‘Drago telo… ‘ – 1. del

‘Drago telo… ‘ – 1. del

Da danes lahko to pišem, se je moralo vse skupaj enkrat začeti… in bodimo iskreni, pri komu pa se ni? Kot majhna deklica sem imela zanimiv odnos do svojega telesa, po eni strani sem bila precej samozavestna, če temu lahko tako rečem, nisem imela težav z goloto, nastopanjem, preoblačenjem, tudi pogovarjala sem se rada z vsakim in nisem bila pretirano sramežljiva… po drugi strani pa sem bila hitro prizadeta, čim je kdo rekel kaj v zvezi z mojim videzom, bila sem užaljena in to premlevala še dolgo, dolgo… spomnim se, da je to vplivalo tudi na to, da sem bila potem nekaj časa kar ‘obsebena’ s tem, kar mi je nekdo rekel. Zato sem bila po drugi strani že kot otrok najraje sama ali v družbi starejših (res nenavadno veliko sem se družila tudi s 16, 17, 18-letniki, imela sem rada tudi družbo odraslih ali prav ostarelih).

Kasneje je še veliko dogodkov in stvari vplivalo na to, da sem bila ob vstopu v najstništvo zelo nesamozavestna in polna nekih sodb o svojem telesu. Temu se je potem pridružilo še živahno obdobje osnovnošolskega zbadanja, grupiranja in takšnih in drugačnih prijateljstev. Bila sem izredno vitka in visoka, zaradi česar sem imela tudi izziv z izbiro oblačil, ki bi mi dejansko pristajala. Zbadanje je prišlo tudi zaradi dobrih ocen v šoli in to brez posebnega truda. Torej sem bila za ostale ‘piflarka’. Ob mojo zunanjost pa so se obregnili od tistih, ki sem jim bila všeč, do tistih, ki so mi zavidali (ocen in česa drugega) ter vseh ostalih. Že takrat sem opazila, da se s sošolkami precej razlikujemo. Vsaka je imela nekatere telesne lastnosti, ki so jo ločevale od drugih. Vendar sem sama že takrat večinoma občudovala in cenila različna telesa in različne zunanje (ter notranje) lastnosti. Neke kritičnosti do teles drugih (do sebe je takrat že obstajala v meni) sem se ‘naučila’ šele kasneje. Malo zaradi komentarjev, ki sem jih dobivala in sem potem iz samega maščevanja rekla marsikaj tudi o drugih, malce pa iz televizije, video spotov, ki smo jih takrat tako radi gledali, filmov in revij, ki smo jih prav tako oboževali. Bilo je zanimivo obdobje, precej drugačno kot danes – bila so moderna povsem drugačna oblačila, prav tako so bile občudovane drugačne telesne lastnosti, kot jih javnost občuduje danes.

Kaj kmalu so prišli na vrsto različni stili. Sama sem hitro vzljubila rokerski oz. metalski stil, ki je bil zame kot neka zaščita prej temi komentarji, kot nek ščit, ki je zakril moje hibe in ‘napake’ na telesu, preusmeril pozornost, počutila sem se, da končno nekam spadam. Seveda to ni bilo povšeči mojim staršem, učiteljem pa še kdo bi se našel. Zato je bil moj stil zelo omejen. Kasneje sem imela povsem drugačen, nasproten stil – bolj hip-hop, lahko bi rekli celo ‘fensi’, nosile smo srebrno in zlato, velike uhane, občasno tudi hlače malce nižje, kratke majčke, čope, zapestnice in močan make up. Vendar sem se vedno počutila, da tudi, ko sem spadala k temu stilu, mi kljub temu ta stil ‘ni šel od rok’, torej da kljub temu nisem bila dovolj dobra. Zelo sem se našla v plesu, v glasbi, preizkušala različne stile glasbe, plesa in konec koncev tudi oblačenja. Vmes sem namenoma malce popustila v šoli, kasneje pa nisem znala več ‘priti nazaj’, tako da so moje ocene iz vseh odličnih kar precej padle, med tem ko se nekateri drugi ravno proti koncu osnovne šole trudili za boljši uspeh. Bila sem popolnoma izgubljena… Konec osnovne šole so prišle še telesne spremembe (hormoni, dlake, menstruacija, prsi itd.), s katerimi se nisem zmogla dobro spoprijemati in sem se svojega telesa še bolj sramovala.

Že takrat pa sem opazila nektare razlike med nami s sošolkami. Kljub temu, da smo bile več ali manj vse nesamozavestne glede svojega videza, smo se s tem različno spoprijemale. Prav tako s telesnimi spremembami, ki so s puberteto prišle. Videlo se je, da so nekatere znale že takrat precej bolj poskrbeti za svoje telo, da jim je bila skrb zase bolj naravna, in da so bile posledično tudi bolj nežne same do sebe. Nam je pa prav vsem precej ‘dogajalo’, še do konca osnovne šole smo se ‘grupirale’, se opravljale in se spoprijateljevale in ponovno skregale.

Tako je prišel največji preskok – srednja šola oz. gimnazija. Moja odločitev je bila pogojena z nekaterimi zunanjimi dejavniki, zato lahko rečem, da z njo nisem bila zadovoljna in sem jo kmalu obžalovala. Kot veliko umetnico po duši, me je vleklo na plesno gimnazijo, vendar sem tudi z običajno veliko pridobila, predvsem mislim v smislu izkušenj in vsega, kar se mi je tam dogajalo. Znanje je proti vsemu temu zanemarljivo. Spoznala sem nove sošolce, nove svetove, novo glasbo, stile … takrat sem se zaljubila v rave oz. kot smo mu takrat rekli ‘flašerski’ stil. To je bil moj svet, vse ostalo je bilo nepomembno. Takrat sem se prvič počutila nekje ‘doma’, vendar je bilo to zelo plehko, saj te odnosi niso bili pristni in ponovno je bila enaka zgodba kot v osnovni šoli, le da smo bile že malce starejše, bolj pogumne in še bolj podle druga do druge, če smo želele biti. Žaljivke in pripombe so bile še bolj pogumne in močne. Vsaka je vozila kakor je znala. Bil je nek miks vdanosti v usodo, ega, ponosa, hormonov, ki so delali bolj kot kadarkoli prej, prvič ‘resnih’, močnih zaljubljenosti, prvih izkušenj v spolnosti, žurk in vsega, česar prej nismo poznale itd. Po eni strani sem se počutila zelo močno, saj sem s svojim stilom nedvomno vzbujala pozornost in so vsi vedeli, kdo sem; po drugi strani sem bila ravno zato bolj izpostavljena in bolj ranljiva. Moje vitko telo je dobilo ravno malo oblin, vendar sem bila še vedno izredno vitka, kljub temu, da sem – kot pravi moja teta (in vsi, ki me poznajo) – že od nekdaj velik jedec.



Tako je nekako minilo do konca srednje šole, večinoma sem bila ‘na udaru’ zaradi svoje vitkosti ter še kakšne druge telesne značilnosti, zaradi katere sem se že sama tako zelo obremenjevala, da so seveda potem to opazili tudi vsi ostali. Tudi tukaj lahko rečem, da so bile po eni strani velike razlike med nami dekleti/mladimi ženskicami, po eni strani smo bile vse precej zakompleksane in smo imele veliko stvari na svojih telesih, ki nam niso bile všeč, po drugi pa so se nekatere s tem precej bolje spopadale – govorim o ličenju, negi svojega telesa, občutku za kombiniranje oblačil in dodatkov itd. Veliko jih je svojo ranjenost in nesamozavest skrivalo za visokim egom in zbadanjem drugih.

Nekje pri 18 letih sem se prvič srečala s tem, da mi je nekdo razložil, da na telo v največji meri vpliva naša prehrana in nekaj malega seveda tudi telovadba…

2 thoughts on “‘Drago telo… ‘ – 1. del

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Dobrodošel/a na najini spletni strani 🙂

 

Te zanimajo nasveti, izkušnje, razmišljanja staršev dveh nadobudih deklic? Bi bil/a rad/a obveščen/a o vseh programih in novostih, ki jih pripravljava zate?

 

Vpiši svoje čudovito ime in el. naslov :