Ko bele kapljice stečejo ali ne stečejo…

Ko bele kapljice stečejo ali ne stečejo…

Zgodb z dojenjem je toliko kolikor je žensk, ki so ali so vsaj poskušale dojiti. Nobena ni napačna ali pravilna, so le zgodbe – lepe, težke, žalostne, ganljive, prestresljive, čarobne… Da bi vam malce približala, zakaj mi je tematika dojenja tako zanimiva in fascinantna, vam moram na kratko opisati svojo izkušnjo z dojenjem pri Ini.

Pred porodom pravzaprav o dojenju nisem vedela kaj dosti. Kar sem vedela je bil skupek nekih informacij iz interneta (ne knjig), in kar so mi povedale prijateljice, ki so že dojile oz. že imele otroke ali s strani tistih, ki so se o tem malce bolj pozanimale že pred porodom. Sebe ne morem šteti med njih, vsaj med prvo nosečnostjo ne. Moje prepričanje je bilo rahlo prežeto z egom, ki mi je govoril: “Seveda, tebi bo pa sigurno uspelo, zakaj ti ne bi?” Sicer je to prepričanje občasno zamajal strah, ko sem o dojenju prebrala kakšno konfuzno informacijo v kateri izmed Facebook skupin.

Tako je prvo presenečenje prišlo že v porodnišnici, ko naval mleka ni prišel isto sekundo kot je na svet prišla Ina, temveč ‘po šolsko’ 3. dan. Teža kljub temu ni preveč padala oz. je padala zelo malo zato so naju v porodnišnici samo hvalili. Sicer sem nekaj poskušala z nastavki in se lovila s položaji, vendar doma je tudi to steklo. Prijetno presenečenje je sledilo tudi na prvem pregledu, do katerega je pridobila že 1,5 kg. Pri 2. mesecih pregleda v Domžalah ni bilo, pri 3. pa šok. Pridobila naj bi premalo. Številk se ne spomnim več, vendar verjamem, da je pediatrinja delala v najboljši veri, da je tako prav, zase pa pravtako verjamem, da sem naredila vse, kar sem v tistem trenutku vedela in znala. Zadeva se je razpletla tako, da sva od 3, 5 meseca naprej dodajala po 1 stekleničko na dan, vse ostalo je bila dojena. Kot zanimivost – teža je bila že pri 4, 5 mesecih podvojena (kar je potrebno doseči do 6. meseca). Najina zgodba je trajala do 14. meseca, ko se je gospodična odstavila sama. Bilo je veliko dvomov vase, v svoje telo, ugotavljanja ‘kaj sem naredila narobe’, joka, da ‘imam premalo’ in zato joka…

Pri Tiani se je zgodba šele dobro začela, tako da o njej ne morem še nič kaj dosti povedati, razen, da teče super (dobesedno) in naj tako le ostane. Veliko delam na zaupanju vase, v svoje telo, v Tiano in v življenje, da bo prinselo točno to, kar potrebujem (potrebujeva).

Preden nadaljujem bi rada povedala samo to, da je celotna objava napisana samo in zgolj kot doživljanje mamice in ne kot strokovni članek pediatra, zdravnika, svetovalke za dojenje, babice ali doule. Gre za zgolj moja laična spoznanja, ki bodo morda kateri mamici pomagala ali bo zaradi objave sama začela raziskovati v smeri, ki bo koristila njej.

Moja spoznanja tekom dojenja in tekom mojega dela z dojenčki ter lastnega raziskovanja, iskanja informacij in pogovora z doulami, babicami itd.

  1. VODA, POČITEK, HRANA: Zakaj v tem zaporedju? Zdi se mi, da je tekočina že na splošno najbolj pomembna. Lahko rečemo, da mi praktično SMO VODA, SMO OBDANI Z VODO IN VODA JE POVSOD OKOLI NAS (za zadnje smo mimogrede lahko zelo hvaležni, če je ta voda tudi pitna, saj za vse ljudi na tem svetu to ni samoumnevno). Obstajajo neka priporočila, koliko bi jo bilo dobro spiti že sicer in koliko med dojenjem. Moje mnenje? Po občutku, vendar kakšen opomnik ne škodi – recimo zdaj, popij malo vode.
    Za počitek po porodu tudi sicer, ne glede na to ali dojimo ali ne, vemo kako pomemben je, vendar to včasih, v nekaterih situacijah v življenju zahteva kar nekaj logistike, organizacije in dejansko tudi kakšno prošnjo za pomoč.
    Hrana – prazna vreča ne stoji pokonci, to je dejstvo. Vendar so tudi tukaj velike razlike, saj nekatere potrebujejo res veliko hrane med dojenjem, nekatere malo manj. Tudi tukaj obstajajo priporočila, koliko kalorij naj bi ženska zaužila med dojenjem, vendar menim, da večino mamic štetje kalorij še dodatno obremenjuje in ne spada med prioritetna opravila, sploh v času porodniškega dopusta. Ponovno bi rekla, da opazujte svoje telo in ga predvsem poslušajte.
  2. RAZNOLIKA IN REDNA PREHRANA: Tukaj se lahko navežem na prejšnjo točko, vendar sem jo vseeno dala posebaj, saj sem bila pri Ini tudi jaz ena izmed tistih, ki je zaradi bojazni, da moja prehrana Ini povzroča krčke, izločala eno za drugim in kmalu in nato 14 dni jedla samo riž, piščanca in proseno kašo. Razlike glede krčkov ni bilo nobene, le jaz sem se počutila (še) slabše. Ne rečem, da ni potrebno paziti recimo pri uživanju citrusov in hrane, ki ljudi tudi na splošno napenja, ne bi pa izločala kar vsega povprek. Seveda, v primeru alergij, intoleranc in podobno, je zgodba drugačna. Tudi ni nič narobe, če nekaj izločite, če vam to ne predstavlja stresa in nehehnega občutka odpovedovanja.
  3. PRISTAVLJANJE: Tukaj ni kaj dosti za dodat. Dotaknila bi se morda edino tega, kar se je zgodilo meni pa verjetno nisem edina. Gnezdenje sem pri Ini po tistem obisku pri pediatrinji, ko se začele težave, vzela zelo zares. Zelo dolgo nisem šla nikamor, se zaprla v stanovanje in poskušala 59309x na dan dojiti. To ni naredilo spet nič kaj preveč dobrega, saj sem bila zelo potrta, sama, brez svežega zraka, kakšnega prijetnega pogovora s komerkoli in tudi Ina je odločno kazala, da tokrat se pa spet ne rabi dojiti… Neka zdrava sredina po mojem mnenju velja tudi tukaj. Nekje je do mene prišla tudi informacija, da če odštejemo začetne dni, tedne po porodu, je kasneje gnezdenje smiselno nekje 48 ur. Torej, ni nujno, da se kar za teden dni izoliraš od okolice, razen spet, če ti to paše.
  4. MIRNOST IN ZAUPANJE: Ta točka se mi zdi, da ni tako samoumnevna, je pa zelo pomembna. Zaupanje vase, v svoje telo, v sposobnosti svojega telesa, v svojega dojenčka in v življenje (Boga, energijo, vesolje, whatever does the magic for you). Sama vem, da sem po tistem pregledu, ko sem izvedela, da ‘nekaj ne štima’ izgubila vso razsodnost, padla v neko obsedeno-anksiozno stanje, kar zagotovo ni koristilo nikomur. Najdite stvari, ki vas sprostijo, napolnijo z radostjo, nasmejijo, napolnijo… Lahko je to glasba, ples, meditacija, aktivnost, ki združuje mamice, pogovor, sprehod s prijateljico, filimi, serije, pisanje, risanje itd.
  5. DOBRA PODPORA/OPORA: Ja, ko smo prvič mame (lahko tudi drugič, tretjič pa prvič poskušamo dojiti) nas takšna situacija zamaje, in ker smo še posebaj v občutljivem obdobju (poporodno), je zelo dobro, da imamo nekakšno oporo oz. si jo v tistem danem trenutku poiščemo. Kdo bo to veste najbolje prav ve – doula, babica, svetovalka za dojenje, partner, prijateljica, mama, sestra… (možnih je več odgovorov).
  6. DODATKI/HRANA/PODPORA ZA VEČ MLEKA: Na trgu najdete malo morje izdelkov. Tukaj vm lahko rečem zgolj to, da ne mešajte vsega, saj se lahko zgodi obratno. Dajte posameznemu izdelku čas, da sploh ugotovite, ali vam pomaga, ali ne. To je zgolj moja izkušnja, saj sem sama pri Ini preizkusila res ogromno različnih ‘pomagal’ pa vam še danes ne morem reči, da je katero izmed njih zares pomagalo (ali da ni).
  7. RAZLIČNI POLOŽAJI ZA DOJENJE: Tudi meni se dogaja, da se trenutno Tiana najraje doji leže in zelo podobno se je dogajalo pri Ini. Očitno otroček bolj ve kot me same, da potrebujemo počitek. Obstaja pa jih še veliko in pomagali vam bodo tudi pri različnih izzivih (na primer – mastitisu; ki je zagotovo izziv, ki si zasluži popolnoma svojo objavo, v kolikor vas bo to zanimalo).
  8. HAPPY, HAPPY, HAPPY 🙂 Smej se, ne glede na vse, uživaj s svojo družino oz. s svojimi ljubimi osebami in večkrat na dan povej pozitivne afirmacije: ‘Lahko dojim. Imam dovolj mleka za svojega dojenčka. Moje telo je čudovito.’
  9. STROKOVNA POMOČ: Obrni se na strokovno podkovano osebo, ki ji zaupaš. Tudi tukaj imaš veliko možnosti, od babic, doul, svetovalk za dojenje, pediatrinje, patronažne itd. Raziskuj in se pozanimaj, odloči pa se na podlagi svojega občutka, ne na podlagi prijateljičinega mnenja.

  10. NIČ NI NAROBE, ČE NE GRE IN ZAČNEŠ DODAJATI, PRAV TAKO NI KONEC SVETA, ČE ODNEHAŠ IN SE ZATO BOLJE POČUTIŠ… TVOJ DOJENČEK POTREBUJE MIRNO, ZADOVOLJNO IN SREČNO MAMICO. PRESREČEN JE, DA TE IMA, IN DA ČUTI TVOJO LJUBEZEN. 💗

Zdrav in nahranjen bo s kapljicami iz tvojih dojk ali s tistimi iz stekleničke. Vsak način hranjanja je pravilen, ni napačnega. 💞🌷

One thought on “Ko bele kapljice stečejo ali ne stečejo…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Dobrodošel/a na najini spletni strani 🙂

 

Te zanimajo nasveti, izkušnje, razmišljanja staršev dveh nadobudih deklic? Bi bil/a rad/a obveščen/a o vseh programih in novostih, ki jih pripravljava zate?

 

Vpiši svoje čudovito ime in el. naslov :