Kako ostati pozitiven do sebe, ne glede na mnenje okolice

Priznam, da sem imela danes namen napisati objavo z malce drugačnim naslovom. Najprej sem želela pisati o banjanju (tako, kot sem vam obljubila), potem pa (po današnjem dogodku) sem se odločila napisati objavo z naslovom: ‘Ljudje vas bodo kritizirali, ne glede na to, kakšni boste’, vendar sem se zbala, da bi postal preveč negativen in spodbujal samopomilovanje, zato bom poskušala vse skupaj obrniti na pozitivo. Zato, da se opomnim, kaj je res pomembno.

Danes sem od osebe (ženske, ki ni mamica, posledično ni bila nikoli doječa mamica, še manj doječa mamica, ki je imela probleme z dojenjem), dobila posmehljiv komentar, da imam zaloge na trebuhu. Ja, imam. To ni članek, kjer bi napisala cel roman o tem, kakšna je moja postava, kaj, zakaj in kako, bi si želela spremeniti, zato bom enostavno prešla kar na bistvo.

 

  1. KDO JE TA OSEBA, KI NAM JE NAMENILA ‘PRIJAZEN’ KOMENTAR?
    Tukaj se bomo verjetno, pod vplivm čustev, težko izognili direktni kritiki (vsaj v glavi) v stilu: “Kakšn/a je pa on/a, naj najprej sebe pogleda!” ipd. Tudi sama sem v tem stilu začela objavo, in to namerno. Ne z namenom žaljenja, ampak zato, da sama s seboj razjasnim, ali me oseba sploh lahko razume. Obstajata dve vrsti ‘nesramnih’ komentarjev. Tisti, ki so na videz žaljivi, vendar so bili izrečeni z namenom spodbude, in drugi, ki so bili izrečeni z namenom provokacije oz. iz objesnosti. Mislim, da ni treba pojasnjevati razlike med enimi in drugimi.
    Je ta oseba, in posledično njeno mnenje, pomembna za vas? Ga imate radi, ali je to nekdo s katerim se tudi drugače razumete bolj tako-tako, ali celo neznanec? Vem, vseeno zaboli, tudi, če je neznanec, morda še bolj. Če je to nekdo, ki ga imate res radi, potem je morda dobro, da se vprašate o vašem odnosu, vendar to je že druga zgodba. Bolj je pomembno, da se za začetek vprašate, zakaj je ta oseba to izrekla. Morda se to zdi komu neumno, in bi najraje že komenitral, da je pomembno le to, kako vidimo same sebe, pa žal vsi vemo, da ni tako. Tudi tisti, ki so najbolj ‘glasni’ o poduhovljenosti, kako jim videz ni pomemben, ali spet drugače, kako oni na vse gledajo pozitivno in jih nič ne zmoti, niso imuni na razne komentarje.
    Torej, to lahko nekdo izreče iz nevoščljivosti (ni nujno, da ta leti na vaš videz, lahko leti na celotno življenje, dobro zvezo, otroka, kariero …), lahko je nezadovoljen sam s seboj in trosi nesramne komentarje, da bi se počutil bolje, lahko je spet nekaj tretjega. Vedel bo le on, vam pa bo verjetno prva točka pomagala le toliko, da se pomirite, predelate to sami s seboj. Gremo dalje.
  2. SMO MI SAMI TRENUTNO ZADOVOLJNI SAMI S SEBOJ?
    Odgovor na to vprašanje veste samo vi. Mislim, da tukaj ni kaj dosti za razglabljati. Dejstvo je, da če nismo, nas bo takšen komentar prizdel 100x bolj, kot nekoga, ki je oz. je vsaj blizu temu. Vrjetno 100% nismo nikoli, saj nas želja po izboljšanju žene naprej, pa vendar, stremimo k dobremu počutju, k temu, da se počutimo dobro v svoji koži.
  3. ČE NISMO, ALI DELAMO DOVOLJ, DA BI KMALU BILI, IN ČE NE, ZAKAJ NE?
    Tega se ni treba vprašati, če ste ne prejšnje vprašanje odgovorili pritrdilno.
    Sama zase vem, da trenutno ne delam dovolj, da bi bila tam, kjer si želim biti. Vem tudi zakaj. Pomembno je, da imate to razčiščeno sami s seboj. Veliko bolj nas bodo negativini komentarji prizadeli, če na primer, dajemo vse od sebe, spremembe še niso vidne, ljudje jih še ne opazijo. Moja reakcija na primer je bila danes (v glavi): “Jaz vem, zakaj se trenutno (ŠE) ne ubadam intenzivno s temi ‘zalogami'”, je pa res, da tega nisem rekla. Rekla sem čisto nekaj drugega. A veste zakaj? Ker NIKOMUR niste dolžni pojasnjevati, zakaj trenutno jeste tako ali drugače, trenirate ali netrenirate.
    Z raznimi programi in proizvodi, ki nam jih ponujajo v današnjem svetu, se ljudje čutijo poklicani, da nam lahko govorijo o tem, kako jemo, ali kako (ne)treniramo, brez, da jih o tem vprašamo, ali jim damo dovoljenje. Prav tako so mamice bombardirane s vseh strani, kako morajo zgledati že mesece (ali celo tedne) po porodu. Roko na srce, se na to gladko požvižgam, saj nisem Kim Kardashian, niti ne Tammy Hembrow (slednjo sicer obožujem, mi pa na pamet ne pade, da bi se primerjala z njo), je pa veliko mamic, ki se posledično zaradi tega zeeeloo sekirajo. Že naslednji dan po porodu. Jap, tudi to sem doživela v porodnišnici. Ampak to je že drugo. V glavnem, nikomur niste dolžni polagati računov o tem, zakaj trenutno delate (le) toliko, kolikor delate. Pomembno je, da to veste vi.
  4. ALI DOVOLJ TRDNO VERJAMEM VASE, DA TO NE BO VPLIVALO NA MOJE NADALJNE ODLOČITVE?
    S tem mislim, da ne boste začeli z nekimi dietami (v katere tako ali tako ne vrjamem in se z njimi ne strinjam!) ali z intenzivno vadbo zgolj zato, ker vas je nekdo žalil? To je vedno napačen razlog. Tudi, če nekdo telovadi zato, ker ‘je danes pač tak čas in je pritisk s strani medijev’ ali zato, ker so zafrkavali v osnovni šoli, je to napačen razlog. Sicer potem z dvignjeno obrvjo pripomne, da to dela popolnoma zaradi zase, vam je vrjetno jasno, da to ni povsem res. Naredite to zaradi sebe. Lahko mi vrjamete, da govorim iz lastnih izkušenj. Včasih sem se želela zrediti (seveda nisem vedela, kaj je zdrav način pridobivanja mišične mase), ker so me zafrkavali, ker sem želela obline (seveda, ponovno, zaradi zafrkavanja); kasneje se nisem počutila dovolj natrenirano za svojega partnerja ipd. Vse to so napačni razlogi, in šele, ko sem začela telovaditi in zdravo jest zaradi sebe, so tudi prišle spremembe. Dejstvo je, da se moram ponovno spraviti v to miselnost, se spoštovati točno tako, kot sem trenutno (kar ne pomeni, da se ne misliš spremeniti, saj je razlika med biti zadovoljen in stagnirati ali spoštovati samega sebe), potem se bo tudi vse ostalo odvilo v pravo smer. Trdno vrjamem v to. Zato tudi pišem to.
    Seveda ne govorim, da moramo hoditi v eno smer kot konji s plašnicami čez oči, brez, da se izobražujemo in si širimo obzorja glede prehrane, športa in vsega, vendar žalitve niso nič od tega.
  5. LJUDJE ZAČUTIJO NAŠO ENERGIJO
    Naj vam najprej povem, kaj mislim s tem: bolj, kot boste sami nesamozavestni glede nečesa, večji užitek bodo imeli ljudje, da vas bodo žalili glede tega. Ponovno, govorim iz lastnih izkušenj. V gimnaziji sem bila tarča žalitev zaradi XY stvari. Že pred tem sem bila zeloo nesamozavestna glede tega. Seveda so ‘hijene’ to zavohale, in imele pri tem še večji užitek. Ko sem njihove žalitve sprejemala flegmatično, sem jim počasi vzela ta užitek. Kasneje, ko sem se tudi sama nehala obremenjevati s to stvarjo oz. sem vsaj približno razčistila v svoji glavi, tudi nisem več dobila komentarjev v zvezi s tem. In ponovno, ko sem prišla v prostor zelo nesamozavestna v zvezi s to isto stvarjo: ‘baam’, pripombe so se ponovno pojavile. Vem, da je lažje reči kot narediti, še vedno me kdaj ‘zanese’, pa vendar. Morda je bilo kdaj od zgoraj naštetih primerov tudi naključje, vendar menim, da če boste vkorakali v prostor z žarom, samozavestjo, vas bodo veliko težje užalili. Sploh pa, vam ne bo prišlo do živega. 😉
  6. GOVORITE!
    To ne pomeni, da mu/ji nazaj stresite vrečo žaljivk, niti vam ne priporočam, da naredite ‘sceno’, če čutite, da prostor in trenutek ni primeren, s tem želim povedati le to, da povejte, kaj vas je prizadelo. Nekomu. Morda osebi, ki je to izrekla, morda nekomu drugemu, ki vam bo z veseljem prisluhnil.
  7. TO, KAR MICKA PRAVI O LOJZKI, POVE VEČ O MICKI KOT O LOJZKI
    Ta rek ne velja samo za opravljanje, in ja, vse nas kdaj zanese. Menim, da ni ‘svetnika’ med nami (če pa je, naj se pa glasno zadere, da mu ne bom delala krivice 😛). To velja tudi za to, kar Micka direktno reče Lojzki. Nekateri bi rekli, da je to bolje, ji vsaj direktno pove … pa je to res? Najbolje bi bilo nič od tega. Pa žal ni vedno tako. Te stvari se dogajajo. V družini, med partnerji, med prijateljicami ali ‘prijateljicami’, sorodniki itd. Upam le, da bodo Micki zgornji nasveti kaj pomagali. Pa vam tudi.
  8. SPOMNITE SE NA VSE NA, KAR STE PONOSNI PRI SEBI
    Morda ta točka ne bi smela biti na zadnjem mestu, pa sem jo dala, ker jo lahko preberete že v veliko ostalih člankih o samopodobi. Za nekoga boste vedno presuhi, predebeli, preveč oblin, premalo oblin, preveč rjavi, premalo rjavi, napačna barva las …

Upam, da vas ne moti, da je objava malo bolj psihološko obarvana, vendar obožujem psihologijo, čeprav o njej nimam nekega (teoretičnega) znanja, in se opravičujem psihologom, če sem kje popolnoma usekala mimo. To je le moje mnenje. V skupinah, ki naj bi skrbele za ZDRAVO motivacijo vidim vse preveč poniževanja samega sebe, kritiziranja samega sebe, ker so danes pojedli to in to, ker niso uspeli telovaditi, in vedno se vprašam: ‘Kdo te je tako prizadel, da si tako kritičen/a do sebe? Iz kje izvira ta slaba samopodoba?’ Vsak ve zase. Jaz zase, ti zase.

Želim vam čim manj takih trenutkov po katerih boste potrebovali ta seznam. In še nekaj … če potrebujejte spodbudo, da se pomirite sami s seboj, tukaj je: ‘Čudovit/a si! Vsaka stvar na tebi te dela to, kar si. Vedno, ampak res vedno, se bo našel nekdo, ki mu bo ta stvar lepa, zanimiva, privlačna. Vem, da mi ne vrjameš, ampak verjami vase.’  💜

mamica Danaja

 

Please follow and like us:

Ni komentarjev

Napiši komentar

Follow by Email
Facebook
YouTube
Instagram