Priznam …

Včeraj sem prvič peljala Ino v vrtec. Prejšnji teden jo je peljal vsak dan Miha, ker je imel zaradi njenega uvajanja, dopust, prvi dan pa sva jo peljala skupaj. Ravno, ko sva prišli dol sem ugotovila, da dežuje – seveda prej nisem pogledala skozi okno, ker sem nam je mudilo. Ino sem pokrila s strehico nadomestnega vozička (Mutsy Igo), ki je na srečo dovolj velika, da ni bila skoraj nič mokra (mene pa je prav dobro namočilo). V glavi sem ‘izrekla’ verjetno vse kletvice, ki jih poznam. 😀 Čisto raztresena oddam Ino in razmišljam, če se mi splača domov po dežnik, preden grem do prijateljice in njene hčerke, ki ju nisem videla približno 2 meseca … aja, pa živimo 5 min narazen. 😀

‘Heei.. Jst sm komi odprla oči.
Me je T. pršla zbudit 🙈
Tko da bova cez ene 45min ready.. Tok da se k seb spravim.’
‘Odlično!’ si rečem v glavi. Lahko se bom namazala in si malo posušila lase.
 Čez približno eno uro sem bila na poti k njej s slušalkami v ušesih in dežnikom v roki. S supergami, ki bi mi jih še osnovnošolke zavidale oz., da se popravim, predvsem osnovnošolke zavidale, sem se za trenutek počutila, kot da sem spet v srednji šoli. Medtem, ko sem hodila, sem razmišljala o tem, kako je šlo vse kar naenkrat mimo in imam danes več ali manj vse, kar ‘naj bi odrasel’ imel … vključno z roditeljskim sestankom jutri, haha. 🙂 Ampak to mene tako ali tako ni nikoli zanimalo, te kalupi po katerih naj bi živeli so meni kot odvečna krama, ki jo pospraviš na podstreho. Dejstvo je, da sem si družine, službe in neodvisnosti vedno noro želela … seveda pa nisem poznala, niti se obremenjevala z vsem kar pride zraven. Moram pa reči, da se še nikoli nisem počutila tako polno (pa ne zaradi flauškov okoli pasu 😅😅), kot se počutim sedaj … tako izpopolnjeno. Seveda je vedno prostor za izboljšave, ampak kolikor sem se bala med porodniško, da se ne bom več ‘najdla’ kot oseba, kot ženska, individum, zdaj nimam več teh skrbi. Me pa seveda še kdaj preseneti kakšna stvar, ki mi spodnese tla pod nogami.
Velikokrat blogerji, ali pa na splošno ljudje govorimo: ‘Pa kako mi lahko ta to reče?! A on/a misli, da ni treba nič delati, da stvari, kar padejo z neba?? Samo ljubosumje jih je.’ Redko pa se vprašamo, zakaj nas to tako nervira. Smo bili tudi sami kdaj takšni? Sama priznam, da sem bila. Zato bom z vami delila nekaj svojih ‘cvetk’.
  • Priznam, da sem VČASIH mislila, da svoja firma pomeni avtomatsko ogromno denarja (seveda, če imaš dober produkt, storitev) … DANES vem, da temu ni tako; da ponavadi traja kar nekaj časa, včasih tudi let (seveda so ‘zlate’ izjeme), da firma postane profitabilna. Tukaj seveda ni nobenih pravil, dejstvo pa je zahteva ogromno časa, volje in energije, da nekaj postaneš v poslovnem svetu, nekam prideš.
  • Priznam, da sem VČASIH mislila, da blog pomeni veliko brezplačnih izdelkov, storitev, malo dela in veliko ‘muzike’ … DANES bi sebi včasih prisolila eno klofuto, ko ob 1h ponoči pišem novo objavo, ali razmišljam, kako bi lahko še izboljšala svoj blog, dosegla večji doseg pri objavah ali prišla do kakšnega sodelovanja.
  • Priznam, da sem VČASIH mislila, da svoje stanovanje pomeni samo lepe stvari … mir, to, da lahko delaš tako, kot tebi paše in seveda – žurke. DANES, ko sem mamica, in pa seveda tudi že prej, vem, da je vse to res (zadnje ne, če nimaš res v redu sosedov, in če imaš otroka haha), vendar pridejo zraven tudi položnice, pomivanje, pranje, še več pomivanja in – a sem že omenila? – pomivanje. 😀
  • Priznam, da sem VČASIH bila zelo ljubosumna na ljudi, ki jim je bilo vse prinešeno k riti (vsaj na videz), ki so, vsaj na videz, hitro in brez truda prišli do zelo udobnega življenja … DANES nič več ne sodim na prvi pogled – neko življenje lahko zgleda na prvi pogleda oh in sploh super, zgleda, da se oseba ni rabila nič truditi, da je prišla do tam, kjer je danes … RESNICA pa je lahko daleeeč od tega. Zato, nehajmo sodit na prvi pogled, zmenjeno? Saj se ne rabimo čisto vsega naučit na lastni koži, kaj mi pa lahko tudi verjamete. Hec. 😛
  • Priznam, da so me VČASIH govorice zelo hitro dobile na svojo stran … ‘Aja, ta je tak in tak? Hm … a res?’ DANES ne samo, da me ne zanimajo, poskušam se jim tudi načrtno izogniti, seveda se jim v celoti ne da, samo ČE ŽE govorimo, dajmo povedat kaj dobrega. Ok, tudi to ni VEDNO možno. Potem pa se vsaj ne ‘peljimo’ na te govorice. Počakajmo, da vidimo, kakšna je ta oseba v resnici, kakšna je naša izkušnja z NJO/NJIM.
  • Priznam, da sem si VČASIH v glavi izoblikovala celo zgodbo, kako se bo nekaj zgodilo, še preden je bilo jasno, ali se to sploh bo zgodilo. Priznam, da kaj pa kdaj še DANES to naredim, ampak dejansko se temu resnično poskušam IZOGIBATI. Temu se po angleško reče tudi overthinking oz. pretirano premišljevanje. Zaenkrat mi ni prineslo še nič dobrega, razen tega, da mi je morda zapolnilo kakšno dolgo vožnjo z avtobusom. 😀 Čeprav po drugi strani je pozitivno, če ga obrnemo v POZITIVO in ga spremenimo v VIZUALIZACIJO tega kar si želimo. To med drugim tudi razvija in krepi kreativnost. Kako je meja tanka, a ne? 🙂
  • Priznam, da je VČASIH obstajal več ali manj samo en vidik – in to je bil moj, DANES poskušam pogledat z različnih vidikov. Naša realnost je samo naša. ‘I’m not crazy, my realty is just different than yours.’ – iz Alice v čudežni deželi – meni zelo ljubi knjigi.
  • Priznam, da sem VČASIH želela vsem ugajati, zelo sem se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o meni. DANES je tega postopoma vedno manj, ne morem reči, da je to sekiranje čisto izginilo, ga je pa vedno manj. In ne bi mi moglo biti bolj vseeno, kaj si misli o meni sošolec iz srednje šole.
  • Priznam, da sem VČASIH mislila, da je čisto vseeno, če si zaprem vrata, pošljem ljudi v tri pisane marjetice in jih zbrišem iz Facebook-a, blokiram njihovo številko in to je to. DANES vem, da nikoli ne veš, kaj spet naletiš na to osebo, zato je dobro, da ne držiš zamer, ampak odpustiš, najprej sebi, potem drugim, čisto vseeno, kaj si oseba na drugi strani misli o tem. Tudi, ko prekinem stik, ga prekinem spoštljivo.
  • Priznam, da se nekatere stvari verjetno ne bodo nikoli spremenile in se tudi niso v zadnjih letih. Še vedno s svojim stilom na nek način izstopam – pa, če so to ‘malo preveč’ osnovnošolske superge; še vedno imam rada avtomobile in motorje – morda še bolj, odkar imam izpit; še vedno imam love – hate odnos z nastopanjem – po eni strani ga obožujem, ČE se pri temi počutim suvereno, v nasprotnem primeru se potim, ratam rdeča in noro mi je nerodno. 😀 Še vedno imam rada ličila in se zelo rada ličim, čeprav je zato manj priložnosti, enako velja za čevlje s petami in ‘fancy’ oblekce. Še vedno obožujem glasbo in to resnično od A do Ž (včasih je bila veliko bolj ‘v okvirih’) in na našem radiu v avtu definitivno, zaenkrat, niso samo otroške pesmi. Še vedno imam rada gibanje, še posebej ples, po drugi strani pa sem lena in bi najraje gledala serije s skledo popcorna v naročju. 😛 Verjetno je še veliko teh – še vedno – ampak saj s tem ni nič slabega. Mislim, da je prav, da nekatere stvari ohranimo, sploh, če niso tako slabe. 🙂

 

Upam, da ste se med branjem vsaj enkrat nasmehnili – to je bil nekako moj namen.

 

 

Mamica Danaja

Please follow and like us:

Ni komentarjev

Napiši komentar

Follow by Email
Facebook
YouTube
Instagram