Praznični čas

Ugotovila sem, da je pri meni vedno tako – to, kar si zastavim, da MORAM napisati, in da je res zelo pomembno, da se o tem piše, in da prav to pa res MORAM deliti med ljudi … za to mi vedno nekako zmanjka časa … ne zmanjka pa mi ga za tisto, kar v tistem trenutku ZAČUTIM.

Kaj sem začutila tokrat? In o čem bom ‘filozofirala’ na tih nedeljski večer? Videla sem Facebook dogodek Sprevod dedka mraza v Ljubljani in ulile so se mi solze. Hm … zakaj? To je pa res nekaj lepega, ane? Ja, je. Solze so prišle, saj se mi je zdelo, kot da je bil lanski sprevod ravno včeraj. Pa nisem ena tistih, ki objokujejo to, kako hitro teče čas in kako hitro se ‘staramo’ … pravzaprav s tem nimam nobenih problemov. ‘Zadelo’ me je to, koliko se je v tem času spremenilo, kje smo bili lani ob tem času in kje smo danes. Ne mislim samo prostorsko (selitev – o tem bom govorila v drugi objavi, če mi le uspe hehe), mislim predvsem notranje. Kakšen ‘rollercoaster’. Kako sem gledala na stvari pred enim letom in kako gledam danes. Pa vseeno vas verjetno zanima, kaj je prav tisti razlog, zakaj me je tako ‘zadelo’. Več razlogov je, pa začnimo na začetku. Zame dober odnos s svojo primarno družino nikoli ni bil nekaj samoumnevnega. Zakaj – v to se ne bom spuščala. Lahko pa povem samo to, da sem v zadnjem letu naredila ogromen korak oz. bi lahko rekla kar korake k boljšemu odnosu. Pravijo, da vedno v življenju obstajata vsaj dve možnosti – ‘boj ali beg’ – v tem primeru pred težavami. Obstaja pa še tretja, kot sem se zadnjič naučila, in to je zamrznitev. Zdi se mi, da sem v preteklosti uporabljala zadnji dve: beg ali zamrznitev. Težkih situacij sem se poskušala ogniti ali pa sem zamrznila. Nekaj časa nazaj pa sem izbrala boj, ne z drugimi ljudmi, ampak sama s seboj, s svojimi strahovi, bolečino in zamerami, in to, da sem danes sposobna pogledati na sitacijo iz tega zornega kota, da lahko napišem blog objavo o tem, mislim, da sem zmagala ta ‘boj’ ali vsaj kakšno ‘vojno’ sama s seboj.

 

Ljubezen je v nas samih … nikoli se nisem tega zavedala bolj kot med preživljanjem kvalitetnega časa s svojo hčerko. <3

 

Včasih zame praznični čas ni bil nekaj preveč prjetnega, ravno zaradi vsega tega o čemer sem pisala zgoraj. Letos se ga iskreno veselim. Vedno raje preživljam čas s svojimi sorodniki, starši, starimi starši … ne, seveda niso odnosi popolni, tudi verjetno nikoli ne bodo, ampak ne gledam NAZAJ, pravzaprav tudi ne kaj dosti naprej (vsaj ne v tem smislu), živim in uživam TUKAJ in ZDAJ.

Ne spomnim se točno, kaj se je dogajalo lani v času božiča, spomnim pa se, da nisem bila preveč navdušena nad idejo, da gremo z Ino, takrat staro 5 mesecev, na sprevod Dedka Mraza. Prav tisti dan smo imeli pregled pri pediatrinji, kasneje pa naj bi se šli še gužvat v center Ljubljane. Na koncu smo vseeno šli. Moj oče je namreč izrazil željo, da bi rad svoji vnukinji dal to, kar je sam doživljal kot otrok, ko so ga starši oz. dedek peljali na sprevod. Torej … vztrajal je in stal tam, z Ino v naročju, ne vem več točno časa … ni bila ravno več lahka takrat … na koncu jo je Dedek Mraz pobožal po rokici, Ina se je smejala in se oglašala, kakor je takrat pač znala …

No, večina vas verjetno razume kam ciljam. Ali znamo biti ljudje? Znamo pogledati preko svojih okvirjev? Predsodkov? ‘Zabetoniranih’ mnenj? Obsojanja? Zamer? Smo lahko enostavno srečni in čutimo ljubezen, ki nam jo nekdo oddaja. Nekomu. Saj ni nujno, da nam … ali pa tudi. Samo sposobni sprejeti človeka, kljub njegovim napakam? Smo sposobni dati ljudem priložnost(i)? Smo zato res naivni? Ali smo sposobni odpuščanja in sprejemanja? Eno ‘hecno’ primerjavo bom dala … če bi me lani vprašali, kaj bi naredila, če bi se z avtom peljala mimo nekoga, ki me je nekoč zelo prizadel, on pa nujno potreboval prevoz – pa dajmo za primer, da je to ‘bivši’, da nam bo vsem bolj poznano – bi gladko odgovorila, da bi peljala mimo in še z največjim užitkom zapeljala v plundro, da bi ga zalilo. Danes, nisem več tako zelo prepričana. Najverjetneje bi ustavila.

“Ni blazine, ki bi bila mehkejša od čiste vesti.”

Drugi razlog, zakaj me je ‘zadelo’, je to, da se ponovno zavedam, s kako nepomembnimi stvarmi se ukvarjamo. Ne znamo se za trenutek ustaviti in bili HVALEŽNI za to, kar imamo. Ja, naš dom še ni popoln, je pa DOM, kar je več kot lahko reče cca. 2 milijardi ljudi na svetu; imamo dostop do pitne VODE, kar je več kot lahko reče več kot 1 milijarda ljudi. Imamo HRANO, kar ne drži za 450 milijonov otrok. Ne, nočem vam pokvariti nedeljskega večera, rada bi samo povedala, kaj se je v meni zganilo, ko sem videla dogodek Sprevod Dedka Mraza. Za nekatere otroke bo to zagotovo en najlepših dogodkov letošnjega leta … morda ne bodo dobili novih oblačil iz Okaidi ali Nexta, morda ne bodo dobili novega Iphona, morda se miza ne bo šibila pod težo prazničnih dobrot … zato bo zanje to čakanje v gužvi, na mrazu, predstavljalo UPANJE.

Moja današnja objava res ni namenjena ‘pametovanju’, vzbujanju slabe vesti ali čemerkoli podobnem, namenjena je spodbujanju SOČUTJA, RAZUMEVANJA in HVALEŽNOSTI. Upam, da mi je vsaj malo uspelo, pa prijeten nedeljski večer vam želimo še naprej. <3

Ina je na sprevodu spoznala Dedka Mraza. 🎅🏻

 

Mamica Danaja

Please follow and like us:

2 komentarja

  • Mira november 28, 2017 at 8:06 pop

    To je pot, k sebi, k ljudem, v svetlo prihodnost …

    Reply
    • Danaja november 29, 2017 at 5:02 pop

      Hvala.

      Reply

Napiši komentar

Follow by Email
Facebook
YouTube
Instagram