega po malem?

Sama sem si ustvarila iz vsega po malem. Morda pa še največ iz pripovedovanja sorodnic in sorodnikov – predvsem sorodnic, saj tisti moškega spola tukaj nimajo kaj dosti za povedat. ? Porod mi je najbolj realno in zanimivo opisala moja babica: ‘Kot da bi te zelo močno tiščalo kakat.’ Povedala mi je tudi, da je šla peš do ljubljanske porodnišnice, pri prvem in pri drugem porodu. ‘V redu,’ sem si mislila kot majhna deklica, ‘to bom pa ja zmogla.’ Po drugi strani se je moja mama svoje porodne zgodbe zelo slabo spomnila, verjamem da jo je potlačila nekam globoko vase, tudi sama bi verjetno storila enako. Sploh pa so jo vedno, ko smo govorili o tem, dopolnili vsi ostali, ki so presenetljivo vedeli več o tem, kaj se je dogajalo, kot ona sama. V ušesih so mi odzvanjale samo besede: ‘skoraj umrla, skoraj zadušila, skoraj te je izgubila’ in ‘na hitro se morala odločit za carski rez’. Druga babica mi je povedala, da je dedi pri tetinem rojstvu tekel do železniške postaje, da je poklical rešilca, in da je bil led, in da je pri tem padel … to je bilo to, kar sem si zapomnila.
Pozitivne stvari v povezavi s fiziološkim, naravnim porodom sem vse izvedela od moje dobre prijateljice, ki je bila v tisti fazi bolj znanka kot prav prijateljica. Poznali sva se namreč že dolgo, vendar se nisva nikoli družili, sva pa obe skoraj istočasno zanosili in imeli sva rok poroda 3 tedne narazen. Poleg tega sva ugotovili, po tem, ko sva se z Mihom preselila v Domžale, da sedaj živiva 10 minut narazen. Ona se je za razliko od mene precej poglobila v porod, nosečnost, dojenje … posledično je bila veliko bolje pripravljena in mi je lahko s kakšno infromacijo in nasvetom olajšala marsikateri trenutek.

Preden začnem bi rada poudarila, da moj namen nikakor ni kritika osebja, ki je zagotovo delalo po svojih najboljših močeh in zmožnostih in v skladu s tem, kar verjamejo, da je najbolje za porodnico in za dojenčka. Pravtako sva bili obe živi in zdravi. Sama sem se po tej izkušnji zgolj vprašala: Kaj lahko jaz naredim, da se bom naslednjič počutila bolje?

Začelo se je tako, da sem bila ‘čez rok’. Na prvem pregledu je sicer ginekolog rekel, da bi po velikosti ploda morala prestaviti datum za teden dni kasneje, vendar ga potem ni. Pred tem se mi ni sanjalo, da je to sploh možno. Vedela sem, da se dojenčki lahko rodijo prej, vednar kasneje? Človek sploh ne razmišlja o teh stvareh dokler se ne zgodijo. Sledil je standardni potek. CTG-ji pri ginekologu, kasneje v porodnišnici. Vsak dan me je Miha vozil v porodnišnico, vsak dan sem mislila, da se bo zgodil ‘čudez’ in bom spoznala svojo deklico. Ker se ‘čudež’ ni zgodil do 9. dne, so me takrat vprašali, ali želim ostati na porodnem oddelku. Bila sem odprta 1 cm in brez enega popadka. Mnenja osebja, ki sem ga tekom teh pregledov srečevala so bila različna, nekateri so mi govorili, da to res ni nič takšnega, da je to vse normlano, da so ovulacije različne, in da ne moremo vedeti, kdaj točno sem zanosila, nekateri pa bi mi porod sprožili že v tistem trenutku. Sama nisem imela nekega posebnega mnenja o tem, saj kot sem povedala, se s tem sploh nisem prej ukvarjala, dokler se ni začelo dogajati. So pa me iskreno, polno strahu, še dodatno ‘napsihirale’ besede sorodnikov, prijateljev, neznancev v skupinah na internetu itd. Tako sem privolila, da me 9. dan zadržijo v porodnišnici. To odločitev sem kmalu obžalovala, saj me dva dni niso niti pregledali. Tretji dan so mi ustavili vaginaleto za tanjšanje materničnega vratu. Ker sem precej komukativna in sem se večino časa pogovarjala s cimrami v sobi, ki je imela vsaka seveda svoj primer, sem vedela, da jih lahko vstavijo tudi do 4 (morda 5?) pa se ne zgodi nič. Zato sem bila mnenja, da se tudi pri meni ne bo, sploh ker sicer nisem čutila enega znaka. Ko je prišel čas za obiske, sem Mihu rekla, da bi rada šla na sladoled. Vedela sem, da ne bi smela iz oddelka, vendar sem bila prepričana, da se tako ali tako ne more nič zgoditi. Prišla je na obisk tudi mami (počakala je dol, saj na oddelek ne sme nihče razen partnerja). Takrat je bila Štorklja verjetno zaprta ali sploh še ni obstajala v tej obliki, v glavnem, sladoleda tam ni bilo, zato sem se odločila, da gremo do UKC-ja, saj sem imela v glavi, da je tam gospod, ki prodaja sadje in zelenjavo in morda ima tudi sladoled. Ko smo prišli do tja, mislim da je bilo tudi to zaprto. Kar naenkrat sem zaslišala ‘pok’, ki sem ga slišala samo jaz, voda mi ni odtekla. Takoj zatem so se začeli zelo intenzivni popadki. Vsak popadek sem se ustavila, naslonila na Miha in popadek predihala. Moja mami je zraven doživljala največjo paniko, kar sem jo kadarkoli videla. Mirila sem njo, Miha je bil popolnoma fokusiran in miren, mirila sem sebe. Ko smo se vrnili v porodnišnico, sem šla najprej že spodaj v triaži na stranišče. Nato sva z Mihom odšla gor na oddelek. Na oddelku me je medicinska sestra priklopila na CTG, kljub mojim prošnjam, da bi rada hodila. Mihu so tačas dali mojo večerjo, ki so jo ravno prinesli, sama pa sem se zvijala ob bolečin. Končno je bilo dvojnega CTG-ja (ker prvi ni bil pravilno nastavljen) konec in odšli smo na oddelek, kjer so porodne sobe. Miha so poslali v sprejemno pisarno, da je (predvidevam) pokazal potrdilo o plačilu in dobil nekaj od zaščitne opreme (kar se pa niti ne spomnim, kaj je to takrat vključevalo). Mene je medicinska sestra iz oddelka odpeljala v eno sobo, ki naj bi bila namenjena predihavanju popadkov, saj ni bilo še proste porodne sobe. Isti dan sem o tej sobi brala v reviji in naj bi bila čisto bela, z dizajnerskim, futurističnim pohištvom. Jaz se ne spomnim ničesar, razen stranišča in tega, da je bila poleg mene druga porodnica, ki je samo sedela in me prestrašeno opazovala. Jaz sem hodila gor in dol, se naslanjala na kljuko, predihavala popadke in hodila na stranišče. Nato je prišla babica, ki me je odpeljala v porodno sobo, me priključila na CTG in odšla. Spet me je začelo noro boleti, ker sem ležala. Začela sem klicati, če lahko nekdo prosim pride. Po nekem času me je slišala ena izmed babic in me prišla vprašat, kdaj je postalo tako hudo. Povedala sem, da že dolgo nazaj, ampak da je pa precej huje odkar ležim. Čez nekaj časa je prišla mlada babica ali študentka babištva, toliko se sicer ne spomnim. Začela mi je razlagati o protibolečinskih sredstvih, po čemer sem padla v jok in ji povedala, da ne želim ničesar, ker ne želim škoditi svojemu otroku. Začela je z dolgo razlago, kako to ni res, in da kje sem to slišala. Dala mi je masko, ki mi je pomagala zgolj ob prvem vdihu, kasneje je bilo tako, kot da je ne bi bilo. Nato sem podpisala papirje, za katere sploh nisem vedela, kaj podpisujem. Spraševala sem jo, kje je moj partner. Ni vedela in šla ga je iskat, ko sem jo tretjič prosila. Pred tem je poklicala zdravnico, da je pogledala, koliko sem odprta. Že ko je prišla skozi vrata je rekla: ‘Gospa bo pa potrebovala epiduralno, ker sigurno ne bo zdržala, če jo tako boli.’ Hotela me je pogledati med popadkom, jaz pa se nisem mogla obrnit na hrbet med popadkom in počakati, da me pogleda. Ko je popadek popustil, mi je uspelo in med pregledom je ugotovila, da sem odprta 10 cm, in dodala: ‘Zdaj pa razumem, zakaj je gospo tako dol tiščalo, ona je že za rodit.’ Poklicali so starejšo babico, ki si je najprej skritizirala mlajšo – verjetno ne zaradi mojega poroda, temveč zaradi nečesa, kar se je zgodilo pred tem. Mlajša je nato odšla po Miha. Vrnila se je in v smehu povedala: ‘Našla sem enega očka’. Miha me je v šoku vprašal, kaj je z mano. Popolnoma razumljivo, saj me je pred tem videl še na nogah, nato pa že popolnoma rdečo, prepoteno, objokano. Vprašala sem ga, kje je bil. Razlagal je, da ni vedel, kje sem, in da je potem prišel še nek zdravnik, ki mu je rekel, da še dolgo ne bom rodila, in da naj kar tam počaka. Za malo jasnosti: pri mojem porodu ni bil prisoten noben zdravnik moškega spola. Torej gospod sploh ni vedel, o kom govori. Mlajša babica je Mihu rekla, da jokam zaradi maske, in da naj ga nič ne skrbi. Prosila sem za nekaj proti bolečinam. Namestila mi je infuzijo, za katero sem v tistem trenutku mislila, da gre za protibolečinska sredstva in ponavaljala Mihu: ‘To nič ne pomaga.’ Stiskala sem ga za roko in mu govorila, da ne morem več…

Začel se je zadnji del oz. finish. Starejša babica je rekla, da naj se obrnem na hrbet, se primem pod koleni in začnem potiskati. V parih potiskih je bila Ina zunaj. Tudi posteljico sem porodila brez težav, šivana sem bila minimalno. Imela sem eno notranjo obdrgnino in mislim, da sem dobila 2 notranja šiva. Miha je poskušal prerezati popkovnico, vendar če se prav spomnim, nekako ni uspelo in jo je babica. Takoj so mi jo dali na prsi. Ponavljala sem: ‘Ne morem verjeti, ne morem verjeti …’ Tekle so solze sreče in olajšanja. Stiskali smo se in slikali. Ino so stehtali, umili in ostalo. Prvič sem jo pristavila in bila presenečena, kako lepo se je prisesala. Bili smo presrečni, dokler smo bili skupaj. Celoten porod skupaj je trajal manj kot dve uri, mislim, da je babica zapisala v zapisnik uro in pol.

Ko so me odpeljali na oddelek, me je zelo kmalu zajela poporodna otožnost. Bila sem prestrašena, nesigurna… kljub temu, da je Ina lepo napredovala in ji je teža padala minimalno, da se je lepo dojila, sem se počutila šibko, utrujeno, veliko sem jo prenosila v nekem prepričanju, da jo moram ves čas nositi. Bala sem se iti pod tuš, saj sem imela občutek, da bo takoj nekaj narobe, ko obrnem hrbet. Komaj sem čakala, da grem domov in za nas se je prava sreča začela šele, ko smo prišli domov.

Porodniška z Ino je bilo čudovito obdobje in vsak izziv smo skupaj zmogli, vendar sem porod še dolgo podoživljala, imela nočne more… Ravno zato sem začela raziskovati, ali je možno drugače, ali se da … saj sem od marsikatere mamice slišala, da je imela lepšo izkušnjo, zaradi katere je občutila moč.

Ki sem jo štiri leta za tem doživela tudi sama, o čemer si lahko preberete tukaj.