Strunjan ali naše prve skupne počitnice

V mislih se bom vrnila približno leto nazaj … v čas, ko je imela Ina malo manj, kot 2 meseca. Takrat smo se odpravili na naše prve skupne počitnice. Pa čeprav samo za 3 dni. Odpravili smo se v Strunjan, kjer ima moja družina že vrsto let prikolico. Strunjan mi je bil že od nekdaj pri srcu. Mislim, da sem imela tudi sama manj, kot eno leto (morda celo pol leta), ko sem prvič letovala v strunjanskem kampu. Od takat naprej sem vikende, počitnice (krajše in daljše) zelo pogosto tam preživljala z babico ali s starši. Kamp sem raziskala po dolgem in počez. Tam sem imela tudi nekaj prijateljev, vendar sem bila na splošno bolj ‘rak samotar’ – kot sem si sama rekla. 😀 Rada sem se zmišljevala različne igrice in se igrala detektiva. Na kratko – imam zelo lepe spomine na preživljanje časa v Strunjanu. ❤️

V soboto zjutraj smo imeli naprej družinsko fotografiranje oz. fotografiranje ‘novorojenčka’ (v narekovajih zato, ker to Ina takrat ni več bila). Sicer sem kasneje ugotovila, da fotografiranje traja veliko dlje, kot sem si predstavljala, zato ni bila ravno najboljša ideja, da sem sem se zanj dogovorila ravno za na dan odhoda. Splačalo pa se je vseeno! 🙂 Za čudovite fotografije je poskrbel Galeria piksi.work📸

Prvo družinsko slikanje

Prvo družinsko slikanje

Najprej smo popili kavico in se malo pogovorili, potem je Ino fotografiral med prebujanjem (pred tem sva jo že preoblekla iz pižamice v oblačila za fotogafiranje), kasneje pa smo se prestavili še v Češminov park. Kmalu smo končali in znosili smo vso prtljago v naš mali stari Fiat Punto (naš prejšnji avto), pobrali smo še mojega očeta, (ki nam je prvi dan pomagal priključiti določene priključke v kampu, potem pa je odšel na jadrnico, da smo bili sami) in se končno odpravili proti morju. Ina je v avtu zaspala, fotografiranje jo je namreč zelo utrudilo, in je spala celo pot. To mi je blo kar všeč, saj sem mislila, da se bomo morali umes ustavljati na počivališčih, da jo bom dala malo ven iz lupinice, podojila, previla itd. Tako smo se prvič ustavili v Kopru, kjer smo v Sparovi restavraciji pojedli kosilo.

Očka in Ina na plaži

Očka in Ina na plaži

Prispeli smo v kamp, se čim hitreje razpakirali in pripravili vse za na plažo. Na plaži smo se (vsaj, če lahko govorim za vse nas) počutili odlično. Naredili smo si svoj mali kotiček. Ina je malo spala v vozičku, malo pa je ležala na brisačah in opazovala okolico. Prvo poletje je še nisem želela mazati s kremami za zaščito pred soncem, zato sem jo raje več oblekla, pri tem pa sem pazila, da so bila oblačila čim tanjša. Seveda smo se skrivali v senčki drevesi, pa kljub temu, koža majihnih dojenčkov je resnično še zelo občutljiva. Napihnili smo tudi bazenček – želvico – in ga na eni strani zasenčili z brisačo. Tako smo lahko šli tudi vsi skupaj.v morje, saj je drugače takrat še nisva hotela kopati v morju (danes, če bi bila še enkrat v tej situaciji, bi verjetno jo). Jedla sva, kar so imeli dobrega v lokalu na plaži … in tako nekako so potekali naši dnevi oz. dva dni na plaži. 🙂

Ina počiva

Ina počiva

Zvečer smo se poskušali odpraviti peš v Portorož z vozičkom. Pot je popolnoma primerna, saj je ves čas asfalt. No, kljub temu, da se nismo odpravili ravno pozno, Ina ni bila preveč zadovoljna. Prvič smo se obrnili in odšli nazaj, drugi dan nam je uspelo iti čisto na kratko, tretji dan pa sva uspela pojesti celo sladoled. 😛 Čez dan pa sva rajši odšla na strunjansko Salinero, saj se je vedno našel prostorček pod drevesom za nas, v Portorožu tega ni (razen, če najameš lažalnike in senčnik).

Na sladoledu v Mignonu

Na sladoledu v Mignonu

Noči so bile več ali manj mirne, morda je bilo zvečer malce več joka, kot običajno, ampak večjih težav ni bilo. Po prvem dojenju sva jo vzela k sebi v posteljo, drugače pa je spala v košari od vozička na postelji nasproti najine. Še dobro, da je bila takrat še tako majhna, saj na najini postelji v prikolici ni veliko prostora. Sama se drugače na smrt bojim pajkov, in v prikolici SO, oz. vsaj SO BILI, in od takrat nisem mirno spala v prikolici, vsaj ne prvih nekaj dni. Tokrat pa s tem nisem imela problemov, čeprav smo prespali samo dvakrat. Zaspala sem kot ubila. 😀 Vseeno pa sem si prisvojila zunanjo stran postelje – pri oknu se seveda skrivajo pajki, kaj pa? 😀

Sončni zahod v Portorožu

Sončni zahod v Portorožu

Počitnice so bile super, čeprav so bile kratke! So bile pa toliko bolj sladke. 😉 Pravtako vsakomur priporočamo Kamp Strunjan. V njem najdete tudi restavracijo z ugodnimi in okusnimi kosili, če pa ste bolj navdušeni nad idejo, da bi cel dan preživeli na plaži, pa sta Lambada in Salinera odlična izbira. Dokler sva bila še brez vozička, sva tudi ogromno prehodila po strunjanski okolici. Lahko se povzpete na Beli Križ in pot nadaljujete do Pirana ali Portoroža, ali pa se odpravite povsem v drugo smer – peš proti Kopru.

Tako, da … kar pogumno, tudi z dojenčkom se da na dopust, le malo ga je potrebno prilagoditi. Bi pa celo rekla, da je bilo z manjšim dojenčkom lažje oz. vsaj manj fizično naporno, kot je z večjim oz. že z malčkom. 🙂 Morda imaš s seboj le malce več prtljage.

 

Mamica Danaja

 

Please follow and like us:

Ni komentarjev

Napiši komentar

Follow by Email
Facebook
YouTube
Instagram