Mini ZOO land Slovenske Konjice

To, da se radi opravimo na izlet, že vsi veste. Tudi to, da je iz ljubezni do izletov, sprehodov in raziskovanja narave, nastal ta blog, najbrž že veste. Ravno zato je verjetno malo nenavadno, da do rojstva Ine sploh nisem vedela za noben drug živalski vrt v Sloveniji kot je ljubljanski živalski vrt. Odkar se je rodila Ina smo tja odšli kar nekajkrat. Zdela se mi je odlična priložnost, da vidi tiste živali, ki jih sicer pri nas ne bi. Mi je bilo pa vedno zelo pomembno, da je za živali lepo poskrbljeno. Tako mi je prijateljica enkrat, ko sva se pogovarjali o tej temi predlagala, da naj obiščemo Mini ZOO Land v Slovenskih Konjicah. Kljub temu, da je bilo to že zelo dolgo nazaj, ga nismo obiskali do pretekle sobote. Tja smo se odpravili skupaj s prijateljico in njeno družino. Tako je bilo veselje še večje, saj je imela Ina družbo svojega vrstnika. Do Slovenskih Konjic smo potrebovali približno eno uro, ki pa je minila ob glasbi in Ininemu klepetanju, Tiana pa je mirno spančkala.

Zdi se mi, da smo izbrali ravno pravo uro, ne prezgodaj, ne prepozno, da smo si lahko pred kosilom ogledali večino živali. Otroka sta bila najbolj navdušena nad levoma, seveda. Vsi skupaj pa smo navdušeno hranili alpako in kozice, malo prestrašeno podajali arašide veliki ari, občudovali veliki želvi, krokodila, kače, divjo svinjo in še mnogo drugih živali.

Celoten živalski vrt je zasnovan kot tematski park, kjer boste našli od ruševin davno izgubljenih mest, do kavbojev, indijancev, ladij, podmornic itd. Za otroško domišlijo pravi raj za igro. Naša 4-letnika sta imela ves čas nekaj za početi pa tudi na koncu dneva bi lahko še ostala pa bi našla še kaj, kar nista pregledala. Našli smo tudi vodo in pesek, kar je še posebno veselje za majhne otroke. Zato vam priporočam, da imate s seboj rezervna oblačila zanje, da lahko v vročih dneh otroci izkoristijo tudi možnost igranja v ali ob vodi, brez kasnejšega iskanja suhih oblačil. Hrano smo mi imeli sicer s seboj, vednar smo si vzeli kasneje tudi prigrizek in pijačo na avtomatu. Imate tudi avtomate za kavo, če vam zapaše. Opazili oz. zavohali smo tudi popcorn, tako da lačni ne boste, tudi če ne bi nič prinesli s seboj. Imate pa v bližini tudi odlično restavracijo, tako pravijo tisti, ki so jo že obiskali, tako da se boste lahko tudi ‘konkretno’ najedli.

Kot doječi mamici majhne dojenčice mi je veliko pomenilo tudi to, da sem se lahko usedla v senčki in sede dojila. Imate tudi dovolj ležanikov v senčki, vendar smo se mi kar udobno namestili na enem izmed lesenih paviljončkov, kjer sem lahko Tiano tudi previla.

Naša malčka sta se pogumno spuščala na ‘krogcih’, se vrtela v košarah in osvojila gusarsko ladjo. Ina se je zagotovo najbolj razveselila ponija, s katerim je lahko šla en krog. Animatorki je z veseljem povedala, da ‘ona ima še en drug ranč’, kar sem morala jaz prevesti v ‘jaha ponije tudi v konjeniškem klubu’, haha. Kaj več pa vam ne povemo, saj boste morali odkriti sami. Lahko vam povemo samo še to, da ‘nikar ne hodite v hišo strahov’. 🙂 Obisk vam toplo priporočamo, sploh pa v toplih dneh, saj boste imeli z majhnimi in tistimi malo majhnimi otroki dovolj zabave za ves dan.

P. S.: Spremljajte tudi našo FB stran, kjer boste v prihodnjih dneh lahko našli nagradno igro, v kateri bomo podarili letno karto za obisk Mini ZOO Land-a v Slovenskih Konjicah.

Fotografije sta prispevala: Jaka Komidar in Neya Mramor Peron

Poporodno obdobje – drugič

Ta zapis bom začela z enim kontroverznim stavkom, ki so ga in ga še zelo rade uporabljajo predvsem naše babice: ‘Šest tednov po porodu smrt pod posteljo leži.’ Priznam, da mi ta rek nikoli ni bil všeč, saj ima zelo negativen prizvok. Zdel se mi je pretiran in kot nekako podcenjevanje ženskega telesa. Vendar sem se, ravno v tej nosečnosti zavedla, da morda ni podcenjevanje ženskega telesa, temveč njemu v prid. Včasih – kot verjetno vsi vemo – so ženske predvsem garale in garale in garale in to se ni ustavilo niti med nosečnostjo, niti po porodu. Verjetno je že vsak izmed vas slišal o zgodbah, kako so ženske delale na polju do zadnjega, rodile in pomožnosti delale naprej. Danes se nam zdi to popolnoma neverjetno. Sama pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mariskaj je bilo grozljivo, mariskaj je bilo kruto, vendar je marsikaj tudi še danes. Le zavito je v poliester in s tablico v roki. Če razumete prispodobo. Če kot primer vzamemo zdravstvo – v isti sapi ga hvalimo in pljuvamo. Kje je torej resnica? Je morda to, da ima vsak od nas svoje lekcije, vsako odbobje v zgodovini je prineslo s seboj določena spoznanja? Je morda eno izmed njih to, s čimer imamo ženske še danes težave, tudi ko že dolgo, dolgo ne rojevamo več med delom na polju – da je čas, da se začnemo ženske poslušati in se imeti rade? Za vsako to pomeni nekaj unikatnega, drugega, vendar eno nam je skupno – ko se imamo rade in se poslušamo, se dobro počutimo tako fizično kot psihično. Prihranila bom sebi in vam kakšen feministični vložek, saj se mi le-ti zdijo zelo dvorezen meč – nič ni narobe, če ženska rada peče, se ob tem dobro počuti in ustvarja čudovite umetnine v obliki tort, kolačev itd., vendar, da to počne zato, da jo bo končno nekdo pohvalil, ji rekel, da je nekaj dobro naredila, odlično, da je super takšna kot je, in da se lahko ustavi?; pravtako ni nič narobe, če ženska (ali moški) pospravi, počisti, se pa vprašam o smiselnosti tega, da ženska do pozne noči drgne in lošči v miselnosti, da če tega ne bo storila, pa ne bo več ženska, ne bo več vredna, dobra, ljubljena. To velja za vsa naša področja. Vsi nekaj ‘loščimo’ in upamo. da bomo potem dovolj. Pa sploh smo kdaj, če sebi tega ne znamo dati?

Naredila sem malo daljši uvod v to objavo, saj je moje mnenje, da je ta rek, ki ga zgoraj omenjam, nastal zato, ker so ženske zaradi neprekinjenega dela, takoj po porodu, imele resne zdravstvene zaplete, ki so v nekaterih primerih vodile tudi do bolezni ali smrti. Danes tega skoraj da ne poznamo več, prav zaradi zdravstvenega sistema ter samostojnih dul in babic na drugi strani, ki ozaveščajo ženske. Kaj pa se zgodi, ko smo iz porodnišnice odpuščene domov? Včeraj sem vprašala na našem Ista storyju mamice dveh ali več otrok, ali so po drugem porodu počivale več ali manj kot po prvem. Odgovori (pa anketa ni še zaključena, še vedno ste vabljene, da odgovorite) so bili večinoma, da manj. To je po svoje popolnoma logično, saj imaš že enega otroka (ali kasneje tudi že dva in več). Po drugi strani je bilo vseeno nekaj odgovorov, da so počivale več. Tukaj sta lahko vsaj dve razlagi, če ne več. Ena je, da so imele takšen porod, da so nujno potrebovale več počitka in so bile v to na nek način prisiljene. Druga pa je, da so morda prvič spoznale, da je bilo počitka premalo in je to vplivalo na njhovo fizično in psihično počutje, zato so si tokrat vzele malo bolj ‘na izi’. Sama spadam v drugo kategorijo, zato bom napisala nekaj svojih spoznanj o poporodnem obdobju.

  1. NI POTREBNO TAKOJ SPREJETI VSEH, KI TO ŽELIJO, NA OBISK: Seveda bi vsi radi videli novorojenčka, morda celo vas, hehe (hecam se), radi bi ga cartali, slikali, mimogrede pa se še dobro najedli pri vas. Seveda ne vsi. Nekateri bodo prinesli s seboj kaj za jest, rekli: ‘Počivaj, bom jaz.’ itd. So ljudje, ki razumejo in so ljudje, ki ne. Vendar je že z vidika dobrobiti novorojenčka bolje, da si vzamete nekaj časa zase. Otroček potrebuje postopno privajanje na okolico, zvoke, vonj… Predvsem pa potrebuje mirno celico (predvsem mamo, očeta, sorojence), kjer bo počasi spoznaval svet, v katerega se je rodil. Tokrat sem se tega držala in vsi so to sprejeli z razumevanjem. Ko pa smo dali zeleno luč, pa so postopoma začeli prihajati. Tudi ne vsi naenkrat, in ko sem videla, da je bilo za vse nas preveč, sem s tem spet malo prenehala in počakala, da je minilo nekaj časa, preden so prišli naslednji.
  2. NI MI VEČ NERODNO PROSITI ZA POMOČ: Tukaj govorim o najmanjših stvareh. Z Mihom sva tokrat izkoristila njegov očetovski dopust v celoti (prvič je bila situacija drugačna in mu ni pripadal, saj še ni bil redno zaposlen, z nama z Ino je bil 5 dni in vas dan je bil dragocen in čudovit) in pri nas se je to pokazalo za odlično odločitev. Ta mesec me je ‘stregel od spred’ in od uzad’, haha. Posledično se počutim neprimerljivo bolje kot sem se prvič v tem obdobju. Enako pa se nanaša tudi na vse ostale, s katerimi sem se v tem času že videla. Prosim jih, če mi pomagajo pri različnih stvareh, ki se jim morda zdijo malenkosti, morda ne, meni pa ogromno pomenijo, saj nisem v stresu ali v krču.
  3. POČITEK BO PRIPOMOGEL K BOLJŠEMU POČUTJU: Prvič sem po spletu okoliščin že zelo hitro skalala okoli in delala vse. Sama sem imela zelo dolgo krvavitve in res dolgo sem se počutila šibko in izčrpano. Po drugi strani pa imamo lahko zelo hitro občutek, da smo super, in da lahko počnemo čisto vse, ne vemo pa, kaj se dogaja v našem telesu, ki se šele prilagaja na stanje, ko otročka ni več v maternici. O tem mi je veliko povedala izbrana babica, kar mi je pomagalo, da sem lažje počivala in ‘si dala mir’, tudi če bi lahko že 10. dan splezala na Šmarno Goro (tako sem se počutila).
  4. DOBRO JEM: Ni vseeno, kdaj ješ in kaj ješ. Prilagodi hrano sebi in svojim potrebam, željam. Vem, da je kdaj velik izziv pripraviti hrano, ko imaš dojenčka, vendar se tukaj spet vračam na točko 2. – naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč.
  5. STIK ‘KOŽA NA KOŽO’: Izrednega pomena je za vspostavitev dojenja, tudi če ne dojite, pa je dobro za pomirjanje in za boljše počutje obeh. Prav osvobujoče je bilo, ko sem se zavedla, da dojenček ne rabi biti ves čas oblečen, sploh pa ne takoj na začetku. Seveda sem jo oblekla, ko je bilo mrzlo, vendar sva veliko časa preživeli v plenički oz. sama v spodnjem perilu in pod odejo.

    Kaj pa ostalo, kar se nanaša tudi na kasnejše obdobje, ko ožje poporodno obdobje mine?
  6. ČE PRIDE TEŽAK TRENUTEK, O TEM GOVORIM: Se zjokam, dam ven iz sebe, se pogovarjam, potem pa hitro najdem glasbo, ki me spravi v kateri uživam, se pocrkljam s kakšno okusno hrano, se hecam, igram, plešem, pojem … Prvič sem se na začetku po porodu vse preveč zapirala vase, nisem se upala nikamor (joj, kaj če bo jokala?), po eni strani sem si zelo želela družbe, po drugi strani mi je bilo vse druženje odveč, saj sem se bala kritike prijateljic in vse skupaj se mi je zdelo zelo zapleteno … Šele proti Ininemu enemu letu sem se vedno bolj sprostila in vse je postalo lažje.
  7. OLAJŠAJ/POLEPŠAJ SI STVARI PO SVOJE: Karkoli to zate pomeni. Pomoč pri čiščenju, dostava hrane, hrana, ki si jo pripraviš vnaprej, frizer, kozmetičarka, gledanje serij, čas za rekareacijo, čas za prijateljico, čas za šoping, čas za šivanje, čas za stvarjanje … karkoli je tvoja točka, ki ti bo pomagala, da se boš počutila dobro.
  8. NISEM VEČ TAKO ZAHTEVNA DO SEBE: Same od sebe pričakujemo največ. Ima vsaka mama stvari, ki jih želi opraviti v enem dnevu? Ja. Kaj se bo zgodilo, če jih ne? Svet se ne bo podrl. Veš kdo pa je pomemben? Ti in tvoje malo bitjece (v primeru sorojencev tudi oni) ter partner. Je življenjsko pomembno tisto perilo tam? Ne, bo preživelo do popoldneva ali do jutri. Verjami mi. 🙂
  9. ČAS NA SVEŽEM ZRAKU JE ZDRAVILEN: Je tukaj potrebno še kaj dodati?
  10. UŽIVAJ V TRENUTKU: Čas teče, in če ne želimo, da nam bodo ostale le lepe fotografije našega čudovitega dojenčka, ampak tudi čudoviti trenutki, se kdaj pa kdaj enostavno prepustimo. Prav nasmejim se ob spominih, koliko stvari sem nosila sabo, ko sem se kam odpravila z Ino, ampak, a veste kaj? Verjetno jih bom tudi drugič. A veste, kolikokrat sem vseeno kaj ‘nujnega’ pozabila dati v to torbo? Uff, neštetokrat. Skakali smo v Baby cetner po drug bodi pa v najmanjši Mercator v neki vasi po kašico, da smo nahranili Ino, ker pač ni šlo vse časovno ‘po planu’, pa iskali dudo pa vlažilne robčke pa plenice – tudi zavili smo jo že v tetro ‘na star način; ne priporočam, ker je bil moker cel sedež v avtu itd. Ampak, veste kaj? To so bili najlepši trenutki – smešni, spontani, kaotični, a najlepši. To vse sicer pride kasneje, a če boš v začetnem poporodnem obdobju se samo ustavila v času, opazovala dojenčkov mali obrazek, njegove rokice, se pogovarjala z njim… se bosta oba počutila še bolje. <3