Moja druga porodna zgodba 1. del – rojstvo Tiane (april 2020)

Moja druga porodna zgodba 1. del – rojstvo Tiane (april 2020)

Od svojega prvega poroda naprej me je zelo zanimala tematika porodov. Z veseljem sem poslušala, ko so mi mamice pripovedovale svoje zgodbe, tu sem bila sicer zelo previdna in sem ostajala čim bolj objektivna, saj sem delala z mamicami in dojenčki in bi bilo v tistem obdobju popolnoma neprimerno, da bi se kakorkoli vpletala, tudi če so mi one razlagale svoje porodne zgodbe. Nikoli nisem kritizirala določene porodnišnice in druge hvalila, najprej zato, ker sem vedela, da imam izkušnjo samo z eno, torej ne morem primerjati, drugo pa zato, ker sem želela mamicam povedati, da na doživljanje izkušnje veliko vplivajo same. Na primer, jaz sem se med rojstvom Ine počutila nesposobno, iz mene so prišli občutki zapuščenosti, manjvrednosti in seveda očutek panike. Za neko drugo mamico bi bila morda moja porodna zgodba ‘mala malica’ in bi enak porod kot je bil moj prvi, doživela kot sanjski. Tako različne smo si.

Moje mnenje je, da tak porod ni za vsako – ne zdravstveno, ne psihično – vsaka naj izbere to, kjer se ona najbolje in najbolj varno počuti.

Med raziskovanjem, branjem, poslušanjem audio in ogledu video vsebin, kjer so babice in doule razlgale o porodih, se je v meni prebudila tudi globoka želja po porodu doma. O tem sicer nisem razlagala skoraj nikomur, saj sem, če sem mu, večinoma naletela na negativen odziv v smislu: ‘kaj, če gre kaj narobe?’ Bila sem presenečena nad tem, kako zelo so ljudje prestrašeni, ko pride do te teme. Že odhod v katerokoli drugo bolnišnico, ki jim recimo ne bi bila najbližja, se jim je zdel neko tveganje. Sicer jih popolnoma razumem, vendar se sama s tem pravzaprav nisem kaj dosti ukvarjala, saj se mi je zdelo, da sem tudi prvi porod, razen iztisa, večinoma preživela sama, čeprav sem se fizično nahajala v porodnišnici. Poleg tega sem skozi raziskovanje ugotovila, da je najpomembnejša pri vsem skupaj sproščenost in dobro počutje mamice, kar vpliva tudi na popolnoma fizičen vidik poroda. Tako kot zakrčenost v strahu s seboj lahko zelo hitro prinese določene zaplete. Prav tako vedno obstaja možnost transporta v porodnišnico, v kolikor je to potrebno.
Vendar Miha že prej drugo zanositvijo ni bil za, zato ga v to nisem silila. Velikokrat sem mu poslala kakšno besedilo, ki je govorilo o porodu na splošno (popolnoma neodvisno od tega, ali gre za porod na domu ali za bolnišnični porod), da si ga je lahko prebral. Šla sva skupaj na predavanje v Baby center, šla sva še enkrat v šolo za starše v drug zdravstveni dom v upanju, da bova tokrat slišala kaj novega ali osvežila kaj, kar sva že pozabila. Tokrat si nisem ničesar zapisovala, ampak sem raje poslušala in sodelovala. Miha se je sicer ostal neomajan pri porodu v porodnišnici, vendar se je vedno bolj in bolj zavedal, kako pomembno je, da mi tokrat stoji ob strani, me bodri in poskrbi, da je čim bolje počutim, ko bom tam. Zato sva se odločala med Porodnišnico Postojna, ker sem se poigravala z mislijo na porod v vodi in med Porodnišnico Jesenice oz. Splošno bolnišnico Jesenice, saj sem vedela, da se tam resnično trudijo čim bolj približati fiziološkemu porodu. Mihu se je Postojna zdela popolnoma predaleč, saj je sklepal, da bo drugi porod še hitrejši kot je bil prvi in ni želel, da rodim v avtu na avtocesti. Poleg tega je Postojna v smeri morja in preden smo vedeli, da bo v tem času karantena, sva pričakovala, da se bodo približno v tistem času proti morju valile kolone dopustinikov. Torej so bile v planu Jesenice in kot plan B, če bi šlo prehitro – Porodnišnica Kranj, ki je od našega doma časovno in po kilometrih popolnoma enako oddaljena kot Porodnišnica Ljubljana. Pa je prišla karantena …

Kako sem se kot nosečnica spopadla z izzivom karantene, ki je verjetno v meni prebudila spet druge občutke kot morda komu drugemu, sem pisala v drugi objavi. Sama se nisem tako pretirano obremenjevala s prisotnostjo partnerja pri porodu, saj sem bila tudi prvič sama takrat, ko bi najbolj potrebovala oporo (po spletu okoliščin) , sem pa se obremenjevala s tem, da z odhodom v porodnišnico rinem v žarišče okužb in s tem, da tam vlada še večji kaos in panika kot sicer. To so bila zgolj moja prepričanja na podlagi prve izkušnje. Miha je skrbelo zgolj prvo – vir okužb. Pisala sem kolegici, ki je doula na začetku svoje poti v upanju, da bo morda rekla, da bi prisostvovala (proti plačilu, seveda). Sama me je takoj usmerila na babice. Ok, tako ali tako nisem imela pojma o teh stvareh, saj jih prej nisem raziskovala, saj sem nameravala roditi v porodnišnici. V nekaj korakih sem našla babico, dogovorili smo se in bilo je vse urejeno. Bolj kot smo se z babico spoznavali, bolj sva ji zaupala. Še celo Miha ji je popolnoma zaupal. Je čudovita oseba, ki je strokovno odlično podkovana, poleg tega deluje v visoko izobraženi ekipi, za konec koncev pa sva se tudi osebnostno ujeli. Razlagala res nisem nikomur, saj sem vedela, da bo v času vsesplošne panike odziv verjetno še slabši kot sicer. Povedala sem pa le nekaterim najbližnjim in eni somišljenici, s katero sva se zbližali ravno v tem času, saj sva imeli datum poroda zelo blizu. Na moje veliko presenečenje me je potihem podprlo nekaj bližnjih, za katere si ne bi nikoli mislila in vse skupaj je zgledalo precej optimistično do…

Do prepovedi porodov na domu. Ponovno šok, jeza, stiska … brez vsega, kar sem v tistem času prakticirala, o čemer sem govorila že v prvem blogu, odkar sem ponovno začela pisati, bi to spremembno veliko težje razdihala. Na tem mestu se ne bom spuščala v to, kako narobe, nesmiselno se mi je to zdelo, vendar se bom osredotočila na to, kako smo mi vse skupaj rešili. Po nekaj dneh, ko sem razdihala in se poglobila vase, kaj hočem, sva skupaj z Mihom sprejela odločitev, da izbrano babico vseeno obdrživa – vodila bo mojo nosečnosti, nas obiskovala v poporodnem obdobju in mi na voljo ves čas pred in po porodu. Na dan, ko sem bodo začeli popadki bo z mano do vstopa v porodnišnico, kamor bom prišla (ali vsaj čim bližje temu) zgolj na iztis. V primeru, da bi šlo hitro smo imeli v planu Porodnišnico Ljubljana, v primeru, da bi bilo več časa, bi se odpravili na Jesenice. Ha, pa je imelo vesolje drugačne plane zame. 😄

Bila sem zopet ‘čez rok’. Odkar sem imela izbrano babico je preglede opravljala ona, torej se nisem niti rabila izpostavljati in v času korona virusa odpravljati v zdravstveni dom, ki so ga pri nas celo vmes zaprli in nas prestavili v drug zdravstveni dom, v katerem pa je bilo potrjenih še več okužb (med zaposlenimi, če se ne motim). Tudi klice sem in vprašanja bližnjih in daljnih o tem, ali sem že rodila, kako to, da ne, zakaj ne, in da je sigurno lahko kaj narobe, in da bi mi morali že sprožiti, sem ravno s pomočjo nekaterih tehnik malce lažje prenašala kot prvič, po drugi strani pa spet ne, saj sem si tako zelo želela, da bi se popadki začeli sami od sebe in doma. Na tem mestu bi se vsem zahvalila za vsako vprašanje, saj vem, da je bilo v najboljši veri in z ljubeznijo ter skrbjo. Že približno 3 tedne se je telo pripravljalo, večkrat sem ob večerih in ponoči čutila, da se nekaj dogaja, tokrat je bilo znakov za razliko od prvič ogromno, vendar se niso stopnjevali… tudi do 11. dne čez ne. Izbrana babica je ves čas spremljala moje stanje, bila z mano na vezi o vseh fizičnih znakih, o mojem počutju, me bodrila, se z menoj pogovarjala, mi svetovala in podala tudi strokovno mnenje, odločitve pa prepustila meni. Zato sem se, pomirjena s tem, da mi je tako namenjeno, 11. dan odpravila na pregled v Porodnišnico Jesenice.

To be continued …

4 thoughts on “Moja druga porodna zgodba 1. del – rojstvo Tiane (april 2020)

    1. Hvala, Katja 🌈💞 To mi veliko pomeni 🥰 Nadaljevanje je že gor, najdeš ga na linku, če klikneš ‘to be continued’ 💗

  1. Živjo,

    mene pa zanima več info o “izbrani babici”. A je bilo to samoplačniško, izven zdravstvenih zavodov, kako ste bile to dogovororjene? Bi bila ful hvaležna za več informacij, najlepša hvala!

    1. Živijo, izbrana babica je bila popolnoma samoplačniško. Zaenkrat ni podobne storitve v Sloveniji, ki bi jo krila zavarovalnica. Prihajala je k nam domov oz. zaradi situacije s Covidom je bilo obiskov manj, kot bi jih bilo sicer in je bilo več online srečanj, me je pa hodila tudi pregledovat. Bilo je pa to v okviru storitve porod na domu (ki se pa kasneje zaradi ukrepov ni uresničil). Če imate še kakšno vprašanje, pa z veseljem odgovorim. Lp, Danaja

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Dobrodošel/a na najini spletni strani 🙂

 

Te zanimajo nasveti, izkušnje, razmišljanja staršev dveh nadobudih deklic? Bi bil/a rad/a obveščen/a o vseh programih in novostih, ki jih pripravljava zate?

 

Vpiši svoje čudovito ime in el. naslov :