Moja druga porodna zgodba 1. del – rojstvo Tiane (april 2020)

Od svojega prvega poroda naprej me je zelo zanimala tematika porodov. Z veseljem sem poslušala, ko so mi mamice pripovedovale svoje zgodbe, tu sem bila sicer zelo previdna in sem ostajala čim bolj objektivna, saj sem delala z mamicami in dojenčki in bi bilo v tistem obdobju popolnoma neprimerno, da bi se kakorkoli vpletala, tudi če so mi one razlagale svoje porodne zgodbe. Nikoli nisem kritizirala določene porodnišnice in druge hvalila, najprej zato, ker sem vedela, da imam izkušnjo samo z eno, torej ne morem primerjati, drugo pa zato, ker sem želela mamicam povedati, da na doživljanje izkušnje veliko vplivajo same. Na primer, jaz sem se med rojstvom Ine počutila nesposobno, iz mene so prišli občutki zapuščenosti, manjvrednosti in seveda očutek panike. Za neko drugo mamico bi bila morda moja porodna zgodba ‘mala malica’ in bi enak porod kot je bil moj prvi, doživela kot sanjski. Tako različne smo si.

Moje mnenje je, da tak porod ni za vsako – ne zdravstveno, ne psihično – vsaka naj izbere to, kjer se ona najbolje in najbolj varno počuti.

Med raziskovanjem, branjem, poslušanjem audio in ogledu video vsebin, kjer so babice in doule razlgale o porodih, se je v meni prebudila tudi globoka želja po porodu doma. O tem sicer nisem razlagala skoraj nikomur, saj sem, če sem mu, večinoma naletela na negativen odziv v smislu: ‘kaj, če gre kaj narobe?’ Bila sem presenečena nad tem, kako zelo so ljudje prestrašeni, ko pride do te teme. Že odhod v katerokoli drugo bolnišnico, ki jim recimo ne bi bila najbližja, se jim je zdel neko tveganje. Sicer jih popolnoma razumem, vendar se sama s tem pravzaprav nisem kaj dosti ukvarjala, saj se mi je zdelo, da sem tudi prvi porod, razen iztisa, večinoma preživela sama, čeprav sem se fizično nahajala v porodnišnici. Poleg tega sem skozi raziskovanje ugotovila, da je najpomembnejša pri vsem skupaj sproščenost in dobro počutje mamice, kar vpliva tudi na popolnoma fizičen vidik poroda. Tako kot zakrčenost v strahu s seboj lahko zelo hitro prinese določene zaplete. Prav tako vedno obstaja možnost transporta v porodnišnico, v kolikor je to potrebno.
Vendar Miha že prej drugo zanositvijo ni bil za, zato ga v to nisem silila. Velikokrat sem mu poslala kakšno besedilo, ki je govorilo o porodu na splošno (popolnoma neodvisno od tega, ali gre za porod na domu ali za bolnišnični porod), da si ga je lahko prebral. Šla sva skupaj na predavanje v Baby center, šla sva še enkrat v šolo za starše v drug zdravstveni dom v upanju, da bova tokrat slišala kaj novega ali osvežila kaj, kar sva že pozabila. Tokrat si nisem ničesar zapisovala, ampak sem raje poslušala in sodelovala. Miha se je sicer ostal neomajan pri porodu v porodnišnici, vendar se je vedno bolj in bolj zavedal, kako pomembno je, da mi tokrat stoji ob strani, me bodri in poskrbi, da je čim bolje počutim, ko bom tam. Zato sva se odločala med Porodnišnico Postojna, ker sem se poigravala z mislijo na porod v vodi in med Porodnišnico Jesenice oz. Splošno bolnišnico Jesenice, saj sem vedela, da se tam resnično trudijo čim bolj približati fiziološkemu porodu. Mihu se je Postojna zdela popolnoma predaleč, saj je sklepal, da bo drugi porod še hitrejši kot je bil prvi in ni želel, da rodim v avtu na avtocesti. Poleg tega je Postojna v smeri morja in preden smo vedeli, da bo v tem času karantena, sva pričakovala, da se bodo približno v tistem času proti morju valile kolone dopustinikov. Torej so bile v planu Jesenice in kot plan B, če bi šlo prehitro – Porodnišnica Kranj, ki je od našega doma časovno in po kilometrih popolnoma enako oddaljena kot Porodnišnica Ljubljana. Pa je prišla karantena …

Kako sem se kot nosečnica spopadla z izzivom karantene, ki je verjetno v meni prebudila spet druge občutke kot morda komu drugemu, sem pisala v drugi objavi. Sama se nisem tako pretirano obremenjevala s prisotnostjo partnerja pri porodu, saj sem bila tudi prvič sama takrat, ko bi najbolj potrebovala oporo (po spletu okoliščin) , sem pa se obremenjevala s tem, da z odhodom v porodnišnico rinem v žarišče okužb in s tem, da tam vlada še večji kaos in panika kot sicer. To so bila zgolj moja prepričanja na podlagi prve izkušnje. Miha je skrbelo zgolj prvo – vir okužb. Pisala sem kolegici, ki je doula na začetku svoje poti v upanju, da bo morda rekla, da bi prisostvovala (proti plačilu, seveda). Sama me je takoj usmerila na babice. Ok, tako ali tako nisem imela pojma o teh stvareh, saj jih prej nisem raziskovala, saj sem nameravala roditi v porodnišnici. V nekaj korakih sem našla babico, dogovorili smo se in bilo je vse urejeno. Bolj kot smo se z babico spoznavali, bolj sva ji zaupala. Še celo Miha ji je popolnoma zaupal. Je čudovita oseba, ki je strokovno odlično podkovana, poleg tega deluje v visoko izobraženi ekipi, za konec koncev pa sva se tudi osebnostno ujeli. Razlagala res nisem nikomur, saj sem vedela, da bo v času vsesplošne panike odziv verjetno še slabši kot sicer. Povedala sem pa le nekaterim najbližnjim in eni somišljenici, s katero sva se zbližali ravno v tem času, saj sva imeli datum poroda zelo blizu. Na moje veliko presenečenje me je potihem podprlo nekaj bližnjih, za katere si ne bi nikoli mislila in vse skupaj je zgledalo precej optimistično do…

Do prepovedi porodov na domu. Ponovno šok, jeza, stiska … brez vsega, kar sem v tistem času prakticirala, o čemer sem govorila že v prvem blogu, odkar sem ponovno začela pisati, bi to spremembno veliko težje razdihala. Na tem mestu se ne bom spuščala v to, kako narobe, nesmiselno se mi je to zdelo, vendar se bom osredotočila na to, kako smo mi vse skupaj rešili. Po nekaj dneh, ko sem razdihala in se poglobila vase, kaj hočem, sva skupaj z Mihom sprejela odločitev, da izbrano babico vseeno obdrživa – vodila bo mojo nosečnosti, nas obiskovala v poporodnem obdobju in mi na voljo ves čas pred in po porodu. Na dan, ko sem bodo začeli popadki bo z mano do vstopa v porodnišnico, kamor bom prišla (ali vsaj čim bližje temu) zgolj na iztis. V primeru, da bi šlo hitro smo imeli v planu Porodnišnico Ljubljana, v primeru, da bi bilo več časa, bi se odpravili na Jesenice. Ha, pa je imelo vesolje drugačne plane zame. 😄

Bila sem zopet ‘čez rok’. Odkar sem imela izbrano babico je preglede opravljala ona, torej se nisem niti rabila izpostavljati in v času korona virusa odpravljati v zdravstveni dom, ki so ga pri nas celo vmes zaprli in nas prestavili v drug zdravstveni dom, v katerem pa je bilo potrjenih še več okužb (med zaposlenimi, če se ne motim). Tudi klice sem in vprašanja bližnjih in daljnih o tem, ali sem že rodila, kako to, da ne, zakaj ne, in da je sigurno lahko kaj narobe, in da bi mi morali že sprožiti, sem ravno s pomočjo nekaterih tehnik malce lažje prenašala kot prvič, po drugi strani pa spet ne, saj sem si tako zelo želela, da bi se popadki začeli sami od sebe in doma. Na tem mestu bi se vsem zahvalila za vsako vprašanje, saj vem, da je bilo v najboljši veri in z ljubeznijo ter skrbjo. Že približno 3 tedne se je telo pripravljalo, večkrat sem ob večerih in ponoči čutila, da se nekaj dogaja, tokrat je bilo znakov za razliko od prvič ogromno, vendar se niso stopnjevali… tudi do 11. dne čez ne. Izbrana babica je ves čas spremljala moje stanje, bila z mano na vezi o vseh fizičnih znakih, o mojem počutju, me bodrila, se z menoj pogovarjala, mi svetovala in podala tudi strokovno mnenje, odločitve pa prepustila meni. Zato sem se, pomirjena s tem, da mi je tako namenjeno, 11. dan odpravila na pregled v Porodnišnico Jesenice.

To be continued …

Mesto mojega otroštva in moje sedanjosti – Kamnik

Ko sem bila majhna, sem mami spraševala, zakaj piše, da sem rojena v Ljubljani, če smo takrat živeli v Kamniku. Razložila mi je, da se vpiše kraj, kjer si dejansko, fizično rojen, in ne tisti, kjer si takrat živel s starši. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem to ponotranjila. Ker sem bila radoveden otrok, verjamem, da je temu sledilo še nekaj vprašanj v smislu, kaj se zgodi, če se rodiš na meji ali na letalu ali na vlaku, ampak ja, to je moj uvod v tole objavo, da boste razumeli, da je Kamnik že od nekdaj moje ljubo mesto in iskreno, še danes se mi zdi en tak neraziskan biser, takšen, ki skriva še veliko čudovitih kotičkov… Še danes pravzaprav dnevno odkrivam, kaj je tako skrivnostnega, a obenem tako preprostega na njem, da me tako privlači.

Leta 1992 s hčerko.
Leta 2020 z drugo vnukinjo.

Ko pomislim na svojih prvih 6 let s svojimi starši, imam kar veliko zelo zgodnjih spominov in skoraj vsi se vežejo na naš dom Kamniku. Po 6 letih smo se preselili v Ljubljano, kjer smo nato tudi ostali. Sama sem nato dala skozi še nekaj najemniških stanovanj in leta 2018 sva z Mihom našla svojo – svojo ‘štalco’ v Kamniku, ulico stan od tam, kjer smo živeli z mojimi starši, ko sem bila sama otrok. In to popolnoma naključno – iskala sva stanovanje povsod v okolici Ljubljane. Takrat sva že imela svojo ‘kravico’, ki je mojo ljubezen do Kamnika takoj ‘podedovala’ po meni, pa tudi Miha ga je prav hitro vzljubil. Trenutno si nihče od naju ne predstavlja, da bi se premaknili v katerikoli drug kraj, tudi če bi se slučajno kdaj selili, na primer v hišo.

1992
2020

Verjamem, da ni bilo vse tako, kot se jaz spominjam kot otrok, vendar ko pomislim na Kamnik in svoja leta preživeta v tem kraju, se spomnim na prav posebno drevo, po katerem sem plezala kot otrok in je bilo ‘moje’ drevo – to drevo je še danes tam. Spomnim se hribčka pri parkirišču, po katerem sva se z očetom povzpela do pločnika nad parkirišlem in se odšla vozit s kolesom ali na sprehod na Stari grad, kjer sva pila čaj z limono in medom, vmes pa mi je žličko nasul sladkor in ga pokapal z limono. Spomnim se okusa čokoladnega pudinga, ki sva ga z mami pripravljali v kuhinji, kjer sem imela svojo leseno gugalnico. Spomnim se balkona, na katerem si je moj oče ustvaril pisarno, in na katerem sem videla in uporabljala prvi računalnik, Windows 92 – najraje program slikar. 🙂 Spomnim se kavča, ki se je spremenil v posteljo, ki sem jo kasneje uporabljala jaz (ja, sej veš, haha, vsako noč sem prišla k staršema) in na katerem smo gledali Batmana in Catwoman. To je delček mojega Kamnika.

1993
2020

Delček so tudi moji prijateljčki iz Kamnika, ki so, uff, vsi že odrasli ljudje, s svojimi karierami in morda tudi družinami. Rojstni dnevi, na katerih sem bila otrok, ki se ni želel igrati med dvema ognjema, ne skrivalnic, ne pojesti trdih okraskov na torti (za katere še danes ne vem, če so bili sploh užitni?), še manj se igrati igre: ‘Ali je kaj trden most?’, ampak če je bilo pa treba igrati igrico Hugo na računalniku, so se pa vsi čudili, kako je možno, da mi gre tako dobro, hehe. Moja priljubljena kavarnica Veronika, v kateri je za moj 16 rojstni dan moja mami organizirala majhno srečanje z mojima dvema prijateljema iz otroštva in en izmed niju je konec osnovne šole postal moj prvi ‘fant’, če tej otroški ljubezni sploh lahko tako rečemo. V kavarno Veronika danes zahajamo z družino in ustvarjamo nove spomine.

Me
Mini me 2x

Moj Kamnik danes pa je naš balkon, na katerem globoko vdihnem zrak in poskušam vskrati vso hvaležnost, ki jo lahko, da smo tukaj in zdaj, in da imamo možnost imeti vse to, kar imamo. Gledam Stari grad in čudovit gozd, to naravo in uživam v tem razgledu. Globko vdihnem, ko se sprehajamo skozi center Kamnika, kjer me kar prevzemajo ideje, kaj vse bi se dalo ustvariti oz. naseliti v te prazne prostore, ki kar čakajo na svežo energijo, na nove ideje … Vedno se obrnem proti Zlati ptički, ki kar zasije v Šutni. Ja, ko smo se preselili sploh nisem vedela, kjer je Šutna. 😅 Prav vsak delček starega mesta Kamnik ima svoj čar. Sedimo ob Kamniški Bistrici, kjer se Ina igra in koplje po blatu, še malo zakoraka v vodo, jo preliva, med tem ko midva sediva na soncu, na travi in jo opazujeva. Odkar smo štirje hodimo na sprehode z malo Tiano. Zaenkrat so bili bolj kratki, saj sem jih želela stopnjevati lepo počasi, zato smo se sprehajali bolj po bližnjih ulicah. En daljši sprehod pa smo do sedaj ubrali mimo zdravstvenega doma, mimo CIRIUS-a in preko mostu, ki povezuje oba bregova Bistrice, spet nazaj domov.

Moj Kamnik danes so tudi Tunjice, kamor se gremo sprehajat v popoln mir, med drevesa, ponovno k vodi, k listkom, ki so popadali z dreves že jeseni, in ki jih letos ni vzel sneg, ker ga ni bilo dovolj, v še en čaroben del Kamnika. V Tuhinjsko dolino, kjer ni signala oz. vsaj pri nama večkrat ni prenosa podatkov, in kjer smo samo mi in narava. Včasih zavijemo v vasico Nevlje in sprehodimo do Starega malna ali ponovno skozi gozd do Bistrice, kjer se Ina igra z vodo, listi, palčkami … Vsak delček ima svojo posebno energijo, ‘svoj zrak’. Pot na Stari grad, ki poteka ob cesti, je bila še celo zame nova, čeprav sva z očetom tolikokrat obiskala Stari grad, vendar sva se povzpela po drugi, bolj strmi poti. Mi pa smo to pot odkrili ravno na koncu moje nosečnosti, saj sem potrebovala malce bolj položno pot. Prav tako na drugi strani najdeš pot do Budnarjeve domačije. Skoraj ves čas hodiš po prijetni senci, saj te obdaja gost gozd.

Prav zanimivo mi je bilo, ko sem odkrila, da obstaja glasbena skupina fantov iz Kamnika, ki se imenuje Matter in ustvarja res posebno glasbo, pravzaprav lahko temu rečem umetnina, saj so besedila na prvi pogled nelogična, vendar lahko najdemo v njih marsikaj zanimivega. Enkrat sem brala interviju z njimi, v katerem so povedali, da besedila izvirajo na nek način tudi iz lokalnih zgodb. Nekatere izmed njih so slišali v lokalu v Kamniku, nekatere so doživeli sami … in že takrat se mi je nekako zazdelo, da je ta lokal, ki je včasih obstajal, pod našim blokom. Enkrat sem za hec vprašala starša, ali morda vesta, če je to, to. Sicer nista vedela, ampak še vedno imam nekako občutek, da je. Fantje pa so po naključju moj letnik. Čeprav v resnici ne poznam nikogar, ki bi danes živel v Kamniku, jaz pa bi ga poznala že iz svojega otroštva, saj sem že v vrtec hodila v Ljubljano (vsako jutro sva se vozila z očetom in poslušala glasbo), kasneje tudi v osnovno šolo itd.

Slovenija je resnično čudovita, kar se tiče narave, pa tudi ljudi, odvisno je le, kako pogledaš oz. kaj vidiš. Še veliko je krajev, na katere imam čudovite spomine in v katere se z veseljem vračam, vendar menim, da ima vsak izmed nas tisti kraj, kjer se počuti doma, doma, s katerim se lahko popolnoma poveže. Kateri je to zate? Z veseljem bi prebrala zapis še koga izmed tistih, ki radi pišete, da spoznam tiste majhne čarobnosti, posebnosti vašega domačega kraja.

Ste za? ❤️

Moja porodna zgodba 2. del – rojstvo Tiane (april 2020)

Tako sem 28. 4. prišla na prvi pregled v porodnišnico Jesenice. Nadela sem si masko, se poslovila od Ine in Miha in se opravila v bolnišnico. Ja, šok, solze so mi prišle v oči. Vsi v maskah, razkužujejo roke, to je realnost ‘tam zunaj’ … daleč stran od mojega varnega mehurčka doma, s svojima dvema najdražjima, z meditacijami, sproščanjem, kopelmi … Ok, dihaj, Danaja, vse bo v redu. Samo smej se. Samo smej se. Odločila sem se, da se bom pohecala z vsakim, s katerim pridem v stik … in res, babica, ki me je stehtala in pomerila pritisk je bila zelo zabavna.

Zdravnica in asistentka sta bili malo manj za hece, ampak po tem, ko sta videli, da je deklica v trebuščku super, sta pristali na mojo željo, da ji damo čas še, sicer ne do petka kot je bila moja želja, temveč vsaj do srede. Tako je tudi bilo. Dobila sem dober občutek, saj se je vse dogajalo umirjeno in sproščeno. Niti čakanje na ginekologinjo in CTG me ni zmotilo, pravzaprav se mi je zdelo, da je vse skupaj šlo zelo hitro. Zadovoljna sem se odpravila domov in se imela lepo s svojima dvema. Zvečer spet dogajanje, blažji popadki, ki je trajalo skoraj do jutra, vendar se je zjutraj ponovno ustavilo. Spakirano sem imela že dlje časa v avtu, zato sem vzela zadnje malenkosti, se dogovorila z mami, da pride na Jesenice, da lahko odpelje Ino, če bo vse skupaj trajalo predolgo.

Moja porodna zgodba bi bila sicer lahko še velikoo daljša, vendar bom poskušala res zajeti bistvo.
29. 9. sem prišla zjutraj na sprožitev, odprta okoli 3-4 cm. Okoli 10. ure so mi ustavili gel in me po vsej papirologiji odpeljali na oddelek. Do večera se je dogajalo zelo malo (približno toliko kot se je proti jutru doma, preden sem odšla na sprožitev), tako da se mi ni sanjalo, da bom okoli 18h dobila počasi vedno močnejše popadke… Do večera smo vse cimre nosile maske, saj smo čakale na izvide za Covid-19, zato je bilo zame še toliko bolje, da se do večera ni skoraj nič dogajalo.

S seboj sem imela zelo podroben porodni načrt, ki je vključeval vse dele od prihoda v porodnišnico do odhoda, ki sem ga napisala v sodelovanju s svojo izbrano babico. Na koncu sicer ni bilo niti časa niti potrebe, da bi jim ga kazala, saj se je dalo čisto vse ustno dogovoriti oz. nekatere stvari so upoštevali oz. izvajali že, brez da bi bilo potrebno kaj posebaj povdarjati ali razlagati. Je pa porodni načrt zelo koristil meni, da sem vedela, kaj je sploh možno, da sem se zavedala svojih možnosti in po drugi strani tudi zmožnosti. Okoli 18h se je začelo bolj intenzivno, ampak bili so zelo znosni in dalo se jih je predihat, zato mi sploh ni bilo jasno, ali je to že to, ali se bo še kaj ustavilo (kar je baje pogosto po gelu). Me je pa nekaj sumljivo vmes tudi ‘tiščalo pritiskat’ + vedela sem, da prej kot pridem v porodno, prej bo lahko partner zraven, zato sem poklicala babico, ki je očitno po mojem načinu predihavanja vedela, da gre zares. Peljala me je še v sobico, kjer naj bi naredili ctg (takoj sem izrazila željo po ‘hodečem’ ctg-ju), in da bi me pogledala, koliko sem odprta, je pa upoštevala tudi, da naj me ne pregleduje med popadki, in da naj mi pusti, da jih prediham stoje. Na splošno je upoštevala vse in bila res prijazna. Dobila sem top porodno s tušem, ripstolom in vsem.

Ko je prišel Miha sem se najprej zjokala od sreče. Medtem, ko je on izpolnjeval papirje, sem bila na stranišču. Potem sem se kleče namestila pod tuš, Miha pa me je s tušem polival po trtici. Zelo močan pritisk navzdol sem že čutila, tudi babica je očitno dojela po mojih ‘zvokih’, da je ‘go time’. Odšla sem na porodno mizo, kjer mi je predlagala položaj na vseh štirih, tako da je porod zelo hitro napredoval. V nekem trenutku je bila bolečina premočna, zato sem se ulegla na bok, potem na hrbet, ki mi ga babica prijazno odsvetovala, tako da se je izstis zgodil na boku. Tudi tokrat je prišel trenutek, ko sem rekla, da preveč peče, in da naj mi da nekaj proti bolečinam, vendar sta me Miha in babica takoj opogumila, da to pomeni, dam že tik prej koncem poroda, da zmorem in tako nisem potrebovala ničesar. Preden se je zgodil iztis, mi je še predlagala prepik mehurja, s katerim sem se strinjala, ampak preden bi uspela priti zdravnica, ki bi ga predrla, je že počil sam. Še celo zdravnica je vedela, kako mi je ime in me je opogumljala, da mi gre odlično, in da že vidi glavico. Pobožala sem jo po glavici in z naslednjim potiskom je bila zunaj. Ob 19.43 je na svet prišla najina deklica Tiana. Lepo smo se stiskali, popkovnica je bila čisto bela, preden jo je Miha prerezal. Posteljico sem porodila s spontanim potiskom, ki se sploh ni zgodil čisto takoj, naslednjo sekundo po iztisu, temveč smo pustili času čas, da se je to lahko zgodilo naravno. Posteljico sem lahko vzela domov, še celo sama me je to vprašala, če želim. Uporabili smo jo za odtis na risalnem listu, ki nam bo ostal kot lep spomin, in za izdelavo homeopatskih granul. Tisti, ki homeopatije še ne poznate – gre za majhne bele ‘pikice’ (kroglice) brez okusa, ki se jih lahko kasneje uporablja za lajšanje marsikatere težave, so pa (logično) povsem naravne. Trajanje poroda je bilo od tistih ‘pravih’ popadkov do iztisa 1 uro. V glaunem, upoštevali so čisto vse moje želje, od A do Ž.
Za razliko od prve izkušnje sem se tokrat počutila slišano, upoštevano in sposobno. Hvala, hvala, hvala za tak porod. ♥️♥️ Velika zahvala gre tudi moji izbrani babici, ki me je oz. naju je pripravljala na porod že približno malo manj kot dva meseca. Zahvala gre tudi Katji, ki me je prav tako, na drugačen način pripravljala, da sem verjela, zaupala in zmogla celoten proces. Prav vsak delček te sestavljanke je pomemben.

Posledično mi je bil tudi odhod na oddelek veliko lažji, glede dojenja in tudi vsega ostalega sem se počutila veliko bolje kot prvič. Sicer se nama je vseeno potem že malo mudilo domov in sva tudi šli, vendar smo tudi glede tega na koncu vse uredili in se je dalo z osebjem vse dogovoriti. Na splošno so bili vsi zelo prijazni in vsi moji strahovi so se izkazali za nepotrebne.
Tudi doma je ožje poporodno obdobje prijetnejše in bolj lahkotno, čeprav imava zraven še eno deklico, ki tudi potrebuje pozornost. Zagotovo tudi zato, ker imam Mihovo pomoč in jo bom imela še do začetka junija, nedvomno zato, ker nas poleg patronažne, ki pravzaprav ne prihaja niti približno tako pogosto kot prvič, ker ni nobene potrebe po tem, obiskuje tudi naša izbrana babica, pa vseeno ne prepogosto, saj po tem enako ni potrebe, sva pa z njo lahko na vezi kadarkoli kaj potrebujeva/naju zanima itd. Povedala nama je tudi ogromno stvari v zvezi s priporočili glede počitka po porodu, zelišč, hrane, dojenja in vsega, kar mi koristi.

Ni čudno, da sem tako srečna, in da mi tako ‘dogaja’, da ves čas pišem.

The end.

Prihod sorojenca oz. napredovanje v starejšo sestrico

Ojla 🙂 Zdaj smo pa že štirje 💗 Pri zadnji objavi še nismo bili 😊 Pravzaprav sem želela napisati to objavo že tik pred porodom, vendar mislim, da jo z razlogom pišem sedaj, saj bi bila takrat verjetno še malce drugačna.

Sprehod okoli Gradiškega jezera

Najprej bom govorila o stvareh, o katerih sva se z Ino pogovarjala že med nosečnostjo, oz. če sem čisto iskrena tudi že pred zanositvijo. Vse te stvari so prišle popolnoma naravno in se nanje nisva posebej pripravljala. Se je pa večkrat tekom nosečnosti oz., ko sva novico delila s prijatelji, pojavilo vprašanje, kako Ino pripravljamo na prihod sestrice, kako sprejema, da bo dobila sestrico ipd., zato se mi je zdelo dobro, da napišem objavo o tem, saj menim, da bo marsikomu prav prišla. Seveda ne morem govoriti o tem, ali sva jo dobro pripravila, kako se bodo stvari razvijale naprej … vendar se imamo čudovito in večkrat na dan se zahvalim življenju za lepe trenutke, ki jih preživljamo skupaj. Seveda imamo svoje izzive, vendar so te izzivi v povezavi z Ino precej podobni kot so bili prej. Še vedno jasno in glasno pove, izkazuje svoja čustva, želi uveljavljati svoje, želi veliko pozornosti in se ne ozira na to, kdo je zraven (kot je po svoje tudi prav). Nekatere stvari so pa celo lažje … na primer, zaspi hitreje in veliko lažje kot prej. Ne vem, ali zato, ker se čez dan toliko zanimivega dogaja, ali je kakšen drug razlog. Preden začnem bi dodala samo še Inino starost, saj je bilo vse prilagojeno njeni starosti in bi bilo pri mlajšemu/starejšemu otroku verjetno marsikaj potrebno spremeniti. Ina bo čez dober mesec stara 4 leta. Zdaj pa k stvarem, o katerih smo se pogovarjali:

Uredili smo sestrici sobo
  1. O TEM, DA BO ENKRAT SESTRICA … V PRIHODNOSTI: Nisva čakala na to, da sem zanosila, niti nisva čakala na potrditveni ultrazvok, niti na nuhalno svetlino …. že vnaprej smo govorili o bratcu/sestrici. Kakšno njeno premajhno stvar, pripomoček, ki je namenjen dojenčkom, sva čisto tako mimogrede omenila, da bo enkrat za bratca ali sestrico, enako v trgovini, ko smo videli kakšno stvar ipd.. Šalili smo se o imenih, se pogovarjali o tem ali bi raje bratca ali sestrico.
  2. HODILI SKUPAJ NA PREGLEDE PRI GINEKOLOGU: ta točka je morda blizu večini staršev. Seveda ni bilo to čisto vedno mogoče. Na pregledu je veliko spraševala, govorila, večkrat smo se z ginekologinjo nasmejali in bilo je veliko komičnih situacij. Na prvem pregledu, ki je bil vaginalni potrditveni ultrazvok (čeprav je bilo to meni popolnoma naravno in nemoteče, če bi bila zraven) sta se Miha in Ina sprehajala tačas po zdravstvenem domu in mi je prinesla reklamo za prenatalne vitamine, ker je bila na letaku mamica s trebuščkom. S takšnimi malenkostmi, ki to niso, mi je skozi celotno nosečnost izkazovala skrb in ljubezen.
  3. ČLOVEŠKO TELO: O tem smo se že prej, v času nosečnosti pa še toliko bolj, pogovarjali direktno in brez ovinkarjenja v stilu: ˝Je premajhna, ne razume˝. Deli telesa so to, kar so. Vagina sicer ni vagina, je nek drug izraz, ki ga uporabljamo, vendar ni ˝ritka˝. Rit ni enako kot vagina in dojenček se ne rodi skozi ritko. Veliko otrok moje generacije je še v višjih razredih osnovne šole mislilo, da se dojenček rodi skozi usta. To so bili pač drugi časi, vendar mislim, da smo zdaj ljudje že malce bolj odprti glede teh pogovorov, tudi z otroki. Prsi, dojke, joške, zize, karkoli … Že od začetka nosečnosti je z veseljem razlagala, da bo dojenček na eni dojki jedel in na drugi pil. Tukaj nisem zašla v strokovne razlage, da sicer dela oboje naenkrat, ampak sem ji pustila, da uživa v svoji pripovedi, med katero je tudi zelo rada pokazala na eno in na drugo dojko. Zelo simpatični in lepi trenutki. Z goloto pred njo že od prej nimava težav. Z veseljem je opazovala moj rastoči trebušček, ga poljubljala in božala. Zanimalo jo je, kako v trebuščku je in pije, kam kaka in podobno. Veliko so tukaj naredile tudi vzgojiteljice, za kar sem jim zelo hvaležna, saj je bilo več mamic v Inini skupini, ki smo v razmaku približno pol leta, rodile drugorojenca. Zato so se v skupini veliko pogovarjali o nosečnosti, dojenčku in verjetno pogledali tudi kakšno knjigico na to temo, saj me je s svojim znanjem o tem, kaj dojenček vse dela v trebuščku, večkrat presenetila.
    Telesne spremembe sem praznovala in se jih ne sramovala. Povedala sem ji tudi, ko me je kaj bolelo ali sem želela počivati. Prav zabavno se mi je zdelo, ko je Ina neko jutro spesnila pesmico: ˝Mamica ne bo nikoli več imela ravnega trebuščka, ker bomo imeli preveč dojenčkov.˝ Enako pa me je po porodu vprašala, zakaj imam še vedno ogromen trebušček, če ni več sestrice noter. Ni ji šlo čisto v račun. Razložila sem ji, da je noter hišica od sestrice (maternica), ki se še ni zmanjšala nazaj na tako velikost kot je bila pred sestrico. 😊
  4. KNJIGA O PORODU: Na tem mestu še ne bom izdala preveč o svojem porodu in svoji porodni zgodbi, saj bom to prihranila za blog, ki ga bom tudi razdelila na več delov, da ne bo predolg. Povedala bom samo to, da je bila ta knjigica pri nas zelo specifična, saj smo načrtovali malce drugačen porod, kot se je potem zgodil (pa ne v negativnem smislu – da ne bo pomote!; bilo je čudovito) in smo Ino na takšen potek poroda tudi pripravili. To je seveda pomenilo, da ve, kako sestrica pokaže, da more ven – ZAČETEK POPADKOV, do tega, da razume, da sicer mamico boli (zakaj bi lagali, da ne?), vendar ta bolečina ni enaka tej, če padeš in se poškoduješ, raniš, da gre za drugačno bolečino, ki prinese sestrico bližje in bližje mamici in seveda njima z očkom – POPADKI. Prav tako je bila seznanjena z nadaljnjim potekom poroda – just in case. 😉 Tukaj se lahko ponovno vrnem na prejšnjo točko, zakaj je super, da spolnih/reproduktivnih organov ne tabuiziramo, seveda pa vse skupaj prilagodimo starosti in zrelosti otroka. Dvoletnik seveda potrebuje popolnoma drugačno razlago kot štiriletnik.
  5. SOBICA, IGRAČKE IN OSTALE LUŠKANE STVARI: Kmalu potem, ko sem zanosila, smo spraznili prvo sobo, ki je bila prej pisarna oz. soba za odlaganje stvari, saj sva oba z Mihom raje delala na kavču, na postelji ali na mizi kot v prvi sobi, stran od dogajanja. Ta soba je kasneje zamenjala tisoč in eno podobo in jo počasi dobiva še zdaj. Ravno pred kratkim je prispela stenska nalepka gor, nato sva ugotovila, da bo ta nalepka potrebovala kakšno podlago, saj so nekateri njeni deli tudi beli in bela na belo se pač ne vidi. 🙂 Miha je ˝moral˝ postavitev posteljice, previjalne, preproge in igrač spremeniti ničkolikokrat , saj sem sproti kreirala, ko sem dobivala navdih, kako bi nekaj postavila še drugače, bolj funkcionalno itd. V tem res uživam, tudi ko gre za malenkosti. Se čuti, a ne?
    Istočasno sva neke malenkosti spremenila tudi v Inini sobici. Sicer se je to dogajalo čisto spontano, vendar se mi danes, ko pogledam za nazaj zdi to dobra ideja, saj se je tako fokus na Tianino in Inino sobico nekako porazdelil. Do danes niti enkrat ni rekla, da je sestrica kaj več dobila oz. kakorkoli izrazila svoje nezadovoljstvo, se pa ˝boji˝ za svoje stare igrače. Vendar mislim, da jo bo prevzela takšna sreča, ko se bo sestrica lahko končno igrala z njo – na kakršenkoli način – da jo bo tudi ta strah minil. Sva ji tudi pustila, da se igra z medvedkom, ki je bil Tianino prvo darilo in Tiana zaenkrat z njim še nima kaj za početi, ravno zato, da vidi, da tudi sestrica njej posodi igrače.
  6. GLEDE NEKATERIH STVARI SVA BILA MALO POPUSTLJIVA: Na tej točki si upam trditi, da je bila to dobra ideja, vendar v tistem trenutku se je zdela neškodljiva. Ko se je začela karantena, sva ji popustila glede gledanja risank, kar je za seboj potegnilo kar nekaj drugih stvari. Pred tem jih je gledala zelo malo oz. res ob posebnih priložnostih. Saj smo na drugi strani preživeli zelo veliko časa v naravi, kar je uravnotežilo zadevo, vseeno pa zdaj zelo zmanjšujemo čas gledanja. Bila sem presrečna, ko sem jo opazovala, kako koplje po zemlji, nabira rože, palčke, vejice, gradi in se zabava v naravi, da sem ji pogledala skozi prste, da zdaj poznam skoraj vse naslove risank na Otu.
  7. ŠE VEDNO JE POMEMBNA, ŠE VEDNO SLIŠANA IN VIDENA: Ta točka je tako ali tako pomembna v življenju vsakega otroka oz. vsakega posameznika, pa vendar je verjetno v obdobju, ko prihaja in tudi potem, ko pride sorojenec ta točka pomembna še toliko bolj. Najlažje in najbolj spontano je to dobila, ko smo bili skupaj v naravi, brez motečih dejavnikov, ko smo se pogovarjali o živalih, drevesih in vsem, kar jo je zanimalo. Enako sva po najboljših močeh počela in še vedno počneva tudi sicer ob vseh ostalih trenutkih dneva. Največ se učim z opazovanjem in poslušanjem ljudi, od katerih se lahko na tem področju veliko naučim. Na prvem mestu je zagotovo moj partner Miha, ki ima že iz svojega otroštva odlično popotnico, ki jo uporablja tudi v svojem starševstvu. Tukaj se kar dopolnjujeva, saj so situacije, ki mene ne vržejo iz tira, njega pa in obratno. Ena izmed oseb, ki jih z veseljem poslušam je gospa, ki je spremljala že mojo nosečnost in tudi poporodno obdobje, o čemer bom več prav tako spregovorila v blogu o porodni izkušnji, ki nas je od prihoda domov že 3 x obiskala in je Ini zelo všeč. Ima ogromno izkušenj z otroki in z veseljem jo poslušam, ko govori z Ino. To je samo na hitro, kar mi pade na pamet. So pa tukaj tudi še nekatere prijatelji/ce, sorodnice/ki, znanci/ke, vzgojiteljice, s katerimi sem delala, od katerih lahko vzamem tisto, kar se mi zdi uporabno za svojo družino. Prišli so in še pridejo trenutki, ko sva vzkipela in se neprimerno odzvala. V takih primerih se Ini opravičim, jo objamem in povem, da jo imam rada. Povem pa tudi, da še vedno velja tisto, kar sem rekla (če gre za nekaj, kar je nujno oz. smiselno za njeno dobrobit) in razložim zakaj. Tukaj nas čaka še veliko dela, ampak prepričana sem, da gremo v pravo smer. Ogromno se učim tudi iz programa, ki ga vodi Aleksandra Pinterič in govori prav o tem, kako odrasli največ na področju vzgoje naredimo ravno s tem, ko delamo na sebi in ozaveščamo svoje rane in svoje programe iz otroštva.
Prvič vidim sestrico

Maski sva potrebovala za vstop v porodnišnico Jesenice, ko sva prinesla lupinico.

Presrečna sem, kako nežna in ljubeča je Ina do Tiane. Tudi, če je proti koncu nosečnosti ali v času, ko sem bila v porodnišnici prišel kakšen dvom ali strah, se je v trenutku razblinil, ko sem videla, kako lepo je sprejela sestrico pred porodnišnico, ko jo je prvič videla v živo. Učke so ji sijale izza maske in tiho je ponavljala: ˝Kako je lepa. Všeč je mi sestrica.˝ Od takrat je tudi ostalo tako. Do sestrice je ljubeča, skrbna in zaščitniška. Že ko smo se peljali proti domu, sem se počutila, kot da smo že od nekdaj štirje. Začutila sem v sebi neko moč, poleg neskončne hvaležnosti in sreče. Otroci so čudovito darilo. Brez dvoma.